Sodba I Ips 196/2010

Jedro

O silobranu je moč govoriti tudi, če storilec s kaznivim dejanjem, storjenim v obrambi, krši ali ogrozi občutno pomembnejšo vrednoto, kot je bila ogrožena z napadom, ob pogoju, da je obramba segla le do meje, ki je zadoščala za odvrnitev napada.

Pri presoji sorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe ni ključno razmerje med utrpljenimi poškodbami, temveč je treba presoditi intenzivnost napada, kakšne posledice bi napad lahko imel in kakšno obrambo je zahteval.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bila S. S. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po istih zakonitih določilih ob uporabi 1. točke 43. člena KZ ji je bila izrečena kazen tri leta zapora, v katero ji je bil vštet čas, prestan v priporu, od 28. 9. 2001 od 20.00 ure do 1. 10. 2001 do 14.45 ure. Višje sodišče je ob reševanju pritožb zagovornice obtoženke ter okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v izrek vneslo posebne olajševalne okoliščine ter kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje umora po tretjem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter ji zatem izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, sicer je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka (jamstvo v kazenskem postopku – 29. člen Ustave RS) ter kršitve določil kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenki izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je namreč mogoče strniti v zatrjevanje, da je obsojenka ravnala, če ne že v silobranu, pa vsaj v prekoračenem silobranu in da ni obstajal njen direktni naklep glede smrti oškodovanca. Pri tem vlagatelj zahteve prezre, da morajo biti tudi pri prekoračenem silobranu podani vsi elementi silobrana, pritožbeno sodišče pa je na strani 5 citirane sodbe pojasnilo, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem povsem prepričljivi. Sodišče prve stopnje je zlasti glede istočasnosti, neizogibnosti in sorazmernosti med napadom in obrambo navedlo obširne razloge, ki že sami po sebi izključujejo uporabo silobrana. Drugačna presoja ugotovljenih dejstev pa bi lahko kazala na uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na navedeno in ne glede na določbo drugega odstavka istega člena, ki vsebuje še izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, določba 427. člena ZKP Vrhovnemu sodišču omogoča razveljavitev z zahtevo izpodbijanih odločb v primeru, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Po določbi tega člena ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi, vendar to le v primeru, ko se sodišču vzbudi dvom v resničnost teh dejstev ob presoji v zahtevi uveljavljanih kršitev določb materialnega ali procesnega zakona.

6. V konkretni kazenski zadevi vložnik sicer uvodoma uveljavlja kršitev materialnega in procesnega zakona, vendar pa kasneje obrazloži le kršitev materialnega kazenskega zakona. Zatrjuje namreč, da je obsojenka ravnala v silobranu oziroma v privilegirani obliki prekoračenega silobrana. Pri presoji te kršitve zakona pa je Vrhovno sodišče podvomilo v pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katere se zatrjevana kršitev nanaša.

7. Določbe o silobranu (11. člen KZ) temeljijo na enakem priznavanju pravic posameznikom. Gre za varstvo prava kot splošne vrednote, ki jo sme braniti vsakdo, ne glede na to, kdo je v konkretnem primeru s protipravnim napadom prizadet. Vsak, ki je napaden, se je tako upravičen upreti, če je z napadom izražena podobna stopnja nevarnosti, kot se sicer predvideva pri kaznivem dejanju. Od nikogar se ne pričakuje, da takšna ravnanja trpi, ali v primeru hujših ekscesov pobegne. Pri silobranu imamo tako na eni strani obrambo, na drugi pa protipravni napad, ki pomeni neposredno ogroženost vrednot. Obramba zoper protipravni napad tako ni protipravna, je pa protipraven silobran zoper silobran. Napad in obramba morata biti istočasna, kar pa ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, to se pravi, če je objektivna in resna možnost, da bo v naslednjem hipu oseba napadena. Obramba je upravičena in dovoljena, dokler napad traja, zaradi česar je potrebno ugotoviti, kdaj je prenehal. Ko namreč napad preneha, preneha tudi obramba v smislu silobrana. Obramba mora biti tudi neizogibno potrebna za odvrnitev napada oziroma mora biti podana sorazmernost med napadom in obrambo. Omejitev glede potrebnosti obrambe je treba ocenjevati z vidika, ali je glede na značilnost protipravnega napada sploh treba obrambno ukrepati. Kolikor je odgovor pritrdilen, je takšna obramba neizogibno potrebna, saj od nikogar ni mogoče zahtevati, da bi napad lahko odvrnil z begom ali s klicem na pomoč. Tako bo o silobranu moč govoriti tudi tedaj, ko bo storilec s kaznivim dejanjem, storjenim v obrambi, kršil ali ogrozil občutno pomembnejšo vrednoto, kot je bila ogrožena z napadom, vendar pa s pogojem, da je ta obramba segla le do meje, ki je zadoščala za odvrnitev napada. Če bo napadeni prekoračil te meje oziroma bo šlo za očitno nesorazmerje med napadom in obrambo, bo s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje, sme pa sodišče, kolikor bo ugotovilo, da je prekoračitev v določenih dopustnih mejah, kazen omiliti (tretji odstavek 11. člena KZ). Gre torej za tako imenovani kvantitativni eksces, kjer so sicer izraženi vsi znaki silobrana, vendar pa storilec v obrambi ne upošteva odmerjenosti in preseže potrebo po odvračanju napada. V drugem delu tretjega odstavka tega člena pa je predviden še tako imenovani privilegirani prekoračeni silobran, ko pride do kvantitativnega ekscesa zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom. V tem slednjem primeru, se sme storilcu kazen tudi odpustiti.

8. V konkretni kazenski zadevi sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ugotavlja, da se je obdolženki potem, ko jo je oškodovanec napadel sedečo na kavču (jo udarjal po telesu in davil), uspelo izviti in oditi v kuhinjo po nož, nato jo je ponovno napadel. Šlo je torej za več napadov, med prekinitvami pa bi obdolženka lahko ušla (po stopnicah ali se zaklenila v WC) in s tem preprečila nadaljnji napad. Iz navedenih dejanskih ugotovitev pa je sodišče sprejelo pravni zaključek, da ni šlo za silobran, pri čemer je kot dodatni kriterij zavzelo stališče, da ni podano sorazmerje med ogroženo in zavarovano dobrino. Res je sicer, da je oškodovanec obdolženko davil, jo udarjal, vendar pa je bil golorok, medtem ko je bila obdolženka oborožena z nožem. Obramba je bila tako v obravnavanem dogodku v intenzivnosti prekoračena do te mere, da je ni mogoče razumeti in sprejeti (razlogi v sodbi pritožbenega sodišča na strani 5).

9. Pri presoji v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve materialnega zakona (ali je obdolženka ravnala v obravnavani kazenski zadevi v okoliščinah silobrana), je Vrhovno sodišče v skladu s pooblastilom določila 427. člena ZKP izpodbijani sodbi razveljavilo, saj obstoji precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so potrebna za presojo uveljavljane kršitve.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno presoditi obravnavano dokazno gradivo ter zavzeti jasna stališča o dejanskih vprašanjih, na podlagi katerih bo potem sklepalo o tem, ali je bilo dejanje storjeno v silobranu oziroma v prekoračenem silobranu ali privilegirani obliki prekoračenega silobrana. Tako bo moralo ponovno presoditi, ali ne pomeni ravnanje oškodovanca, gledano z vidika obdolženke, enotno dogajanje oziroma protipraven napad na obdolženko (torej brez prekinitev). Na tak zaključek bi namreč kazal ne samo zagovor obdolženke, ki ves čas navaja, da jo je oškodovanec udarjal, davil, ji grozil, da bo on nož že preživel, medtem ko ona njegovega napada ne bo, zaradi česar se je tudi umikala pred njim po stanovanju in celo zvonila pri sosedih. Na tak potek dogodkov kažejo tudi skice kraja storitve kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno, da so sledovi oškodovančeve krvi povsod po stanovanju in tudi pred vrati stanovanja. Če bo presodilo, da je šlo za več napadov, pa bo moralo ugotoviti, ali je med „prekinitvami“ napad neposredno grozil, kar bi ponovno pomenilo, da je šlo z vidika silobrana za enotno dogajanje. Kolikor bo sodišče ugotovilo, da je napad oškodovanca trajal ves čas oziroma, da se je ves čas obnavljal, bo moralo presoditi, ali je bila obramba obdolženke potrebna, oziroma ali bi napad lahko odvrnila na drugačen način kot z obrambo (zaključki sodišča v izpodbijanih sodbah, da bi lahko obdolženka pred nasiljem pobegnila, niso pravno sprejemljivi, saj se je vsakdo upravičen upreti protipravnemu napadu). Če bo zaključilo, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za silobran, da je bila obramba obdolženke potrebna, pa bo moralo presoditi še sorazmernost oziroma odmerjenost obrambe. Pri tem ne bo moglo mimo dejstva, da je oškodovanec moški, vešč borilnih veščin in da je do obdolženke bil pred tem že večkrat nasilen, pri čemer ji je ob podobni priložnosti povzročil telesno poškodbo, zaradi katere je bilo njeno življenje, kot izhaja iz podatkov v spisu, v konkretni nevarnosti. Pri presoji sorazmernosti nikakor ni ključni kriterij nesorazmerje med poškodbami, ki jih je utrpela obdolženka in poškodbo, ki jih je utrpel oškodovanec, temveč je potrebno presojati, kako intenziven je bil napad, kakšne posledice za obdolženko bi lahko imel in kakšno obrambo je zahteval. Presoditi bo torej potrebno sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe. Pri tem pa bo poleg že omenjenih dejstev, da gre na strani oškodovanca za moškega, torej fizično močnejšega, zmožnega po subjektivni in objektivni plati ogroziti življenje oškodovanke, upoštevati še mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. M. Ž. o psihičnem stanju obdolženke. Pri ugotavljanju sorazmerja med intenzivnostjo napada in obrambe ne bo moglo tudi mimo navedb izvedenca dr. T. J., da prvi dve poškodbi – prebodlini, segajoči v prsno votlino, nista skorajda nič oslabili aktivne sposobnosti oškodovanca vse do usodne poškodbe (str. 296 spisa). Kolikor bo sodišče presodilo, da obdolženka pri obrambi ni upoštevala odmerjenosti in je s svojim načinom obrambe presegla potrebo po odvračanju napada (seveda kolikor bo ugotovilo, da je dejanje storjeno v okoliščinah silobrana), pa bo presojalo, ali gre za kvantitativni eksces, torej prekoračen silobran po tretjem odstavku 11. člena KZ ali celo ob upoštevanju mnenja izvedencev psihiatrične stroke, ali ni morda podana privilegirana oblika prekoračenega silobrana, torej da je do kvantitativnega ekscesa prišlo zaradi močne prestrašenosti oškodovanke.

11. Glede na to, da bo potrebno izvedene dokaze znova, tokrat bolj kritično presoditi, in na podlagi tega ponovno odločiti o obstoju oziroma neobstoju posameznih odločilnih dejstev pomembnih za presojo ali pride v poštev uporabe 11. člena ZK, je Vrhovno sodišče ob razveljavitvi izpodbijanih sodnih odločb zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom

Datum zadnje spremembe:

30.06.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 237/96
• VSC sklep in sodba Cp 387/2009
• Sodba I Ips 134/99