Sklep VIII Ips 46/2009

Jedro

Tožničina vloga, ki se lahko upošteva le kot revizija, je bila naslovljena in poslana na Vrhovno sodišče, ki pa ni pristojno sodišče za vložitev revizije. Vrhovno sodišče je zato po prejemu tožničine vloge to odstopilo pristojnemu sodišču – Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo po izteku roka za vložitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Po drugem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13. 8. 2004 ter 2. točko odločbe tožene stranke z dne 14. 5. 2004. Odločilo je, da se pokojnemu možu tožnice invalidska pokojnina znova odmeri tako, da se pri oblikovanju pokojninske osnove upoštevajo plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1970 do 1985 ter od leta 1987 do 1991, v zneskih, ki so navedeni v sodbi, toženi stranki pa je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda nov upravni akt in pokojnemu možu tožnice na novo odmeri invalidsko pokojnino od 1. 12. 2003 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 13. 8. 2004 ter druge točke odločbe organa prve stopnje z dne 14. 5. 2004, da se pokojnemu možu tožnice ponovno odmeri pokojnina z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1970 do 1985 in od 1987 do 1991, ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

3. Tožnica je dne 3. 11. 2008 s priporočeno pošiljko vložila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije predlog za dopustitev revizije. V tem predlogu se sklicuje na odločitve sodišča prve stopnje v identičnih primerih, ki so postale pravnomočne, delavcem pa so bila za obračun pokojninske osnove priznana tudi izplačila iz naslova nadurnega dela. Opozarja na neenotno sodno prakso glede priznavanja nadurnega dela šoferjev avtobusov pri delodajalcu I. v obdobju od leta 1970 do 1991. Vrhovnemu sodišču predlaga, da dopusti revizijo, saj gre za odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

4. Vrhovno sodišče je predlog tožnice štelo za revizijo in ga odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (priporočeno po pošti dne 17. 11. 2008). Temu je naložilo, da ravna v skladu s 367. do 384. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 25. 11. 2008 tožničinega pooblaščenca pozvalo, da v roku 8 dni predloži revizijo v zadostnem številu izvodov ter novo pooblastilo za vložitev revizije, kar je ta tudi storil z vlogo z dne 2. 12. 2008.

5. Revizija je prepozna.

6. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008 – v nadaljevanju ZPP-D), in sicer 17. 3. 2008, enako tudi sodba sodišča druge stopnje (dne 17. 9. 2008), se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). V skladu s prvim odstavkom 367. člena ZPP je treba revizijo vložiti v 30-dneh od vročitve prepisa sodbe. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa k pristojnemu sodišču prispe po njegovem izteku, se šteje za pravočasno vloženo le v primeru, če je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ali njegovi očitni pomoti (šesti odstavek 112. člena ZPP).

7. Ker prejšnje določbe ZPP niso poznale instituta dopustitve revizije, je s strani tožnice vložen predlog za dopustitev revizije lahko po vsebini samo revizija. Zato je revizijsko sodišče to vlogo tudi tako obravnavalo. To velja tudi z upoštevanjem določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). V skladu z 31. členom tega zakona je namreč v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja, revizija dovoljena že po zakonu. Glede na naravo spora to velja tudi v tej zadevi, torej ne gre za primer, ko bi moralo sodišče revizijo še posebej dopustiti. Tudi če ne bi šlo za takšen primer, o dopustitvi revizije ne bi odločalo vrhovno sodišče, temveč sodišče druge stopnje (tretji odstavek 32. člena ZDSS-1).

8. Pooblaščenec tožnice je pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje prejel dne 1. 10. 2008, 30-dnevni rok za vložitev revizije pa je ob dodatnem upoštevanju določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP potekel s 3. 11. 2008.

9. Tožničina vloga, ki se lahko upošteva le kot revizija, je bila naslovljena in poslana na Vrhovno sodišče, ki pa ni pristojno sodišče za vložitev revizije (373. člen ZPP). Vrhovno sodišče je zato po prejemu tožničine vloge to odstopilo pristojnemu sodišču – Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo 18. 11. 2008, to je po izteku roka za vložitev revizije.

10. Glede na to, da je bila vloga (revizija naslovljena kot predlog za dopustitev revizije) naslovljena na Vrhovno sodišče in poslana temu sodišču, tudi ni mogoče šteti, da je šlo za očitno pomoto vložnika (tako tudi v sklepu II Ips 253/2003 z dne 19. 6. 2003, II Ips 445/2003 z dne 30. 9. 2004, II Ips 446/2006 z dne 20. 9. 2007, itd.).

11. Glede na navedeno in v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP, je revizijsko sodišče zavrglo revizijo kot prepozno. Enako odločitev je sprejelo že v številnih drugih zadevah (npr. v sklepih II Ips 408/2009 z dne 24. 9. 2009, II Ips 429/2009 z dne 1. 10. 2009, itd.).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 660/2009, enako tudi II Ips 792/2009
• Sklep VIII Ips 82/2008
• Sklep VIII Ips 460/2008