<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 868/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.868.2009
Evidenčna številka:VS0014229
Datum odločbe:26.05.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 1105/2008
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:mednarodna pristojnost - zastaranje odškodninske terjatve - aktivna legitimacija - dokazovanje - pravica do sodnega varstva - izvedenec - povrnitev premoženjske škode - pristojnost slovenskega sodišča - vsebina izvedenskega mnenja - ogled - določitev odškodnine po prostem preudarku - solastna nepremičnina - odtekanje meteornih voda s sosednje nepremičnine - določenost državne meje - prekinitev postopka do rešitve mejnega spora sosednjima državama - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Objava v zbirki VSRS:CZ 2011/2012

Jedro

Republika Slovenije je ob osamosvojitvi opredelila svoje državne meje tudi z Republiko Hrvaško. Če je določeno ozemlje sporno, je sporno za obe državi in če se zanika mednarodna pristojnost ene države, veljajo enaki razlogi tudi za drugo državo. To pa bi privedlo do nesprejemljive posledice, da ljudje na spornem ozemlju ne bi imeli dostopa do sodišča v nobeni državi. S tem bi bila kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS oziroma 6. člena EKČP.

Poseg v pravico do sodnega varstva bi pomenila tudi prekinitev postopka ob vložitvi tožbe (leta 2002) do rešitve spora med državama, saj odlaganje sodnega varstva v tako nedoločen čas v prihodnosti onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do meritorne odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 40.193,20 EUR odškodnine za premoženjsko škodo na tožniku solastni nepremičnini, ker voda s toženčevega višje ležečega parkirišča in okolice v večjih nalivih izteka na spodnjo nepremičnino in jo poplavlja. Zamudne obresti je določilo za čas od 1. 1. 2002 do 10. 9. 2008 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 10. 9. 2008 pa po predpisani obrestni meri. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je v manjšem delu ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo glede zamudnih obresti za čas od 1. 1. 2002 do 11. 3. 2002 razveljavilo, ker je bil v tem delu tožbeni zahtevek prekoračen. Spremenilo je tudi stroškovno odločitev. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vprašanje mednarodne pristojnosti sodišča RS toženec obravnava s procesnega in materialnopravnega vidika. Vztraja, da te pristojnosti v obravnavani zadevi ni, ker se objekt, za katerega tožnik zahteva odškodnino, nahaja na spornem ozemlju, kjer meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni določena. Sodišče ne more določiti teritorija države. Suverenosti RS na tem ozemlju ni, v pravnem in dejanskem smislu jo izvaja RH. Zato je hrvaška policija v tej zadevi izvedencu onemogočila izvesti ogled na kraju samem. Toženec graja razloge pritožbenega sodišča, da tožnik povsem utemeljeno pričakuje od sodne veje oblasti RS, da opravi svojo vlogo, saj tožnikovo pričakovanje ni zakonit razlog za širjenje slovenske suverenosti in jurisdikcije na sporna območja. Sodišče bi moralo spor prekiniti, dokler se vprašanje jurisdikcije ne reši z rešitvijo mejnega spora. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi, ker se oblast v okviru suverenosti izvaja le na teritoriju, ki ga omejujejo državne meje. Pri utemeljevanju ugovora o pomanjkanju sodne pristojnosti RS se toženec sklicuje še na svoje pritožbene navedbe. Vprašanje odškodninske odgovornosti toženec obravnava tudi s procesnega in materialnopravnega vidika. Trdi, da niso izkazani vsi elementi civilnega delikta, saj se je sodišče pri vprašanju vzročnosti oprlo na izvedensko mnenje, ki pa je zaradi neizvedenega ogleda podano z izrecnim pridržkom oziroma omejitvijo. Neizvedba ogleda nepremičnin obeh pravdnih strank in izvora meteornih voda ima po toženčevem stališču za posledico, da je izvedensko mnenje podano v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo, da je bil izvedencu ogled preprečen, ne more nadomestiti manjka strokovnih odgovorov na postavljena vprašanja. Toženec v nadaljevanju graja izvedenčeve zaključke o višini škode in razloge pritožbenega sodišča o uporabi 216. člena ZPP. Meni, da preizkus sodbe ni mogoč, saj se na eni strani trdi, da višine ni bilo mogoče povsem natančno ugotoviti, nato se sklicuje na izvedensko mnenje o znesku 40.193,20 EUR in govori o prostem preudarku. Toženec vztraja tudi pri ugovoru o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije, saj meni, da je za vložitev tožbe potrebno soglasje drugega solastnika nepremičnine. Nadalje vztraja pri ugovoru zastaranja, ker je tožnik tožbi priložil cenitev izvedenca P., ta pa je ogled opravil že 17. 9. 1998, in pri ugovoru o protipravni tožnikovi gradnji, ker naj bi bil objekt zgrajen na črno. Tudi pri zadnjih treh ugovorih se toženec sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Na koncu še opozarja, da izvedenec ni upošteval določb Zakona o graditvi objektov.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki je sporočil, da nanjo ne bo odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Zato za utemeljevanje revizije ne zadostuje sklicevanje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče lahko upošteva le tiste ugovore, ki in kolikor so utemeljeni v sami reviziji, saj nima pooblastila za iskanje med pritožbenimi navedbami, ali katera od njih (dodatno) utemeljuje revizijska stališča. Zato ni obravnavalo toženčevega dodatnega sklicevanja na pritožbene navedbe praktično pri vseh sklopih oziroma ugovorih revizije. Z revizijo tudi ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je pri ugovoru zastaranja neupoštevna revizijska trditev, da naj bi privatni izvedenec ogled opravil že 17. 9. 1998. Na podlagi dokazne ocene več izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa potrdilo, da je bil ta ogled izveden 24. 2. 2002, tožnik pa je za obseg škode zvedel 25. 2. 2002.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana in da sta obe sodišči vprašanje mednarodne pristojnosti sodišča RS tudi materialnopravno pravilno rešili. Vprašanje mednarodne pristojnosti se (tako kot druga vprašanja o pristojnosti) rešuje glede na navedbe v tožbi in na podlagi sodišču znanih dejstev (drugi odstavek 17. člena in tretji odstavek 18. člena ZPP). Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da gre za spor z mednarodnim elementom, ker je toženčeva nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Bujah, Republika Hrvaška, njegova pa v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Piranu, Republika Slovenija. Skliceval se je še na 55. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), po kateri je sodišče RS pristojno v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti med drugim tudi, če je na ozemlju RS nastala škodljiva posledica. Tudi toženec je že v odgovoru na tožbo ugovarjal pristojnosti sodišča RS. Sodišču je bilo znano dejstvo, da si ozemlje, na katerem je tožnikova nepremičnina, lastita obe državi oziroma da gre za takoimenovano sporno ozemlje.

8. Suverenost je temeljna značilnost vsake samostojne države in pomeni najvišjo oblast nad določenim ozemljem, ki je neodvisna od vsake druge oblasti. Ni pa absolutna, saj je lahko omejena z običajnim ali pogodbenim mednarodnim pravom. V okvir te oblasti spada tudi sodna oblast, ki jo država izvaja na svojem ozemlju. Republika Slovenija je ob osamosvojitvi opredelila svoje državne meje v II. razdelku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, in sicer tiste z drugimi že obstoječimi državami z mednarodno priznanimi državnimi mejami nekdanje SFRJ, med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa z republiško mejo, določeno v okviru SFRJ. Meje novo nastajajočih držav niso vselej in v celotni dolžini točno določene, zato niso redki spori o njih. Glede njihovega urejanja obstaja nekaj načel občega mednarodnega prava, med njimi tudi načelo uti possidetis iuris ali uti possidetis de facto (več v D. Türk; Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, strani 98, 413 in druge). Toženčeva trditev, da na spornem območju meja ni določena in da je sklicevanje sodišča na navedeni akt nepomembno, je torej zmotna. Tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi Rm-1/09 z 18. 3. 2010 ugotavlja, da je v II. razdelku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS določena meja z Republiko Hrvaško na kopnem po nekdanji republiški meji v okviru nekdanje SFRJ, na morju pa po črti, do katere je Republika Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja. Ali v smislu mednarodnih pravnih načel: uti possidetis iuris na kopnem in uti possidetis de facto na morju.

9. Ker sta sodišči ugotovili, da tožnikova nepremičnina leži na območju RS in da je na njej prišlo do škodljive posledice, sta pravilno presodili, da je podana mednarodna pristojnost sodišča RS (55. člen ZMZPP). Dejstvo, da je to ozemlje sporno, ker si ga lasti tudi Republika Hrvaška, na drugačno odločitev ne more vplivati, saj zaradi te okoliščine Republiki Sloveniji ni mogoče zanikati mednarodne pristojnosti. Ali povedano malo drugače: ozemlje je sporno za obe državi in če se zanika mednarodna pristojnost ene države, veljajo enaki razlogi za mednarodno nepristojnost druge države. To pa bi privedlo do nesprejemljive posledice, da ljudje na spornem ozemlju ne bi imeli dostopa do sodišča v nobeni od meječih držav (denail of justice). S tem bi bila kršena pravica iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), v okviru katere je zagotovljena tudi pravica do sodnega postopka, ki v najširšem pomenu zagotavlja vsakomur, da pred sodiščem začne postopek glede spornih civilnih pravic in obveznosti. Povedano velja tudi za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (več v A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, strani 27 in naslednje). V tej smeri so utemeljeni tudi razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnik utemeljeno pričakoval od sodne veje oblasti, da opravi svojo vlogo.

10. Neutemeljeno je toženčevo nadaljnje stališče, da bi moralo sodišče glede na spornost ozemlja vsaj prekiniti postopek do rešitve spora med državama. V tej zadevi je bila tožba vložena 11. 3. 2002. Če bi sodišče takrat prekinilo postopek, bi bil sedaj prekinjen že devet let, pa tudi v času revizijskega odločanja je rešitev vprašanja mejnega spora med državama odložena v bodočnost, da in ko bo o njej odločila arbitraža, ki še ni niti ustanovljena. Tako dolgo prekinjeni postopki pa že izničujejo pravico dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS, saj odlaganje sodnega varstva v tako nedoločen čas v prihodnosti onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do meritorne odločitve. Sestavni del pravice do sodnega varstva je namreč tudi pravica v razumnem času uveljaviti svojo pravico, saj je le tako sodno varstvo tudi učinkovito. Ustavno sodišče RS je v podobnih situacijah že nekajkrat ugotovilo nedopusten poseg v ustavno pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS ter zaradi neustavnosti z ugotovitveno ali razveljavitveno odločbo poseglo v Zakon o Skladu RS za sukcesijo, Zakon o preoblikovanju Sklada RS za sukcesijo in ustanovitev Javne agencije RS za nasledstvo ter Zakon o skladu RS za nasledstvo in visokem predstavniku RS za nasledstvo (odločbe U-I-195/99-35 z 11. 11. 2002, U-I-288/04 s 17. 3. 2005 in U-I-161/07 s 13. 12. 2009).

11. V postopku pred nižjima sodiščema v zvezi z izdelavo in upoštevanjem izvedenskega mnenja ni prišlo do nobene relativne procesne kršitve, v zvezi z obrazložitvijo uporabe 216. člena ZPP pa tudi ne do nakazane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o zatrjevani nemožnosti preizkusa sodbe zaradi nasprotujočih si razlogov. Zmotno je toženčevo stališče, da je izvedensko mnenje zaradi s strani hrvaške policije preprečenega ogleda na kraju samem neuporabno, ker naj bi bilo skladno z ZPP le, če bi bil ogled opravljen. Nikjer v ZPP ni določbe, da je ogled nepremičnine za ugotovitev vzroka premoženjske škode in tudi njenega obsega obvezna sestavina izvedenskega mnenja. Res izvedenec ni mogel odgovoriti na vsa prvotno zastavljena vprašanja, zadostno pa je odgovoril na naknadno po preprečenem ogledu postavljena vprašanja in odgovarjal tudi na dodatna vprašanja sodišča in obeh pravdnih strank na obravnavi. Pri tem se je oprl na podatke v spisu, pravila stroke ter svojo strokovno znanje in izkušnje. Nobena od pravdnih strank ni predlagala dodatnih dokazov ali novega izvedenca. Obe sodišči sta izvedensko mnenje ocenili kot zadostno in strokovno dobro utemeljeno. Po povedanem toženčevo golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne zadostuje.

12. Po določbi 216. člena ZPP lahko sodišče odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Uporaba prostega preudarka ne sme ostati neobrazložena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da te pomanjkljivosti ali nasprotujočih si razlogov izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Po presoji o obstoju temelja odškodninske terjatve je sodišče moralo ugotoviti tudi višino pripadajoče odškodnine, katere natančen izračun pa prav zaradi prekinjenega ogleda ni bil mogoč. Zato so izkazani pogoji iz 216. člena ZPP za uporabo prostega preudarka. Za dokazovanje višine odškodninskega zahtevka v takem primeru namreč zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar tudi utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP (primerjaj razloge v npr. II Ips 82/2005 in drugih). Med merila pri uporabi prostega preudarka sodijo pravila logičnega mišljenja, življenjske izkušnje, splošno znana dejstva, pa seveda tudi na teh in strokovnih pravilih temelječe izvedenčeve ugotovitve o višini škode, čeprav ne gre za ugotovitve s stopnjo gotovosti. Okoliščina, da ni bil izveden ogled, je preprečila ugotovitev višine škode za eno od uveljavljanih postavk (sanacijo nepravilno izvedenega odvodnjavanja na toženčevem zemljišču oziroma sanacijo kanalizacije), ne pa vseh. Izvedenec je oceno višine škode podal po posameznih postavkah in hkrati pojasnil, da in zakaj ni upošteval najvišjega možnega razpona. To je imelo za posledico, da je tožnik bistveno znižal svoj odškodninski zahtevek (od prvotno zahtevanih 37.576.424 SIT oziroma 156.803,63 EUR na 40.193,20 EUR, v čemer je zajet tudi umik za prej omenjeno postavko) in ga prilagodil izvedenčevim ugotovitvam. Toženčeva revizijska trditev, da tako natančen znesek in navedba o nemožnosti ugotovitve natančnega zneska pomenita razloge, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti, je neutemeljena.

13. Toženec sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji vzročnosti kot enega od elementov civilnega delikta (iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, enako tudi prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), vendar neutemeljeno. Sodišči sta ugotovili, da je na toženčevi nepremičnini zgrajen poslovni lokal C., pred njim pa veliko parkirišče. Meteorne vode se zbirajo v zbiralniku ob podpornem zidu, vendar pa je ob večjih nalivih voda lila skozi odprtino tega zbiralnika na nižje ležeče tožnikovo zemljišče in ga večkrat na leto tudi poplavljala. O takem dejanskem stanju se je sodišče prepričalo na podlagi ocene izvedenih dokazov, torej izpovedi prič, fotografij v spisu, CD posnetka, izvedenskega mnenja. Izvedenčevim ugotovitvam, da poplavljene meteorne vode vplivajo na vlažnost objekta, bližina visokega podpornega zidu pa tudi na osenčenost parcele, ni mogoče očitati nestrokovnosti in so skladne tudi s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Zato je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč, da je izkazana vzročna zveza med tožnikovo škodo in protipravnim ravnanjem toženca pri nepravilni izvedbi odvodnjavanja oziroma nedopustnem vznemirjanju tožnikove lastninske pravice.

14. Zmotno je toženčevo stališče, da tožnik sam ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, ker je nepremičnina v solastništvu, odškodninski zahtevek pa zajema tudi stroške za popravilo hiše. Zahtevek za plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo ne pomeni zadeve ali posla, ki bi presegal okvir rednega upravljanja in bi v smislu stvarnopravnih predpisov (prej 15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kasneje 67. člen Stvarnopravnega zakonika) terjal soglasje vseh solastnikov. Ali bo zahteval plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ustrezne njegovemu solastniškemu deležu na samem zemljišču, na objektu pa za škodo na delu, ki ga po dogovoru uporablja le on, je stvar odločitve vsakega posameznega solastnika in eden drugemu ne moreta preprečiti vložitve tožbe, saj ne gre za nujno sosporništvo. Tožnik je torej aktivno legitimiran za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v zvezi s solastno nepremičnino. Kako naj bi zatrjevana okoliščina, da naj bi tožnik razširil svoj objekt brez gradbenega dovoljenja, vplivala na obstoj in višino škode, toženec kljub opozorilom prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča še v reviziji ne pojasni. Tudi na objektu, ki je zgrajen na črno, ni dovoljeno povzročati škode. Dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik zvedel za obseg škode v februarju 2002 na podlagi ogleda in cenitve iz istega obdobja, je odločilna za presojo o neutemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja za odškodninsko terjatev, ki jo je tožnik uveljavljal v tožbi, vloženi 11. 3. 2002 (prvi odstavek 352. člena OZ oziroma prej enako prvi odstavek 376. člena ZOR). Popolnoma neobrazložena in zato neupoštevna je nova revizijska trditev o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj izvedenec pri podaji svojega mnenja ne bi upošteval določil Zakona o graditvi objektov.

15. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
URS člen 23, 23/1.
ZPP člen 7, 7/1, 17, 17/2, 18, 18/3, 216, 339, 339/2-3,339/2-14.
ZMZPP člen 55.
EKČP člen 6, 6/1.
ZOR člen 154, 154/1, 376, 376/1.
OZ člen 131, 131/1, 352, 352/1.
ZTLR člen 15.
SPZ člen 67.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MDcz