Sodba VIII Ips 130/2009

Jedro

Do kršitve pravila o zaslišanju obeh strank (258. člen ZPP) in njunega neenakega obravnavanja ni moglo priti, saj sodišče ni zaslišalo nobene od strank.

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikov, ker je ocenilo, da je dejansko stanje razčiščeno, odločitev v sporu pa odvisna le še od vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, tožnikoma ni kršilo pravice do obravnavanja pred sodiščem.

Zaradi dogodka, za katerega ni bila odgovorna nobena od strank, tožena stranka ni mogla prevzeti nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti iz tožnikovih zavarovalnih pogodb (ni mogla vstopiti v takšen položaj, kot ga je imel v zvezi s sklenjenima pogodbama nasproti tožnikoma Sklad), pogodb pa tudi ni bilo mogoče prenesti na katero od zavarovalnic. Tožnika zato neutemeljeno vtožujeta priznanje obstoja zavarovalnih pogodb nasproti toženi stranki. Sta pa seveda upravičena do vračila sredstev, ki sta jih vplačala na podlagi zavarovalnih pogodb, vendar v tem sporu tovrstnega tožbenega zahtevka nista postavila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka dolžna priznati veljavnost pogodb z dne 29. 2. 1996 o prostovoljnem zavarovanju za dodaten obseg pravic, ki sta ju tožnika sklenila z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – Skladom dodatnega zavarovanja (v nadaljevanju: Sklad), in da se ugotovi, da ti pogodbi zavezujeta toženo stranko do prenosa pogodb na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna zagotoviti prenos navedenih pogodb na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji v nespremenjenem obsegu zavarovanja kot izhaja iz pogodb, in zagotoviti tožnikoma vse pravice iz pogodb v enakem obsegu. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da sta tožnika dne 29. 2. 1996 sklenila s Skladom pogodbi o prostovoljnem zavarovanju za dodaten obseg pravic za obdobje 30 oziroma 31 let. Na podlagi 432. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) je Sklad dne 1. 1. 2000 prenehal, njegovo premoženje, pravice in obveznosti pa so se prenesle na kapitalski sklad (toženo stranko). Tožena stranka ni mogla prenesti zavarovalnih pogodb (zavarovalnega portfelja) tožnikov na eno izmed zavarovalnic s sedežem v Republiki Sloveniji, saj nobena od teh ni hotela nadaljevati pogodb s tožnikoma v nespremenjeni obliki (torej z vsebino, kot sta bili pogodbi sklenjeni s Skladom). Ponudbe tožene stranke za vključitev v pokojninski načrt vzajemnega pokojninskega sklada pa tožnika nista sprejela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očitata kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker je sodišče prve stopnje dopise zavarovalnicam ocenilo kot prizadevanje tožene stranke za prenos zavarovalnega portfelja, čeprav se dopisi nanašajo samo na prenos zavarovanj. Podana je kršitev iz 8. točke citiranega člena ZPP, ker se je tožena stranka v postopku lahko izjavila po svoji zakoniti zastopnici, tožnika pa možnosti izjaviti se nista imela. Sodišče se ni izjasnilo, kdaj naj bi pogodbi o prostovoljnem zavarovanju za dodaten obseg pravic prenehali veljati. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) bi se lahko uporabil le za razmerja, ki niso urejena v Pogojih prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic z dne 23. 2. 1995 (v nadaljevanju: Pogoji) in Pravilniku o prostovoljni vključitvi v zavarovanje za dodaten obseg pravic (Ur. l. RS, št. 11/95 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je prenehanje zavarovanja v Pogojih in Pravilniku urejeno, vprašanja prenehanja pogodb ni mogoče presojati po ZOR. Razlogi, ki so v 351. členu ZPIZ-1, 28. členu Pravilnika in 39. členu Pogojev določeni za prenehanje zavarovalnih pogodb, niso bili podani. ZPIZ-1 je določil, da se zavarovalne pogodbe prenesejo na toženo stranko, s čimer ji je podelil status zavarovalnice za zavarovanja ukinjenega Sklada. Noben zakon ne določa, da v primeru neuspešnega prenosa teh pogodb na zavarovalnico pogodbe prenehajo veljati. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnem dejstvu v nasprotju z listino v spisu (očita, da je sodišče prve stopnje dopise z dne 5. 9. 2001, ki jih je tožena stranka poslala zavarovalnicam, ocenilo kot prizadevanje tožene stranke za prenos zavarovalnega portfelja, čeprav so se dopisi nanašali samo na prenos zavarovanj). Očitana kršitev ni podana. S sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnika dejansko uveljavljata nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj izpodbijata dokazno oceno sodišča o tem, da si je tožena stranka prizadevala izpolniti obveznost iz drugega odstavka 434. člena ZPIZ-1 in prenesti zavarovalni portfelj Sklada na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji. Tudi sicer dokazna ocena sodišča o navedenem prizadevanju tožene stranke ne temelji le na dopisih z dne 5. 9. 2001, temveč je oprta tudi na izpovedbe prič ter drugo listinsko dokumentacijo. Poleg tega iz besedila prvega odstavka 80. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar – Ur. l. RS, št. 13/2000 in nadaljnji) izhaja, da je z zavarovalno pogodbo v posamezni zavarovalni skupini ali zavarovalni vrsti mišljen zavarovalni portfelj.

7. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija utemeljuje s tem, da stranki nista mogli enakopravno vplivati na potek postopka, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo možnost izjaviti se preko zakonite zastopnice, medtem ko je tožnikoma to onemogočilo in zavrnilo predlog za njuno zaslišanje. Očitek ni utemeljen. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje H. B. ni bila zaslišana kot zakonita zastopnica tožene stranke, temveč kot priča (kot oseba, zaposlena pri toženi stranki). Ta ugotovitev sodbe je skladna s podatki v spisu, saj je sodišče vabilo H. B. na zaslišanje kot pričo (list. št. 102), v tem svojstvu pa jo je, kakor je to razvidno iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 7. 6. 2006, tudi zaslišalo (list. št. 120). Do kršitve pravila o zaslišanju obeh strank (258. člen ZPP) in njunega neenakega obravnavanja tako ni moglo priti, saj sodišče ni zaslišalo nobene od strank. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnikov za njuno zaslišanje, pa tudi sicer ni ravnalo v nasprotju z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in jima ni kršilo pravice do obravnavanja. Citirano določilo varuje načelo kontradiktornosti, po katerem mora biti vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.(1) Tožnika sta bila vabljena na vse naroke za glavno obravnavo, za zastopanje pa sta pooblastila odvetnika, ki se je v pisnih vlogah in na narokih izjavil o zahtevah in navedbah tožene stranke, kar je imelo za tožnika enak učinek, kot če bi to storila sama (92. člen ZPP). Dokazno sredstvo zaslišanja strank pa ni namenjeno sprejemanju strankinih navedb, temveč je le del dokaznega postopka, v katerem se ugotavljajo sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev. Pravica in dolžnost strank je le, da predlagajo dokaze, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, pa odloči sodišče (213. člen ZPP). Na naroku, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo po prejemu drugostopenjskega razveljavitvenega sklepa, je pooblaščenec tožnikov vztrajal pri dokaznem predlogu za zaslišanje tožnikov (o čem naj bi izpovedala, ni konkretno navedel). S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo(2), da je dejansko stanje razčiščeno, odločitev v sporu pa odvisna le še od vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, tožnikoma ni kršilo pravice do obravnavanja pred sodiščem.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Predmet spora se nanaša na veljavnost zavarovalnih pogodb, ki sta jih tožnika sklenila s Skladom, oziroma na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna zagotoviti prenos teh pogodb na eno izmed zavarovalnic s sedežem v Republiki Sloveniji.

10. ZPIZ-1 je v 432. členu določil, da z dnem njegove uveljavitve (1. 1. 2000) preneha Sklad dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je bil ustanovljen na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (252.a člen ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji). S tem dnem se je na podlagi samega zakona na toženo stranko preneslo celotno premoženje Sklada in vse njegove pravice ter obveznosti (prvi odstavek 433. in prvi odstavek 434. člena ZPIZ-1). Pravno usodo zavarovalnih pogodb, ki so jih sklenitelji oziroma zavarovanci sklenili s Skladom, je zakonodajalec izrecno uredil: toženi stranki je naložil, da mora najkasneje v šestih mesecih od uveljavitve ZPIZ-1 opraviti prenos zavarovalnega portfelja Sklada na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 434. člena ZPIZ-1), za ta prenos pa se uporabljajo določila zakona o zavarovalnicah o prenosu zavarovalnih pogodb (tretji odstavek 434. člena ZPIZ-1).

11. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je določilo drugega odstavka 434. člena ZPIZ-1 razlagalo tako, da je na njegovi podlagi toženi stranki prepovedano opravljanje zavarovalnih poslov, ki jih je prej opravljal Sklad. Pravilnost takšnega stališča izhaja že iz jezikovne razlage citiranega določila, ki predstavlja lex specialis glede na določilo prvega odstavka 434. člena ZPIZ-1: v okviru pravic in obveznosti Sklada, ki so bile v splošnem prenesene na toženo stranko, so bile obveznosti tožene stranke v zvezi z zavarovalnim portfeljem Sklada posebej urejene, saj ji je bila naložena dolžnost nadaljnjega prenosa tega portfelja na zavarovalnico. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da glede tega prenosa niti po ZPIZ-1 niti po kakšnem drugem zakonu ni obstajala kontrahirna dolžnost zavarovalnic v smislu prvega odstavka 27. člena ZOR (torej obveznost zavarovalnic, da bi morale prevzeti zavarovalne pogodbe Sklada). V 3.1.5. poglavju ZZavar, ki ureja prenos zavarovalnih pogodb in na katerega uporabo napotuje tretji odstavek 434. člena ZPIZ-1, je določeno, da zavarovalnica lahko prenese zavarovalne pogodbe na drugo zavarovalnico s pogodbo (prvi odstavek 80. člena). Za ta prenos torej velja pogodbeni koncept, kar pomeni, da je soglasje volj obeh strank (tožene stranke in zavarovalnice) pogoj za sklenitev pogodbe o prenosu zavarovalnih pogodb in zavarovalnici zato ni mogoče naložiti (tudi s pravnomočno sodbo ne) obveznosti prevzema zavarovalnih pogodb. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da nobena zavarovalnica ni hotela nadaljevati zavarovalnih pogodb tožnikov v takšni obliki in pogojih, kot sta bili sklenjeni s Skladom. Ker soglasje volj tožene stranke in zavarovalnic za prenos zavarovalnih pogodb tožnikov ni bilo doseženo, toženi stranki ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 434. člena ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od tožene stranke zahtevala, naj zagotovi prenos njunih pogodb na eno izmed zavarovalnic s sedežem v Republiki Sloveniji.

12. ZPIZ-1 je v četrtem odstavku 434. člena ZPIZ-1 določil opcijo, da lahko tožena stranka, ne glede na drugi odstavek tega člena, če oblikuje vzajemni pokojninski sklad po tem zakonu, ponudi zavarovancu Sklada, da sredstva v višini odkupne vrednosti zavarovalne police vplača kot premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja po tem zakonu in pristopi k pokojninskemu načrtu, po katerem dodatno pokojninsko zavarovanje izvaja vzajemni pokojninski sklad. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožena stranka tožnikoma to možnost ponudila, vendar sta jo odklonila.

13. Glede na zgoraj obrazloženo tožena stranka iz objektivnih razlogov ni mogla ravnati po drugem odstavku 434. člena ZPIZ-1, dodatno pokojninsko zavarovanje pa je bila upravičena izvajati le ob pogojih 278. in nadaljnjih členov ZPIZ-1 (gl. tudi prvi odstavek 243. člena in 244. člen), pri čemer tožnika ponudbe po četrtem odstavku 434. člena ZPIZ-1 kot že rečeno nista sprejela. Sodišče druge stopnje je zato pravilno presodilo, da je v obravnavani zadevi nastopil primer iz 137. člena ZOR. Zaradi dogodka, zaradi katerega ni bila odgovorna nobena od strank, tožena stranka ni mogla prevzeti nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti iz tožnikovih zavarovalnih pogodb (ni mogla vstopiti v takšen položaj, kot ga je imel v zvezi s sklenjenima pogodbama nasproti tožnikoma Sklad), pogodb pa tudi ni bilo mogoče prenesti na katero od zavarovalnic. Tožnika zato neutemeljeno vtožujeta priznanje obstoja zavarovalnih pogodb nasproti toženi stranki. Sta pa seveda upravičena do vračila sredstev, ki sta jih vplačala na podlagi zavarovalnih pogodb, vendar v tem sporu tovrstnega tožbenega zahtevka nista postavila.

14. Revizija zmotno uveljavlja, da vprašanja prenehanja zavarovalnih pogodb tožnikov ni mogoče presojati po ZOR. V 2. členu Pogojev je določeno, da bosta razmerja, ki niso izrecno urejena s temi Pogoji in zavarovalno pogodbo, stranki urejali v skladu s Pravilnikom, zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ZOR. Tudi po 5. členu Pravilnika se za urejanje medsebojnih razmerij, ki niso izrecno urejena s tem Pravilnikom, uporablja ZOR. V določilih Pravilnika, Pogojev in ZPIZ-1, na katere se sklicuje revizija, so resda urejeni primeri prenehanja dodatnega zavarovanja. Vendar pa to ne pomeni, da zavarovalna pogodba ne more prenehati tudi iz katerega drugega razloga, ki v naštetih aktih sicer ni določen, bi pa po ZOR predstavljal razlog za prenehanje pogodbe, na primer kot v tem primeru razlog nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka.

15. Neutemeljen je revizijski očitek, da v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, kdaj sta zavarovalni pogodbi prenehali veljati. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da glede na tožbeni zahtevek, kakor je bil oblikovan, trenutek prenehanja zavarovalnih pogodb ne predstavlja odločilnega dejstva za sprejem odločitve.

16. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbi II Ips 381/2004 z dne 14. 4. 2005 in II Ips 1033/2008 z dne 8. 4. 2010.

Op. št. (2): Ta ocena je razvidna iz obrazložitve dokaznega sklepa sodišča prve stopnje z dne 11. 3. 2008 o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnikov.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 167/2010
• VSL sodba I Cpg 117/2001
• VSL sklep I Cpg 563/99