Sodba I Ips 113/2009

Jedro

Opis ravnanja kot kaznivega dejanja mora vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja (storitev ali opustitev) z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek. V opisu ravnanja morajo biti tako konkretizirani abstraktni zakonski znaki iz zakonskega opisa kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba za obsojene L. L., J. J. in J. P. ter po uradni dolžnosti za obsojenega R. P. za dejanja pod I/a točke 1-6, b, točke 1, 4 in 5, d točke 1-3 in e točka 2 tako spremeni, da se:

L. L., duhovnik;

J. J., duhovnik;

J. P., duhovnik in

R. P., duhovnik;

se iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostijo obtožbe,

da so kot pripadniki jezuitskega reda v Ljubljani z vednostjo in po navodilih višjih cerkvenih predstavnikov predvsem pa funkcionarjev jezuitskega reda v času sovražne okupacije delovali proti NOB, to svoje delo pa nadaljevali po osvoboditvi v cilju, da bi se z nasiljem zrušile pridobljene pridobitve NOB. Njihovo delovanje je bilo organizirano tako, da so drug drugega obveščali o svojem početju, dajali nasvete in podrejeni izvrševali naloge svojih nadrejenih ter se v tesni povezavi z okupatorjem širili propagando proti NOB, podpirali zločinsko okupatorjevo policijo SD, nudili pomoč okupatorjevim funkcionarjem ter aktivno sodelovali pri masovnih aretacijah in mučenjih; po osvoboditvi pa so vršili propagando proti FLRJ, nudili pomoč pri pobegih vojnih zločincev, zbirali in pošiljali špijonska poročila ter vzdrževali potom ilegalnih kanalov zveze z osebami, ki so pobegnile pred našimi oblastmi, ter so:

a) L. L.

1) Kot superior jezuitskega samostana v Ljubljani v času sovražne okupacije nudil v domu duhovnih vaj v jezuitskem samostanu v Ljubljani na razpolago prostore članom akademskega kluba „Straža“, včlanjenim v Marijini kongregaciji, ki so izvrševale kot pripadniki MVAC množične aretacije in mučenja pristašev OF ter organizirali vohunsko službo za okupatorja;

2) po osvoboditvi najmanj šestkrat sprejemal potom neke kurirke F. in drugih ilegalno pošto pobeglih vojnih zločincev ter jo posredoval naslovnikom, po istih špijonskih kanalih pa tudi pošiljal odgovore in pakete, koncem 1947 ali začetkom 1948 pa prejel potom kanala od nekega V. M. najmanj pet pisem iz špijonskega centra na Koroškem ter jih potom obsojenega župnika I. P. oddajal naslovnikom, pomagačem morilcev ljudskega poslanca M. iz B.;

3) po nalogu nekega nadrejenega cerkvenega predstojnika je stvari pobeglih vojnih zločincev razdelil njihovim svojcem, knjige pa zbral v posebno knjižnico;

4) poleti 1945 nasvetoval soobdolženi M. Z., da naj se njen sin vojni zločinec J. Z. skrije v kakšnem samostanu izven jezuitskega samostana v Ljubljani ter dovolil soobtoženemu J. P., da mu je nudil moralno pomoč s tem, da ga je šel na njegovo skrivališče v samostanu Sv. Jožeta dvakrat obhajat;

5) v času po osvoboditvi do svoje aretacije 3. 7. 1948 vzdrževal špijonske zveze s špijonom A. P., asistentom jezuitskega generala v Rimu, od katerega je v letu 1946 potom diplomatskega zastopnika neke tuje države, ki je zlorabil diplomatsko imuniteto, prejel več pisemskih pošiljk ter potom špijonskega kanala, ki ga je imel organiziranega vojni zločinec B. preko prednice Klaverjeve družbe R. C. omenjenemu P. pošiljal špijonska poročila o stanju v naši državi;

6) pozimi 1945 do 1946 je na dvakratno prošnjo pobeglega vojnega zločinca R. istemu poslal potom kurirke F. poročilo o razmerah v Ljubljani, o pobeglih duhovnikih ter o stanju v naši državi

b) J. J.

1) V letih 1943 in 1944 z vednostjo nadškofa M. in škofijskega ordinariata v Gorici aktivno sodeloval z nemško obveščevalno službo s tem, da je bil povezan s članom SD M. F. in temu v svrho večjih akcij proti NOP izposloval večje vsote denarja za vzdrževanje špijonske mreže, napisal prošnjo na komando SD za povišanje plač špijonom ter omenjenega F. uspešno priporočil za šefa policije v Gorici;

4) v letu 1946 sodeloval pri razpečevanju špijonske pošte naslovnikom, katero je prejemal superior L. L. od špijona A. P. iz Vatikana;

5) od osvoboditve vse do aretacije 21. 12. 1948 razširjal pismeno in ustmeno sovražno propagando proti obstoječi ljudski oblasti s tem, da je govoril, da bo prišlo do skorajšnjih sprememb ter zato napovedal datume ter razpečeval knjige z najogabnejšo propagando proti FLRJ.

d) J. P.

1) Od januarja 1947 dalje zbiral podatke posebno varovane državne tajne o delovanju UDB-e potom osebe, ki jo je zato delo pridobil;

2) koncem leta 1945 prejel od soobtožene I. V. ilegalno pošto za soobtoženega I. P. bogoslovca ter mu to pošto dostavil v Zagreb;

3) poleti 1945 nudil moralno pomoč vojnemu zločincu J. Z., ki se je skrival v samostanu Sv. Jožeta v Ljubljani, s tem, da ga je s privoljenjem soobtoženega L. L. hodil obhajat v njegovo skrivališče, vedel za skrivanje in nameravani pobeg vojnega zločinca J. Z. preko državne meje in tega ni javil oblastem,

e) R. P.

2) vzdrževal v letih 1945 in 1946 ilegalne pisemske stike potom neugotovljene šolske sestre, ki se je zadrževala v samostanu Klaverjeve družbe s špijonom P. A., asistentom jezuitskega generala v Rimu;

s čemer naj bi storili kazniva dejanja po 2. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenih L. L. in J. P. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

III. Razveljavi se odločba o zaplembi premoženja „Kolegija očetov jezuitov v Ljubljani“ ter za obsojena L. L. in J. P.

IV. V odločbi o kazenski sankciji se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znižajo kazni:

obsojenemu J. J. na 5 (pet) let odvzema prostosti s prisilnim delom in 2 (dve) leti izgube državljanskih pravic in

obsojenemu R. P. na 4 (štiri) leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na 1 (eno) leto izgube državljanskih pravic.

V. V ostalem se zahteva zavrne.

VI. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo v delu, ki se nanaša na obsojenega R. P. za dejanje pod I/e točka 1, se zavrže.

Obrazložitev

1. S sodbo, navedeno v uvodu, so bili obsojeni L. L., J. J., J. P. in R. P. ter soobsojenci spoznani za krive kaznivih dejanj po 2. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Obsojencem je bila izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom ter izguba državljanskih pravic Splošnega dela kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ/47) iz 37. člena KZ, točke a) do d), in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja in pravice do državne ali druge javne službe; L. L. 12 let odvzema prostosti ter izguba državljanskih pravic za dobo petih let, J. J. 9 let odvzema prostosti in izguba državljanskih pravic za dobo treh let, obsojenemu J. P. 6 let odvzema prostosti in izguba državljanskih pravic za dobo dveh let ter R. P. 5 let odvzema prostosti ter izguba državljanskih pravic z dobo dveh let. V izrečene kazni odvzema prostosti jim je bil vštet čas prebit v priporu. Na podlagi 4. člena ZKLD v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena splošnega dela KZ/47 in smiselno uporabo 10. člena ZKLD je prvostopenjsko sodišče izreklo zaplembo vsega premoženja jezuitskega reda v Ljubljani ter zaplembo premoženja navedenim obsojencem. Oprostilo pa jih je plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljene zavrnilo pritožbe obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pa je navedlo, da se odločba o zaplembi v smislu 2. člena Zakona o zaplembi in njenem izvrševanju z dne 27. 7. 1946 tako precizira, da se izreče zaplemba vsega premoženja „Kolegija očetov jezuitov v Ljubljani“, zlasti tudi nepremičnin celotnega vložka št. 177 k. o. P. Obsojence je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G) je zoper pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe, zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti Mariborske nadškofije zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da mariborski nadškof in metropolit ni zakoniti zastopnik katoliške cerkve v Republiki Sloveniji, zato tudi glede na določilo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G), ni oseba, ki ima po zakonu pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je Katoliška cerkev, vpisana v register cerkva in verskih skupnosti, katere zakoniti zastopnik je ljubljanski nadškof in metropolit. Zahteva za varstvo zakonitosti zato ni dovoljena.

4. O odgovoru državnega tožilca se je vlagatelj zahteve opredelil v pisni izjavi.

5. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 64/2009 z dne 9. 7. 2009 in drugih že odločilo, da je Nadškofija Maribor upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost, katoliške cerkve na področju mariborske metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju ter je nadškof Kramberger tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 20. člena ZKP-G lahko zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki iz prejšnjega odstavka zoper duhovnike in duhovnice oziroma in redovnice registriranih verskih skupnosti vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Pogoj torej je, da je duhovnik služboval na področju registrirane verske skupnosti, v konkretnem primeru Nadškofije Maribor. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 423. člena ZKP pri pooblaščencu predlagatelja opravilo poizvedbe ali so obsojeni L. L., J. J., P. J. in P. R. službovali kot duhovniki na območju, ki sodi v Nadškofijo Maribor. Iz odgovora pooblaščenca predlagatelja z dne 13. 12. 2009 je razvidno, da so J. P., J. J. in L. L. službovali v Mariboru, to je na teritoriju nadškofije. R. P. pa na območju nadškofije ni deloval. Po navedenem predlagatelj zahteve mariborski nadškof in metropolit kot predstojnik verske skupnosti Nadškofije Maribor zanj ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zato zahtevo v delu, ki se nanaša na obsojenega R. P. za dejanje pod I/e točka 1 na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

Ker je za obsojenca spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist soobsojenega L. L. (dejanje pod I/a točka 5), v korist tudi obsojenemu R. P. za dejanje pod I/e točka 2, glede katerega po navedenem, zahteva ni bila vložena, je ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

8. Vložnik zahteve zatrjuje kršitve določb postopka pred izdajo sodbe:

da so sklepi o uvedbi preiskave protipravni in v neskladju z določbo 129. člena Zakona o kazenskem postopku (1948) ker ne vsebujejo opisov dejanj, s tem pa je bila onemogočena ustrezna obramba in zagovor, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb ZKP na način iz 3. točke prvega odstavka 120. člena ZKP;

da obtožnica ni bila sestavljena v skladu z določbo 182. člena ZKP (1948). Kršitev je podana zaradi nezadostnega opisa dejanj z vsemi zakonskimi znaki, ki so potrebni, da se uporabi določen zakon. Čas storitve kaznivih dejanj ni natančno določen, obtožnica vsebuje termine kot po osvoboditvi, poleti 1945, pozimi 1945 do 1946 ali koncem leta 1945 in podobno, ne vsebuje tudi navedb o kraju storitve kaznivih dejanj, ne opisa posledic, kar vse je obsojencem onemogočilo dejansko obrambo. Nezadostna je tudi obrazložitev obtožbe, saj vsebuje tudi navedbe, ki jasno kažejo, da je šlo za politični proces in pristranskost tožilstva. Ker je sodišče presodilo na podlagi takšne obtožbe, je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in načelo zakonitosti na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter na način iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je obtožbo sprejelo ter na podlagi nje sodilo, pa je ravnalo tudi pristransko kar predstavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP;

sodišče je tudi zavrnilo vse dokazne predloge obsojencev in s tem grobo kršilo načelo kontradiktornosti, saj obsojencem ni omogočilo navajanja dejstev in dokazov, ki so jim v korist, temveč je izvajalo le obremenilne dokaze tožilstva, s čimer je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 5. člena ZKP.

9. Citirane kršitve je Vrhovno sodišče obravnavalo le v zvezi z delom sodbe, za katerega je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena (za dejanji pod I/b točki 2 in 3 pravnomočne sodbe, obsojeni J. J.). Glede na odločitev in ugotovljeno kršitev kazenskega zakona v ostalem ni presojalo utemeljenosti navedb o procesnih kršitvah.

10. Vložnik zahteve ne pojasni, kako naj bi kršitev pravice do obrambe v preiskavi vplivala na zakonitost sodbe. Uveljavlja kršitev pred vložitvijo obtožbe, ki jo kvalificira kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Kršitev, ki jo uveljavlja, bi torej morala biti takšna, da bi vplivala na zakonitost sodbe, česar pa vložnik z navedbami v zahtevi ne utemeljuje. Enako velja za obtožnico. Konkretizacija časa kaznivih dejanj kot sestavni del opisa tako v obtožbi kot kasneje v sodbi, je dovolj označena z opredelitvijo časa dejanj. Kraj storitve kaznivih dejanj ni bil konstitutivni element kaznivega dejanja, zaradi tega tudi pavšalna označba kraja kaznivega dejanja oziroma, da v katerem od opisov kaznivih dejanj kraj ni naveden, ne pomeni nezakonitosti, ki bi jo bilo mogoče upoštevati v okviru zatrjevane procesne kršitve. Po presoji vložnika zahteve obtožba zaradi nezadostnega opisa dejanj in obrazložitve ni pravno veljavna. Kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca, ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Za citirano kršitev gre, če obtožbe ne vloži upravičen tožilec ali pa tudi, če je upravičen tožilec ne vloži po zakonitem postopku. Vložnik zahteve tega ne zatrjuje, ampak izraža pomisleke v zvezi z opisom kaznivih dejanj in da obrazložitev obtožbe ni v skladu z zakonom. Z navedbami v zahtevi tako ne uveljavlja in ne utemeljuje zatrjevane procesne kršitve. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da je obtožba vplivala na pravico do obrambe obsojenca na glavni obravnavi in da mu je bila onemogočena pravica do obrambe glede na vsebino obtožnice. Vložnik zahteve ne zatrjuje, da se obsojenec ni imel možnosti seznaniti z obdolžitvami. Na glavni obravnavi je javni tožilec obtožnico prebral, obtoženec je izjavil, da jo je razumel ter v zvezi z njo podal zagovor. Zatrjevana relativna kršitev določb kazenskega postopka (kršitev pravice do obrambe) po drugem odstavku 371. člena ZKP tako ni podana.

11. Neutemeljene so tudi navedbe, da je bilo sodišče, ker je sodilo na podlagi obtožbe javnega tožilca, pristransko, s čimer tudi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po vsebini vložnik zahteve uveljavlja kršitev 4. točke 55. člena takratnega ZKP (da je sodnik izločen od sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti). Že takratni ZKP je določal, da uveljavljanje izločitvenih razlogov ni neomejeno. V drugem odstavku 56. člena je bilo namreč določeno, da smejo stranke zahtevati izločitev do začetka glavne obravnave, če izvedo za razlog izločitve pozneje, pa podajo zahtevo takoj, ko zanj zvedo, najpozneje pa do konca glavne obravnave. Izločitev sodišča iz tega razloga do konca glavne obravnave v pravnomočno končanem kazenskem postopku ni bila uveljavljana, zato sedaj vložnik zahteve ne more uveljavljati, da naj bi bila storjena procesna kršitev (drugi odstavek 371. člena ZKP) kot posledica kršitve takratne 4. točke 55. člena ZKP (enako določbo vsebuje tudi sedanji člen ZKP v 6. točki 39. člena) šele v izrednem pravnem sredstvu, zahtevi za varstvo zakonitosti.

12. Neutemeljene pa so tudi navedbe v zvezi z izvedbo dokaznih predlogov. Z navedbami vložnik nakazuje na kršitev pravice do obrambe, vendar te kršitve, ki naj bi nastala z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenca, ne konkretizira. Ostane le na ravni zatrjevanj, saj se ne pojasni, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen. Ne utemelji materialne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti ter tudi ne vpliva nakazane kršitve na zakonitost sodbe. Tako tudi v tem delu zahteve neuspešno uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

13. Vložnik zahteve v zvezi z uvodnim delom opisa dejanja in nato v zvezi z opisom posameznih ravnanj obsojenih L., J. in P. zatrjuje predvsem, da je sodbeni izrek nerazumljiv in nejasen ter pomanjkljiv in v nasprotju z dokaznim gradivom, s čimer nakazuje na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami v zahtevi pa uveljavlja, da je bil kazenski zakon kršen o vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Konkretne trditve v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona zahteva vsebuje v navedbi o bistvenem znaku kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, to je cilj storilcev, da se z nasiljem zruši ali spravi v nevarnost obstoječa državna ureditev. Navaja, da je moral biti ta namen v opisu kaznivega dejanja zatrjevan oziroma v dokaznem postopku ugotovljen. V sodbenem izreku pa so ravnanja v uvodnem delu le pavšalno navedena in jih ni mogoče povezati s posameznimi obsojenci. V kolikor vložnik zahteve navedeno tudi pri posameznih obsojencih v okviru sicer zatrjevanja napačnega razloga, konkretizira, je mogoče presoditi, da zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Objekt kazensko-pravnega varstva po ZKLD je bila državna in politična ureditev - z izjemo vojnih zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno, ki pa so bili kaznivi tudi po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih (3. točka 3. člena ZKLD). Dejanja so bila sicer pravno opredeljena kot kazniva dejanja po 2. členu ZKLD, ta člen je že po vsebini opredeljeval kaznivo dejanje, ki se sicer označuje kot kaznivo dejanje veleizdaje. V 3. členu zakona pa so v točkah od 1 do 14 inkriminira na posamezna ravnanja, ki pomenijo kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo. Vložnik zahteve tako z navedbami uveljavlja, da opisi dejanj ne dosegajo ravni, ki jih zahteva zakon za opredelitev določenega ravnanja kot kaznivega dejanja po 2. členu oziroma po 3. členu v zvezi z 2. členom ZKLD.

14. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja mora vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja (storitev ali opustitev) z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek. V opisu ravnanja morajo biti tako konkretizirani abstraktni zakonski znaki iz zakonskega opisa kaznivega dejanja.

15. Ravnanja, za katera je bil spoznan za krivega obsojeni L. L., sicer vsebujejo različne izvršitvene oblike dejanj. Za ravnanja po osvoboditvi: da je vzdrževal stik preko pošte po špijonskih kanalih, prejemal pisma in odgovarjal na pošto (dejanji pod točkama 2 in 5), da je razdelil stvari pobeglih vojnih zločincev (dejanje pod točko 3), da je I. Z. svetoval, kje se naj skrije njen sin, ter da je soobtoženemu P. dovolil, da ga je šel obhajat (dejanje pod točko 4) in da je prejel pošto od vojnega zločinca R. ter mu poslal poročilo o razmerah v Ljubljani (dejanje pod točko 6). Vložnik zahteve pravilno ugotavlja in zatrjuje, da konkretizacija posameznih ravnanj obsojenega L. ne dosega standarda iz 2. člena ZKLD. Dejanja, ki naj bi jih obsojenec storil, po opisu tako nimajo značilnosti ravnanja, s katerim bi bilo objektivno mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD. Obsojenčev namen, ki ga terja navedeno zakonsko določilo, ni v ničemer konkretiziran. Dejanje pod točko 1 naj bi bilo storjeno med vojno - v času sovražne okupacije (retroaktivna uporaba ZKLD-ja je sicer možna in ima tudi temelj v tem, da so se v času druge svetovne vojne pojavili delikti, ki se jih prejšnji zakonodajalci niso mogli niti misliti, kaj šele predvideti – 3. točka 3. člena ZKLD). Strinjati pa se je mogoče z vložnikom zahteve, da dejanje pod točko 1, ki opisuje kot izvršitveno ravnanje obsojenega L. L., da je dal na razpolago prostore članom akademskega kluba Straža v domu duhovnih vaj v jezuitskem samostanu, ne konkretizira izvršitvenega ravnanja in posledice, ki predstavlja zakonski dejanski stan kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena ZKLD. Po navedenem ima zahteva prav, da dejanja opisana v sodbenem izreku za L. L. in opredeljena kot kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD, ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja ne po 2., ne po 3. členu ZKLD, ter predstavljajo kršitev 1. točke 372. člena ZKP.

16. Isto je mogoče ugotoviti tudi za ravnanja, za katera je bil spoznan za krivega obsojeni J. P. Ravnanja kot: zbiranje podatkov o delovanju Udbe, sprejemanje pošte od soobtožene I. V. za soobtoženega I. P. ter da je nudil moralno pomoč vojnemu zločincu J. Z., s tem da ga je hodil obhajat v njegovo skrivališče, da je vedel za skrivanje in nameravani pobeg J. Z. pa tega ni javil oblastem (ne da bi bilo pri tem dejanju opisano kakšno aktivno ravnanje obsojenca), prav tako pomeni, da opisana dejanja ne vsebujejo konkretizacij znakov kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, za katerega je bil spoznan za krivega. Zato je pritrditi vložniku zahteve, da je bila z obsodbo storjena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

17. Za obsojenega J. J. vložnik zahteve s konkretnimi navedbami izpodbija dejanja, opisana pod točko b/1., 4. in 5. Strinjati se je z vložnikom, da ta dejanja v opisu niso konkretizirana tako, da bi lahko predstavljala katero izmed kaznivih dejanj po 2. oziroma 3. členu ZKLD. Vsa dejanja so bila sodbi sodišče stopnje pravno opredeljena kot dejanje po 2. členu ZKLD, v sodbi sodišča druge stopnje pa je bilo v obrazložitvi za posamezna ravnanja nekaterih obsojencev tako tudi J., posebej poudarjeno, da ravnanje pod točko 1 pomeni izvršitev kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD. Z navedbami v zahtevi, vložnik utemeljeno opozarja na splošnost očitkov, da opisa ravnanja ni moč subsumirati pod določbo 2. člena ZKLD ali 3. točke 3. člena ZKLD in da opis ne predstavlja konkretizacije kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega in tudi ne opisuje izvršitvenega ravnanja in posledic. Nadalje vložnik zahteve utemeljeno pri dejanjih pod točkama 4 in 5 navaja, da je očitek pod točko 4 popolnoma splošen, saj ne navaja, za kakšno „špijonsko pošto“ je šlo in tako ne konkretizira zakonskega znaka tega kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD. Strinjati se je tudi z vložnikom zahteve, da opis dejanja pod točko 5 predstavlja ravnanje, ki meri na sovražno propagando po prvem odstavku 9. člena ZKLD, katerega bistveni znak je poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, česar opis dejanja tudi ne vsebuje. Tako se pokaže, da vložnik zahteve utemeljeno pri dejanjih pod točko 1, 4 in 5 uveljavlja, da dejanja po opisu niso kazniva dejanja in s tem kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP.

18. Obsojeni J. J. je bil spoznan za krivega, da je v letu 1943 obiskoval taborišča političnih internirancev in dal iniciativo okupatorskim oblastem, da se interniranci pošljejo na prisilno delo ter so bili interniranci iz taborišča v Gradišču poslani na prisilno delo v Gradež (dejanje pod I/b točka 2); ter, da je pomagal storilcu pri storitvi kaznivega dejanja tako, da je pomagal pri pobegu vojnega zločinca monsignorja generalnega vikarja B. s tem, da ga je prepeljal preko mosta v Stražišče (dejanje pod I/b točka 3). Dejanje pod točko 2 po svojem opisu vsebuje elemente 3. točke 3. člena ZKLD, kar je poudarjeno v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje. Po citirani določi se šteje za vojno zločinstvo tudi ravnanje tistega, ki odvaja prebivalstvo v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo – takšna ravnanja so inkriminirale tudi mednarodno določbe, ki so opredelile zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti ter so bile sprejete v Londonskem sporazumu dne 8. 8. 1945. Inkriminacijo pomoči storilcem kaznivih dejanj iz ZKLD je vsebovala 14. točka 3. člena, za pomoč storilcem kaznivih dejanj, pa je bila mogoče uporabiti, ob upoštevanju določb kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki so se uporabljala kot pravna pravila v času izdaje izpodbijane sodbe, v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), določbo prvega odstavka 141. člena paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, s katero je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Vložnik zahteve, razen splošnih navedb v začetku zahteve, kaj mora vsebovati kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD, da je mogoče govoriti o kaznivem dejanju, v zvezi z dejanjema pod točkama 2 in 3 za J. J. s konkretnimi navedbami dejanj ne izpodbija. Gre za nedoločne navedbe, ki se nanašajo le na splošno na inkriminacijo po 2. členu ZKLD, ki jih Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč izredno pravno sredstvo, ki je izključno v rokah strank. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona izven oziroma mimo zahtevka vložnika. Meja preizkusa pravnomočne sodbe določa tako vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus ali v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki je uveljavlja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče tako omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Vložnik zahteve ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zahteve (sodba I Ips 346/2008).

19. V preostalem delu obrazložitve zahteve, ki se nanaša na obsojenega J., vložnik zatrjuje, da dokazna ocena ne omogoča zaključka, kot ga je sprejelo sodišče, glede dejanj obsojenca, na podlagi česar je sodni izrek v nasprotju z listinami spisa, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedba ni obrazložena (kakšna je dolžnost vložnika zahteve je bilo pojasnjeno), zaradi česar je Vrhovno sodišče zaradi njene nedoločnosti ni moglo preizkusiti. Nanaša pa se tudi na grajo ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani pravnomočni sodbi to je na nedovoljen razlog za uveljavitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20. Po navedenem je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP je obsojena L. L. in J. P. oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji, opisani pod točkama I/a točka 1 do 6 in d točka 1 do 3, to je v celoti. Obsojenega J. J. pa je oprostilo obtožbe za dejanja, opisana pod I/b točke 1, 4 in 5. Na podlagi primerjave opisa kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil L. L. pod I/a točka 5 ter dejanja, očitanega obsojenemu R. P. pod I/e točka 2 je mogoče ugotoviti zaradi enake oziroma podobne dejstvene podlage, da sta dejanji vsebinsko povezani, da opravičujeta enako uporabo materialnega prava. Iz enakih razlogov kot za L. L. je zato potrebno ugotoviti, da dejanje obsojenca nima znakov po 2. členu ZKLD. Vrhovno sodišče je zato po uradni dolžnosti iz navedenih razlogov oprostilo po 1. točki 358. člena ZKP tudi obsojenega R. P. za dejanje pod I/e točka 2.

21. Vrhovno sodišče je moralo izpodbijano sodbo spremeniti tudi v odločbi o kazenskih sankcijah za obsojena J. J. in R. P., tako da je obsojencema za kazniva dejanja, ki niso zajeta v izreku sodbe, kazni znižalo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

22. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbi o zaplembi premoženja za obsojena L. L. in J. P.

23. Vlagatelj zahteve izpodbija tudi odločbo o zaplembi premoženja jezuitskemu redu oziroma kot je navedeno v pravnomočni sodbi „Kolegiju očetov jezuitov“. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 10. člena ZKLD, ki določa, da se z zaplembo premoženja kaznujejo osebe, ki med vojno gospodarsko sodelujejo s sovražnikom, ki svoja industrijska, trgovska, prevozniška ali druga podjetja ali svojo strokovno izobrazbo stavijo na razpolago sovražniku za proizvodnjo oziroma same proizvajajo predmete, ki krepijo gospodarsko moč in vojni potencial sovražnika. Navaja, da se izreče kazen zaplembe premoženja pravne osebe, če podjetje pripada tej osebi (drugi odstavek 10. člena ZKLD). Meni, da smiselna uporaba 10. člena ZKLD ni mogoča, saj ne gre za gospodarski subjekt niti za pravno osebo po takratnih predpisih. Sodišče bi lahko jezuitskemu redu izreklo zaplembo premoženja le, če bi bil jezuitski red obtoženec v tem procesu in bi s svojim podjetjem gospodarsko krepil sovražnika.

24. V zvezi z zatrjevano kršitvijo materialnega predpisa je Vrhovno sodišče opravilo na podlagi določbe tretjega odstavka 423. člena ZKP poizvedbe pri Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 177 k. o. P. (v izreku drugostopenjske sodbe je navedeno, da se zaplenijo tudi nepremičnine celotnega vložka št. 177 k. o. P.), izhaja, da je bila celotna nepremičnina v času izreka pravnomočne sodbe last Ljubljanske škofije v Ljubljani, ki je nepremičnino pridobila od Kolegija jezuitov na podlagi kupne pogodbe z dne 10. februarja 1933 (vpis pod št. 2 na B listu – tudi delna odločba o denacionalizaciji cerkve Sv. Jožefa v Ljubljani, ki jo je izdala Republika Slovenija Ministrstvo za kulturo, Ljubljana, Cankarjeva 5, dne 2. 4. 1996 pod št. 464-54/92, ki je postala pravnomočna dne 12. 4. 2000). S citirano delno odločbo je bilo ugodeno zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin – ob podržavljenju parc. št. 194/3 parc. št. 129 in parc. št. 214, vl. št. 177 k. o. P., ki sedaj predstavljajo del parc. št. 318, stavbišče z zgradbo in dvorišče, vl. št. 357 k. o. P.; parcele so bile vrnjene upravičencu Rimskokatoliškemu škofijstvu - Nadškofijskemu ordinariatu v Ljubljani, Ciril Metodov trg 4, v last in posest. Z delno odločbo z dne 12. 12. 1995 pa je bila upravičencu vrnjena celotna parcela, ki je bila ob podržavljenju vpisana kot parc. št. 178 stavbišče, vl. št. 177 k. o. P. Navedene nepremičnine tako ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z odločbo o zaplembi premoženja jezuitskemu redu. Na podlagi 22. člena Zakona o zaplembah premoženja in izvrševanju zaplembe, ki se je preneslo v last FLRJ, je bila s sklepom Okrajnega sodišča za glavno mesto Ljubljana opr. št. I 576/49 z dne 5. 10. 1949 opravljena izvršitev zaplembe. V kazenski sodbi je navedeno, da se zapleni celotno premoženje, ki pa je predstavljalo premično premoženje, poleg že omenjenih nepremičnin, ki so bile last Ljubljanske škofije, in upravičencu v denacionalizacijskem postopku tudi vrnjene. Ker je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je bila zaplemba premoženja posledica izreka obsodilne sodbe tudi za obsojence, ki so s to odločbo oproščeni popolnoma oziroma delno in ker vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja, da jezuitski red oziroma „Kolegij očetov jezuitov“, katerim je bila izrečena zaplemba premoženja, ni gospodarsko sodeloval s sovražnikom in ni šlo za gospodarsko kolaboracijo kot podlago za uporabo določbe 10. člena ZKLD, tako utemeljeno uveljavlja, da je bila zaplemba premoženja nezakonita, zaradi česar je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi ter odločbo o zaplembi razveljavilo.

25. Vrhovno sodišče je L. L. in J. P. oprostilo obtožbe, zato je na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 139/2009
• Sodba I Ips 83/95
• Sodba I Ips 10989/2009