Sodba VIII Ips 476/2009

Jedro

Ni bilo protipravno ravnanje tožene stranke, ki je pri odmeri pokojnine upoštevala ob odmeri veljavne predpise (ki so se kasneje res spremenili, kar pa na tožnikove pravice ne more vplivati). V spornem obdobju se je v pokojninsko osnovo vštela le plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, ki se v skladu s predpisi o delovnih razmerjih šteje kot posebni delovni pogoj. Delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, se po predpisih o delovnih razmerjih ni štelo kot posebni delovni pogoj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. P-5005754 z dne 9. 12. 2005 in št. 1 5 5005754 z dne 15. 9. 2005 ter za plačilo odškodnine v znesku 93.873,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2008 in zvišanje pokojnine. Ugotovilo je, da je tožena stranka njegovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zaradi vštetja plačila za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, utemeljeno zavrgla, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Odškodninski zahtevek je zavrnilo zaradi pomanjkanja elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke oziroma njenih zaposlenih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da za ponovno odločanje o odmeri pokojnine ni podlage, prav tako pa tudi ne za tožnikov odškodninski zahtevek.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zlasti bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodnik, ki je odločal kot predsednik senata na prvi stopnji v tožnikovi predhodni zadevi Ps 3/95, ne bi smel odločati o pritožbi, saj taka sestava senata zbuja dvom v nepristranskost in je „nehigienična“, zlasti še, ker se izpodbijana sodba sklicuje na odločitev v predhodni zadevi in ignorira pritožbene navedbe. Nadalje navaja, da je odškodnino zahteval na podlagi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ker je ugotovil, da se delo preko polnega delovnega časa ni vštelo v osnovo zaradi izbrisa podatkov iz matične evidence, za kar krivdno odgovarja tožena stranka. Zato sodišče zahtevka ne bi smelo presojati le po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Če se že sodišče sklicuje na določbe Ustave RS, bi moralo upoštevati, da je bila ustavna pravica do enakega obravnavanja kršena tudi tožniku, saj 312. člen ZPIZ pri priznanju pokojnine državljane neenako obravnava. Ustvarja dvojno populacijo prebivalcev – tiste pred letom 1970 in tiste po letu 1992, ki imajo brez problema priznano nadurno delo v pokojninsko osnovo. Čas, ki ga je prebil na delu preko 8 ur dnevno, je za tožnika poseben delovni pogoj, tako kot za vsakogar drugega, pa če ga je kot takega delodajalec opredelil ali ne. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z ugoditvijo zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revizija sodišču druge stopnje smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 6. točko 70. člena ZPP. Uveljavlja jo, ker je v senatu sodišča druge stopnje sodeloval sodnik, ki je bil predsednik senata sodišča prve stopnje tudi v zadevi Ps 3/95, kar naj bi vzbujalo dvom v njegovo nepristranskost. Po 72. členu ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. To za sodnika višjega sodišča pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe. Ker tožnik vse do vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje ni zahteval izločitve sodnika pritožbenega sodišča, njegove revizijske navedbe glede uveljavljanja bistvene kršitve ne morejo biti uspešne.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Predmet spora sta odločbi tožene stranke, s katerima je bila zavržena tožnikova zahteva za ponovno odmero pokojnine (na prvi stopnji) in zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo o zavrženju zahteve (na drugi stopnji). Tožena stranka ni odločala o zahtevi po vsebini, saj njena postopkovna odločitev temelji na 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Le o tej in taki postopkovni odločitvi je odločalo sodišče, zato tožnikove vsebinske navedbe (ki jih ponavlja tudi v reviziji) niso mogle in ne morejo biti predmet obravnavanja.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine z odločbo z dne 8. 6. 1994. Zoper odločbo o priznanju pravice in odmeri pokojnine se ni pritožil. Dne 7. 12. 1994 je tožena stranka zavrnila tožnikovo naknadno zahtevo za vštetje plače, izplačane pri delodajalcu I. S. v obdobju od leta 1970 do leta 1978 za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, nato pa pred sodiščem uveljavljal sodno varstvo (1). V sporu ni uspel, ker pri delu, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa, ni šlo za delo, ki bi se po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Ob ponovni vložitvi zahteve z enako vsebino, torej za vštetje plače, ki jo je prejel za delo preko polnega delovnega časa pri delodajalcu I. S., v pokojninsko osnovo, je lahko tožena stranka le-to lahko le zavrgla, in sicer pravilno na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zakaj na podlagi ponovne zahteve ni bilo mogoče ponovno meritorno odločiti, saj se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se je opiral zahtevek, ni spremenilo, je ustrezno pojasnilo že sodišče druge stopnje in pred njim tudi sodišče prve stopnje.

10. Revizijsko zatrjevanje, da tožniku plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa ni bila všteta v pokojninsko osnovo zaradi izbrisa podatkov iz matične evidence, je neutemeljeno. Iz izpodbijanih sodb, pa tudi sodb iz predhodnega postopka (v zadevah Ps 3/93, Psp 241/2002 in VIII Ips 38/2005) to ne izhaja. Tožnikovi zahtevi ni bilo ugodeno zato, ker za vštetje plače v osnovo ni bilo zakonskih pogojev in ne zato, ker v matični evidenci ne bi bilo podatkov (2).

11. Neutemeljena je revizija tudi glede odločitve o odškodninskem zahtevku. Predvsem je neutemeljen očitek, da je sodišče zmotno uporabilo le določbe ZPIZ-1, namesto, da bi uporabilo tudi določbe OZ. Že sama uporaba prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1, na katerega se opira izpodbijana sodba predvideva, da se odškodninska odgovornost zavoda ugotavlja v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, saj je tožnikovo pokojnino odmerila po osnovi, ki je bila v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Protipravnost je eden izmed štirih elementov odškodninskega delikta, ki morajo biti po splošnih pravilih civilnega prava (osnovno pravilo, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to dolžan povrniti, je vsebovano v 131. členu OZ) podani kumulativno, ker sicer ni odškodninske odgovornosti. Presoja sodišča, da ravnanje tožene stranke, ki je pri odmeri pokojnine upoštevala ob odmeri veljavne predpise (ki so se kasneje res spremenili, kar pa na tožnikove pravice ne more vplivati), ni bilo protipravno, je pravilna. Ker se je v spornem obdobju v pokojninsko osnovo vštela le plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, ki se v skladu s predpisi o delovnih razmerjih šteje kot posebni delovni pogoj in ob ugotovitvi, da se delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, po predpisih o delovnih razmerjih ni štelo kot posebni delovni pogoj, tožena stranka drugače niti ne bi smela odločiti. Zato njena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo zatrjuje tožnik, ni podana.

12. Ker ni razlogov, zaradi katerih je vložena, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Tožbeni zahtevek je bil pred sodiščem prve stopnje zavrnjen (Ps 3/95), odločitev pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (Psp 241/2002). Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče zavrnilo (VIII Ips 38/2005).

Op. št. (2): Odmera pokojnine je odvisna od dejanskih prejemkov, ki se vštevajo v osnovo in ne od vpisa v matično evidenco. Če prejemki niso vpisani v matično evidenco, jih je mogoče dokazovati tudi na drug način (sodba VS RS VIII Ips 390/2008 z dne 27. 9. 2010).

Datum zadnje spremembe:

08.07.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 317/2019
• VDSS sodba Psp 259/2016
• VDSS sodba Psp 287/2013