Sklep VIII Ips 453/2009

Jedro

Glede števila sindikalnih zaupnikov je treba razlikovati dva položaja. In sicer (prvič) določitev števila sindikalnih zaupnikov po 208. členu ZDR, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanja sindikata), in (drugič) določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 210. člena ZDR, ki bodo deležni tudi posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati.

Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 113. členu ZDR, bi bilo res smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah, dislociranost in podobno (med drugim tudi okoliščino, ali pri delodajalcu deluje le eden ali več sindikatov), vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom-i. Ti kriteriji (sami po sebi) ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 113. členu ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2006. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ji za to obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, izplača pripadajočo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrne stroške postopka.

Iz sklepa Konfederacije P. o potrditvi legitimnosti predsednika sindikata in sindikalnih zaupnikov v družbi z dne 15. 3. 2006, je ugotovilo, da je bila med legitimno izvoljenimi predstavniki članov sindikata tudi tožnica. Ta je kot sindikalna zaupnica uživala posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z prvim odstavkom 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), kljub temu, da med sindikatom in toženo stranko ni bilo posebnega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo. Število sindikalnih zaupnikov je bilo namreč ustrezno. Ker tožena stranka pred odpovedjo ni pridobila soglasje sindikata, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, predvsem s stališčem, da je tožnica pridobila status sindikalne zaupnice z izvolitvijo in obvestilom tožene stranke v skladu z drugim odstavkom 208. člena ZDR in je uživala tudi posebno pravno varstvo pred odpovedjo v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZDR, saj je bilo število sindikalnih zaupnikov pri toženi stranki ustrezno. Kolikor se tožena stranka z izvoljenimi številom sindikalnih zaupnikov ni strinjala, bi morala predlagati spremembo oziroma sklenitev sporazuma s sindikatom.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti. Sodbi nimata utemeljenih razlogov, prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb ter vsebino listin in zapisnikov. Predsednik sindikata P. V. - R. M. je bil edini sindikalni zaupnik tega sindikata, ki je užival varstvo na podlagi določb ZDR. Obstoj kakršnegakoli ustnega ali pisnega dogovora o večjem številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo pred odpovedjo, so zanikale vse zaslišane priče. Sodišče se do vsebine dopisa predsednika uprave tožene stranke predsedstvu sindikata P. pri toženi stranki z dne 24. 4. 2006 ni opredelilo, čeprav iz njegove vsebine izhaja, da je tožena stranka varstvo po 113. členu ZDR priznala le predsedniku sindikata. Tožena stranka se strinja, da ima sindikat izključno pravico odločati, koliko sindikalnih zaupnikov bo imenoval, vendar samo dejstvo imenovanja še ne daje zaščite večjemu številu le-teh. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da niso obstajali kriteriji, niti ni bil sklenjen poseben dogovor med toženo stranko in sindikatom o zaščiti večjega števila sindikalnih zaupnikov. Sodišči druge in prve stopnje enačita notifikacijo sindikalnih zaupnikov in število le-teh (v skladu s 208. členom ZDR) z zaščito po 113. členom ZDR, kar je napačna uporaba materialnega prava. Načeloma ZDR v 113. členu varuje enega imenovanega ali izvoljenega sindikalnega zaupnika, ki po določbi prvega odstavka 210. člena zastopa sindikat pri delodajalcu. Določbe 210. člena pa omogočajo zaščito še dodatnega števila sindikalnih zaupnikov, v kolikor obstajajo kriteriji, dogovorjeni v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Beseda „lahko“ v prvem odstavku 210. člena ZDR sindikatu ne daje pravice določati večjega števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo po 113. členu ZDR, tudi v primerih, ko ne obstajajo kriteriji, dogovorjeni v kolektivni pogodbi oziroma ko ni sklenjen ustrezen dogovor med delodajalcem in sindikatom. Sodišči se ne opredelita do vsebine izjave z dne 20. 6. 2006, čeprav iz te izjave izhaja, da je tožena stranka pred začetkom izvajanja programa razreševanja presežnih delavcev opravila usklajevalni sestanek s sindikatom, katerega predstavniki so izjavili, da je tožena stranka izvršila vse zahteve sindikata, ki so bile povezane s programom razreševanja presežnih delavcev. Sindikat P. ni uveljavljal zaščite za tožnico po 113. členu ZDR, kljub temu, da je razpolagal s seznamom presežnih delavcev, na katerem je bila tudi tožnica. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sindikat P. vztrajal na zaščiti večjega števila varovanih članov izvršnega odbora sindikata na podlagi 113. člena ZDR in da je tožnica uživala zaščito po 113. členu ZDR, je v nasprotju z listinami v spisu in izpovedbami prič, kar pomeni postopkovno kršitev, ki jo sodišče druge stopnje sprejema, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, da v sodbi sodišča prve stopnje ni postopkovnih kršitev iz 339. člena ZPP.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče ni ugotovilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, kar pomeni, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Neutemeljen je revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sindikat P. vztrajal na zaščiti večjega števila varovanih članov na podlagi 113. člena ZDR, in kar naj bi bilo v nasprotju z listinami v spisu in izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje te ugotovitve sploh ni napravilo.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Bistvo spora je vprašanje, ali je tožnica kot sindikalna zaupnica uživala posebno pravno varstvo pred odpovedjo v skladu z določbo 113. člena ZDR, zaradi česar bi tožena stranka morala pridobiti soglasje sindikata k odpovedi.

9. Pravica vsakega sindikata, da zastopa in varuje interese svojih članov, izhaja iz 76. člena Ustave. Iz navedene pravice izhaja tudi upravičenje, da sindikat svobodno izbira svoje predstavnike. Glede samega števila sindikalnih zaupnikov pa je glede na določbe ZDR treba razlikovati dva položaja. In sicer (prvič) določitev števila sindikalnih zaupnikov po 208. členu, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanja sindikata) in (drugič) določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 210. člena ZDR, ki bodo deležni tudi posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati.

10. Posebno varstvo zaradi sindikalne dejavnosti je določeno v 2. odstavku 210. člena ZDR, po katerem sindikalnemu zaupniku iz prejšnjega odstavka (to je tistemu sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo v skladu s 113. členom zakona in ki se določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom) ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj. Varstvo po navedenem odstavku je povezano s sindikalno dejavnostjo sindikalnega zaupnika. Še dodatno in posebno varstvo (ki ni vezano zgolj na opravljanje sindikalne dejavnosti) pa je opredeljeno v 2. alineji 113. člena ZDR, po katerem delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. S takšno opredelitvijo varstva je zakon usklajen s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvenih olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev (to so po določbi 3. člena tako sindikalni predstavniki kot od drugih delavcev izvoljeni predstavniki delavcev) v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Varstvo sindikalnih zaupnikov je urejeno tudi v kolektivnih pogodbah, pri čemer je pomembna Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), ki je še veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. 40. člen SKPgd določa, da število sindikalnih zaupnikov pri delodajalcu določi sindikat v skladu s svojim statutom oziroma pravili ter pogodbo o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem. Ugotovljeno je bilo, da je enako določbo glede števila sindikalnih zaupnikov vsebovala tudi panožna kolektivna pogodba, podjetniške kolektivne pogodbe pa tožena stranka ni imela več, saj jo je leta 2002 enostransko odpovedala.

11. Element sindikalne svobode je torej svobodno določanje predstavnikov sindikata, preko katerih člani uresničujejo varstvo svojih interesov. Sindikat ima pravico svobodno določiti oziroma izvoliti svoje sindikalne predstavnike. Določanje števila tistih sindikalnih zaupnikov izmed njihovih svobodno izbranih predstavnikov, ki bodo uživali posebno pravno varstvo pred odpovedjo v skladu s 113. členom ZDR (in posebno varstvo po drugem odstavku 210. člena ter druge ugodnosti, ki jih mora zagotavljati delodajalec v okviru materialnih pogojev za delo sindikata), pa je predmet sporazumno dogovorjenih kriterijev med sindikatom in delodajalcem, kot pravilno navaja tožena stranka v reviziji. Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 113. členu ZDR, bi bilo res smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah dislociranost in podobno (med drugim tudi okoliščino, ali pri delodajalcu deluje le eden ali več sindikatov), vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom-i. Ti kriteriji (sami po sebi) ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 113. členu ZDR.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 113. členu ZDR, ni bil sklenjen. Tudi ustrezen ustni dogovor ni obstajal. Ti kriteriji niso bili dogovorjeni v kolektivni pogodbi, ki je velja za toženo stranko. O izvolitvi sindikalnih predstavnikov je P., konfederacija sindikatov Slovenije obvestil toženo stranko s sklepom z dne 15. 3. 2006 o potrditvi legitimnosti predsednika sindikata in sindikalnih zaupnikov v družbi, izvoljenih od članov sindikata v družbi. Dne 24. 4. 2006 je uprava tožene stranke posredovala sindikatu mnenje iz razloga skorajšnjega zmanjševanja števila zaposlenih in v njem navedla, da uživa posebno pravno varstvo po 113. členu ZDR le predsednik sindikata. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da bi se sindikat na ta dopis odzval in da bi v postopku odpovedi, v katerem je sodeloval, nasprotoval odpovedi tožnice.

13. Glede na navedeno revizija utemeljeno navaja, da sodišči nižje stopnje zmotno enačita izvolitev sindikalnih zaupnikov po 208. členu ZDR, o kateri je bil delodajalec obveščen, s priznavanjem posebnega pravnega varstva po 113. členu ZDR. Sodišči sta zato tudi zmotno presodili, da bi se tožena stranka morala odzvati na sklep o potrditvi legitimnosti predsednika sindikata in sindikalnih zaupnikov v družbi in ukrepati, če je bila mnenja, da je število sindikalnih zaupnikov preveliko. To ni bila njena dolžnost. Kot navedeno število sindikalnih zaupnikov (tudi o tem ni bilo predhodnega dogovora) ni bilo v njeni pristojnosti, temveč je predmet avtonomne odločitve sindikata. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči nižje stopnje napačno tolmačita tudi dopis tožene stranke z dne 24. 4. 2006, v katerem ta navaja, da uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo le predsednik sindikata. Iz tega dopisa ni mogoče sklepati, da je tožena stranka dopuščala večje število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno pravno varstvo v skladu s 113. členom ZDR, oziroma ob izostanku dogovora presoditi, da je število sindikalnih zaupnikov ustrezno in da prav zato že vsi notificirani sindikalni zaupniki, med njimi tudi tožnica, uživajo varstvo. Sodišče bi lahko o ustreznem številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo tudi posebno varstvo po 113. členu ZDR, presojalo le v primeru, če bi prišlo do spora med sindikatom in delodajalcem o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo zaščito po 113. členu ZDR, oziroma bi delodajalec onemogočal, oteževal ali zavlačeval dogovor o kriterijih oziroma o številu število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo zaščito. To pa ni bilo podano, saj se sindikat sploh ni odzval na obvestilo tožene stranke, da ima ustrezno varstvo le predsednik sindikata.

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katerem temelji odločitev sodišč druge in prve stopnje, sodišči tudi nista zavzeli jasnih stališč do drugih tožničinih (sicer splošnih) očitkov v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma glede priznanja daljšega odpovednega roka in pravic za ta čas. Sodišče prve stopnje res govori tudi o tem, da bi morala tožena stranka širše preveriti možnost druge zaposlitve za tožnico in o tem, da „težko verjame“ manjšemu številu točk tožnice, vendar ne gre za jasne ugotovitve in razloge, ki bi v dosedanjem postopku zadostili presoji o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugih razlogov.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasno stališče do ostalih očitkov v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, po potrebi ugotoviti še dodatna dejstva v zvezi s tem oziroma (podrejeno) ugotoviti in se opredeliti do dejstev, ki vplivajo na odločitev o datumu prenehanju delovnega razmerja tožnice z upoštevanjem morebitnega daljšega odpovednega roka in pravic za ta čas.

17. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 104/2007
• Sklep VIII Ips 103/2012
• Sodba VIII Ips 134/2010