Sodba III Ips 18/2011

Jedro

Tožena stranka ni zanikala navedbe, da pooblastilo ni vsebovalo sestavin, ki jih določa tretji odstavek 310. člena ZGD-1, zato to dejstvo ni bilo predmet dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP) in ga je drugostopenjsko sodišče lahko vzelo za podlago svoje odločitve tudi na nejavni seji, ne da bi s tem prikrajšalo toženo stranko za pravico do izjave.

Iz prvega in drugega ter šestega odstavka 310. člena ZGD-1 bi se res dalo razumeti, da je odločilen namen, s katerim se dajejo oziroma zbirajo pooblastila, ne pa že kar okoliščina, da je posamezen pooblaščenec zbral pooblastila več kot 50 delničarjev. Kakšni so bili razlogi, da so se delničarji, kupec delnic in pooblaščenec namenili zbrati tolikšno število pooblastil in kakšen cilj pri tem zasleduje tisti, ki zbira pooblastila, pa glede na besedilo določb prvega in drugega odstavka 310. člena ZGD-1 ni odločilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A

Dosedanji potek postopka

1. V delu, ki je predmet izpodbijanja z revizijo, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke(1) in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo zahtevek za razveljavitev dveh sklepov skupščine tožene stranke z dne 22. 1. 2008, in sicer sklepa pod e) o spremembi statuta in sklepa pod f) o odpoklicu nadzornega sveta in imenovanju novega nadzornega sveta, tako da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo in sklepa skupščine razveljavilo. Sklepa naj bi bila neveljavna, ker je vse glasove prispeval pooblaščenec, ki je zastopal več kot 50 delničarjev, imetnikov delnic z glasovalno pravico, ni pa imel pooblastila z vsebino, kakršno zahteva tretji odstavek 310. člena ZGD-1.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v tem delu je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

glasovalno pravico za (vseh) 7.117 na skupščini prisotnih navadnih delnic, ki so bile v lasti več kot 50 delničarjev, je na skupščini tožene stranke dne 22. 1. 2008 uresničeval pooblaščenec na podlagi pooblastila, ki ni vsebovalo tega, kar določa tretji odstavek 310. člena ZGD-1.

B

Revizijske navedbe

5. Tožena stranka naj bi že na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je bila 31. 3. 2008 pri njej ponovljena skupščina, na kateri so bili potrjeni sklepi, ki so predmet te pravde. Tudi veljavnost teh poznejših sklepov je bila sodno izpodbijana, vendar je bil zahtevek za njihovo razveljavitev dne 8. 10. 2010 pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče naj bi v delu, s katerim je ugodilo zahtevku za razveljavitev spornih dveh sklepov skupščine, zmotno uporabilo določbo petega odstavka 395. člena ZGD-1.

6. Sodišče druge stopnje naj bi prekršilo določbo drugega odstavka 347. člena ZPP, ker je brez glavne obravnave spremenilo dokazno oceno listin: ponovilo naj bi bilo dokazovanje z notarskim zapisnikom.

7. Tožniki naj bi tudi ne navedli, zakaj naj bi bili sporni sklepi v nasprotju s statutom ali zakonom in tudi niso navedli, v čem naj bi zatrjevane kršitve vplivale na samo veljavnost sklepov. Ta očitek, če bi bil utemeljen, bi lahko pomenil, da je drugostopenjsko sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, in s tem kršilo določbo drugega odstavka 7. člena ZPP, kar bi nedvomno (lahko) vplivalo na zakonitost sodbe, saj odločitev v še spornem delu temelji ravno na teh dejstvih.

8. Pravno zmotna pa naj bi bila tudi kvalifikacija, da je šlo pri pooblastitvi B. P. za organizirano zbiranje pooblastil. Vse sporne delnice z glasovalno pravico naj bi bil namreč že pred skupščino kupil F. d.o.o., prodajalci pa so ob prodaji podali pooblastilo osebi po izbiri kupca, kar je predstavljalo le enega izmed pravnih aktov, akcesornih k prodajni pogodbi med vsakim delničarjem in kupcem.

C

Presoja utemeljenosti revizije

9. Peti odstavek 395. člena ZGD-1 določa, da sklepa skupščine ni več mogoče razveljaviti, če je skupščina izpodbojni sklep potrdila z novim sklepom in če … je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev novega sklepa … pravnomočno zavrnjen. Iz revizijskih navedb izhaja, da je bilo o veljavnosti sklepov skupščine z dne 31. 3. 2008, s katerimi naj bi bili potrjeni sporni sklepi, sprejeti na skupščini 22. 1. 2008, pravnomočno odločeno 8. 10. 2010, to pa je že po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v tej pravdi (8. 3. 2010). V trenutku, na katerega sežejo časovne meje pravnomočnosti prvostopenjske odločbe, torej ni bilo ovir po določbi petega odstavka 395. člena ZGD-1 za razveljavitev spornih sklepov. Časovne meje pravnomočnosti pa mora upoštevati tudi sodišče, ki odloča o pritožbi.(2) Sodišče lahko pri sojenju upošteva le tisto, kar je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev (ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva) zato tudi v pritožbenem postopku pri izdaji izpodbijane odločbe drugostopenjsko sodišče ni bilo dolžno upoštevati.(3)

10. Ne drži nadalje revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče prekršilo določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in da tožniki niso navedli, zakaj naj bi bili sporni sklepi v nasprotju s statutom oziroma zakonom. Ni res, da bi pritožbeno sodišče brez glavne obravnave spremenilo dokazno oceno dokaznih listin – konkretno notarskega zapisnika. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na notarski zapisnik v kontekstu lastne (vendar napačne – glej v nadaljevanju) ugotovitve, da so tožniki sicer postavili trditev, da na skupščini navzoči pooblaščenec navadnih delničarjev ni imel ustreznih pooblastil, vendar pa naj bi šlo (tudi pri tem očitku) le za pavšalne navedbe (šesti odstavek na 6. strani obrazložitve). Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, in s pregledom spisa se je revizijsko sodišče lahko prepričalo, da držijo njegove ugotovitve, da je tožeča stranka ves čas postopka na prvi stopnji določno zatrjevala (konkretna navedba o tem je že v tožbi – gl. drugi odstavek na 5. strani) – in ponovila tudi v pritožbi (drugi odstavek na 7. strani) – da pooblaščenec večinskega delničarja na sporni skupščini ni imel pooblastila z vsebino po tretjem odstavku 310. člena ZGD-1, izvrševal pa je pooblastilo za več kot 50 delničarjev. Resničnosti teh dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka, prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na notarski zapisnik sploh ni ugotavljalo. V tem delu je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče bi za odpravo te pomanjkljivosti res moralo opraviti obravnavo (1. alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP), vendar le, če bi šlo za dejstva, ki jih je treba dokazovati. Tožena stranka pa ni zanikala navedbe, da pooblastilo Pračka ni vsebovalo sestavin, ki jih določa tretji odstavek 310. člena ZGD-1, zato to dejstvo ni bilo predmet dokazovanja (drugi odstavek 214. člena ZPP) in ga je drugostopenjsko sodišče lahko vzelo za podlago svoje odločitve tudi na nejavni seji, ne da bi s tem prikrajšalo toženo stranko za pravico do izjave.

11. Napačno pa je tudi revidentkino stališče, da pri pooblastitvi B. P. ni šlo za organizirano zbiranje pooblastil, saj naj bi bil edini namen takšne pooblastitve ta, da se kupcu pred formalnim prenosom delnic omogoči uveljavljanje njegovih interesov na skupščini. Zato naj bi za veljavnost pooblastila ne veljale določbe 310. člena ZGD-1. Iz prvega in drugega ter šestega odstavka 310. člena ZGD-1 bi se res dalo razumeti, da je odločilen namen, s katerim se dajejo oziroma zbirajo pooblastila, ne pa že kar okoliščina, da je posamezen pooblaščenec zbral pooblastila več kot 50 delničarjev. Vendar v spornem primeru tudi taka razlaga ne bi pripeljala do sklepa, da ni šlo za organizirano zbiranje naročil po prvem in drugem odstavku 310. člena ZGD-1. Da je šlo za zbiranje pooblastil, ki je bilo (med drugim) namenjeno več kot 50 delničarjem – pri čemer je bil ta namen tudi uresničen – namreč ni sporno. Kakšni so bili razlogi, da so se delničarji, kupec delnic in pooblaščenec namenili zbrati tolikšno število pooblastil in kakšen cilj pri tem zasleduje tisti, ki zbira pooblastila, pa glede na besedilo določb prvega in drugega odstavka 310. člena ZGD-1 ni odločilno.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Petnajsta tožnica se ni pritožila, petindvajseta tožnica pa je umaknila tožbo in je prvostopenjsko sodišče postopek po njeni tožbi ustavilo.

Op. št. (2): Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 170.

Op. št. (3): Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 228.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 429/2000
• VSL sodba I Cpg 399/2000
• VSL sodba I Cpg 1018/98