Sodba I Ips 39654/2010-7

Jedro

Obdolženec mora navesti konkretne razloge, zaradi katerih na glavno obravnavo ne bo mogel pristopiti in za to predložiti ustrezna dokazila, da jih sodišče lahko preveri.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo K 135/2007 z dne 12. 5. 2009 obsojenega V. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen 1.000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev, sicer jo bo sodišče prisilno izterjalo. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 42,00 EUR določilo en dan zapora. V sodbi je bilo nadalje odločeno, da se oškodovanca D. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Obsojenca je sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obvezalo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenec, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

3. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev, navedenih v drugem odstavku 420. člena ZKP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve ustavne pravice do sojenja v navzočnosti. Predlagal je oprostitev plačila sodne takse.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo navedel, da ni utemeljena in je zato predlagal njeno zavrnitev. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan na naslov obsojenca, da bi se lahko do njega opredelil, vendar sodne pošiljke ni dvignil.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Obsojenec je v zahtevi zatrjeval, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev ustavne pravice do sojenja v navzočnosti s tem, ko je opravilo zadnji narok glavne obravnave dne 12. 5. 2009 v njegovi nenavzočnosti, čeprav je istega dne, pred glavno obravnavo opravičil svoj izostanek s poslanim faksom (ob 6:59 uri). Istega dne je bil namreč vabljen tudi na glavno obravnavo v drugi kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Na ta način mu je sodišče onemogočilo, da bi se opredelil do dokazov, ki so se navedenega dne izvedli na glavni obravnavi, prikrajšan pa je bil tudi za zaključno besedo.

7. Glede vseh obsojenčevih zatrjevanj v zahtevi je odločalo že sodišče druge stopnje, ko je v pritožbenem postopku odločalo o dejansko identičnih pritožbenih razlogih in jih kot neutemeljene obrazloženo zavrnilo. Tem stališčem se v celoti pridružuje Vrhovno sodišče, pri čemer skladno z že uveljavljeno sodno prakso (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004 in I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008) ponovno poudarja, da zgolj dejstvo sporočenega opravičila obdolženca za izostanek z glavne obravnave, ne zadošča. Opravičilo mora namreč sodišče oceniti kot sprejemljivo, kar pomeni, da mora obdolženec navesti konkretne razloge, zaradi katerih na glavno obravnavo ne bo mogel pristopiti in za to predložiti ustrezna dokazila, da jih sodišče lahko preveri. Dokazno breme je torej na strani obdolženca in tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, v katerem je sodišče pravilno ugotovilo, da ni bila izkazana opravičljivost obsojenčevega izostanka in da so bili zato izpolnjeni pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti, skladno s prvim odstavkom 442. člena ZKP.

8. Neutemeljena je tudi nadaljnja obsojenčeva trditev v zahtevi, da za sojenje v nenavzočnosti ni bil izpolnjen niti materialni pogoj glede nujnosti njegove navzočnosti. Meni, da je bil prikrajšan do možnosti seznaniti se z dokazi, ki so bili izvedeni na naroku dne 12. 5. 2009, saj sta bila takrat zaslišana priča N. J. in izvedenec, o izpovedbah katerih se tako ni mogel opredeliti. Sodišče prve stopnje se je glede tega pogoja opredelilo z navedbo, da je bila priča N. J. že predhodno zaslišana v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in na glavni obravnavi svoje predhodne izpovedbe ni spreminjala; prav tako pa je tudi izvedenec medicinske stroke vztrajal pri že podanem pisnem mnenju. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je imel obsojenec možnost seznaniti se z navedenima dokazoma že pred narokom dne 12. 5. 2009 ter njuno zaslišanje na glavni obravnavi, ko obsojenec ni bil navzoč, ni moglo v ničemer prizadeti ali zmanjšati možnosti njegove obrambe. Zato je neutemeljen tudi očitek iz zahteve, da sodišče ni moglo že vnaprej oceniti ali je navzočnost obsojenca nujna, saj je to lahko sklepalo glede na vsebino dotlej zbranih dokazov in bi ob morebitnem drugačnem izidu dokaznega postopka lahko naknadno odločilo, da je treba postopek nadaljevati v obsojenčevi navzočnosti. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni bila storjena in tudi ne prekršena ustavna pravica do sojenja v navzočnosti iz 29. člena Ustave RS.

9. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v napadeni sodbi niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, in je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Obsojenčeva prošnja za oprostitev plačila sodne takse je bila namreč ocenjena kot neutemeljena, pri čemer je bila upoštevana obsojenčeva pridobitna sposobnost (poklicna usposobljenost) in njegovi prihodki v času izreka prvostopenjske sodbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 63395/2020
• VSM Sklep II Kp 23685/2021
• Sodba I Ips 8338/2009-103