Sodba I Ips 37/2010

Jedro

Pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin in goljufije gre praviloma za realen stek, ker je tudi objekt kazenskopravnega varstva različen. Kaznivo dejanje ponarejanja listin lahko izgubi samostojnost v tistih primerih, ko je storitev tega dejanja pogoj za storitev kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 37/2007 z dne 5. 9. 2008 so bili obsojeni M. D., J. A. in B. T. spoznani za krive, in sicer obsojenec M. D. treh kaznivih dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, štirih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ; obsojenec J. A. treh kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ in treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ in obsojeni B. T. treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ, kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. Po določenih kaznih za posamezna kazniva dejanja so jim bile nato na podlagi 2. točke drugega odstavka izrečene enotne kazni, in sicer obsojenemu M. D. osem let zapora, obsojenemu J. A. štiri leta in pet mesecev zapora in obsojenemu B. T. tri leta zapora. Vsem trem obsojencem je bil po prvem odstavku 49. člena KZ v izrečene jim kazni vštet čas pridržanja oziroma čas prebit v priporu. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev in na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter vsak na 2.000,00 EUR odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo je bila zoper M. D. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, da je storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, da v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe zagovorniki vseh treh obsojencev in okrožna državna tožilka. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbam zagovornikov, sicer pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je spremenilo opise kaznivih dejanj glede protipravne premoženjske koristi oziroma škode pri dejanjih v točkah 1. b, 2. in 4. izreka prvostopenjske sodbe, obsojena M. D. in J. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun. Poleg tega je pritožbeno sodišče obsojencem očitana kazniva dejanja pravno opredelilo po novem Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) ter tudi v tej zvezi določilo obsojencem nižje kazni za posamezna kazniva dejanja in tudi izreklo nižje enotne kazni na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, in sicer obsojenemu M. D. pet let in devet mesecev zapora, obsojenemu J. A. dve leti in deset mesecev zapora in obsojenemu B. T. eno leto in deset mesecev zapora. Nadalje je bil znižan prisojeni premoženjskopravni zahtevek oškodovancu S. d. o. o., ki sta ga dolžna solidarno plačati obsojena M. D. in B. T., na znesek 26.244,44 EUR in oškodovancu H. d. o. o., ki sta ga dolžna solidarno plačati ista obsojenca, na znesek 19.084,96 EUR, s presežkom pa je bil ta oškodovanec napoten na pravdo. V preostalih delih so bile pritožbe zagovornikov, okrožne državne tožilke pa v celoti, zavrnjene kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da so obsojeni dolžni plačati stroške kazenskega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenega M. D. in obsojenega J. A. ter obsojeni B. T. vložili zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer sta zagovornik obsojenega J. A. in obsojeni B. T. navedla, da uveljavljata vse razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovornica obsojenega M. D. pa je uveljavljala kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 420. členu ZKP. Zagovornica M. D. je predlagala razveljavitev sodbe višjega sodišča ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje oziroma da se izrednemu pravnemu sredstvu ugodi in sodbo spremeni. Zagovornik obsojenega J. A. je predlagal razveljavitev izpodbijanih sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Obsojeni B. T. je predlagal spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe in njegovo oprostitev, podrejeno pa spremembo sodbe v pogojno obsodbo.

4. Zagovornica obsojenega M. D. je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnila s še dvema vlogama, in sicer v prvi z dokazilom o začetku stečajnega postopka zoper partnerko obsojenca, kar naj se upošteva kot dodatna olajševalna okoliščina ter v drugi z dodatno uveljavljeno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da je predsednica senata, ki je vodila ta kazenski postopek zoper obsojenca, predhodno v istem postopku dvakrat odločala o podaljšanju pripora zoper obsojenca, s čimer je bila poleg kršitve določb kazenskega postopka storjena tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

5. V odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da niso utemeljene.

6. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan vložnikom zahtev za varstvo zakonitosti, da se do njega lahko opredelijo ter je v zvezi s tem odgovorila le zagovornica obsojenega M. D. Navedla je, da ne drži trditev vrhovne državne tožilke, da se v zahtevi večinoma uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in je bila s tem storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, razlogi v sodbi so popolnoma nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi glede odločilnih dejstev med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami in zapisniki. S tem naj bi sodišče storilo tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev določb ZKP je bila storjena tudi s tem, ko pritožbeno sodišče ni vabilo na sejo obsojenca, čeprav je to svojo prošnjo sporočil s posebnim dopisom 14. 10. 2008 in mu to pravico določa drugi odstavek 378. člena ZKP.

7. Glede na vsebine vloženih zahtev se najprej poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

B.

8. Zagovornica obsojenega M. D. z navedbami v zahtevi, kot na primer, da je bil namen tega obsojenca le pridobiti provizijo od sklenjenih lizing pogodb in pridobiti obresti za posojen denar, da je imel pri sklepanju teh pogodb le vlogo posrednika, za kar je dejansko imel pooblastilo družbe F., da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo telefonskih prisluhov pogovorov med soobsojenima B. T. in J. A., da ni upoštevalo enakega obsojenčevega zagovora kot ga je podal v drugih primerih, kjer pa se mu ne očita storitve kaznivih dejanj po 217. členu KZ, da sodišče ni ustrezno ocenilo verodostojnosti zagovora obsojenca, glede na to, da ga v primerjavi s soobsojenima ni spreminjal, da ni ustrezno upoštevalo pričanje K., da ni ustrezno upoštevalo telefonskih prisluhov med J. A. in M. in da sodišče sploh ni imelo vpogleda v celotno zadevo, ker „je bilo veliko telefonskih prisluhov izrezanih“, po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. V nadaljevanju zahteve zagovornica res navaja, da je v posledici tako zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, vendar tega očitka ne konkretizira. V zvezi z nadaljnjo navedbo v zahtevi, da se sodišče ni opredelilo do določenih dokazov, ki so v korist obsojenca in s tem bistveno kršilo določbe postopka, je treba ugotoviti, da je tudi ta očitek povsem pavšalen in v nasprotju z dejansko temeljito in obsežno dokazno oceno vseh odločilnih dejstev, ki jo je prvostopenjsko sodišče napravilo glede vseh obsojencu očitanih kaznivih dejanj; ta dokazna ocena pa je bila dodatno podkrepljena še v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje. Ob tem je treba dodati, da ni dolžnost sodišča opredeljevati se do vsakega izvedenega dokaza, pač pa mora napraviti konsistentno dokazno oceno tistih dokazov, ki predstavljajo dokazno podlago za pravno relevantna dejstva, torej tista dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega materialnega in procesnega zakona.

9. Povsem nekonkretiziran in zato neutemeljen je tudi nadaljnji očitek zagovornice obsojenega M. D., da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, da so razlogi sodbe popolnoma nejasni, v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar naj bi predstavljalo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi pavšalne narave navedenih očitkov jih torej ni bilo mogoče preizkusiti. Enako velja za navedbe iz predstavljenih stališč zagovornice do odgovora vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer ponovno izpostavlja, da je sodišče kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem primeroma izpostavlja, da ni jasno, zakaj je sodišče sledilo zagovoru B. T. v delu, kjer je ta obremenilen za obsojenega M. D., ne da bi ta očitek pobliže konkretiziralo v odnosu do drugih dokazov. Podobno izpostavlja kot nejasno razlogovanje sodišča, kako naj bi lahko obsojeni M. D. izkoristil podjetje F. d. o. o. za storitev očitanih kaznivih dejanj, če ni bil ne direktor, ne lastnik, niti zaposlen v tem podjetju, čeprav je prvostopenjsko sodišče tudi te okoliščine podrobno pojasnilo, ko je sklicujoč se na zagovora obsojenega B. T. in M. D. zaključilo, da je B. T. izročil M. D. vso potrebno dokumentacijo družbe F. d. o. o. za ureditev lizingov in kreditov (na primer na straneh 40 do 43 prvostopenjske sodbe). Tudi ko nadalje izpostavlja domnevno nelogičnost v izpodbijani sodbi, da obsojeni M. D. ni podpisal nobene pogodbe in si tako ni mogel pridobiti nobene protipravne premoženjske koristi, temveč je bila lahko ta pridobljena le za družbo F. d. o. o., očitno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj je tudi v tem delu obrazložitev prvostopenjske sodbe navedla logične in prepričljive dokazne zaključke (stran 45, zadnji odstavek na strani 69 in prvi odstavek na strani 70, prvi in drugi odstavek na str. 80, zadnji odstavek na strani 86 in prvi odstavek na strani 87). Tudi nadaljnje očitane kršitve o nelogičnostih v izpodbijani sodbi in o navedbah, ki da so same s seboj v nasprotju, predstavljajo le subjektivno stališče zagovornice, ki nima podlage v celoviti oceni izvedenih dokazov, kot jo je opravilo sodišče v izpodbijani sodbi.

10. Neutemeljeno je navajanje zagovornice, da naj bi bila storjena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pritožbeno sodišče ni povabilo na svojo sejo obsojenega M. D., čeprav je takšno željo izkazal v posebnem dopisu z dne 14. 10. 2008 (enak očitek je zagovornica ponovila v izjavi glede odgovora vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti). Glede na prvi odstavek 378. člena ZKP mora takšno zahtevo izraziti obsojenec v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo, česar pa obsojeni ni storil in zato sodišče druge stopnje ni prekršilo določbe drugega odstavka 378. člena ZKP. Sodišče mora namreč po citirani določbi obtožencu, ki je v priporu, omogočiti udeležbo na seji senata, če takšno željo predhodno pravilno izrazi. A tudi v primeru, da bi bila takšna obsojenčeva zahteva sodišču pravilno sporočena, bi bilo opustitev ravnanja sodišča po drugem odstavku 378. člena ZKP, mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP le v primeru izkazanega vpliva te kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe. O tem pa zahteva nima razlogov in zato je tudi v tem pogledu neutemeljena.

11. Kolikor zagovornica v zahtevi ocenjuje izrečeno kazen obsojenemu M. D. kot „pretirano“ in v podkrepitev te ocene navaja vrsto olajševalnih okoliščin, dodatno obrazloženo tudi v naknadno dopolnjeni zahtevi z dne 2. 10. 2009 ter (v odgovoru na stališče vrhovne državne tožilke) kazen označi kot popolnoma nesorazmerno in meni, da je z njo kršena celo ustavna pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem, gre tudi v tem pogledu za neutemeljeno stališče. Tako sodišče prve kot tudi druge stopnje sta izrečeno kazen utemeljila z vsemi relevantnimi okoliščinami in jo odmerila v okviru predpisane kazni, tako da z njo ni bil kršen kazenski zakon, poleg tega pa v tako odmerjeni kazni ni nobenih podlag za oceno, da bi bila z njo kršena izpostavljena ustavna pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Kolikor pa bi šlo za okoliščine, ki so nastopile po pravnomočnosti izpodbijane sodbe, teh ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč z drugim izrednim pravnim sredstvom – zahtevo za izredno omilitev kazni (417. do 419. člen ZKP).

12. Zagovornica obsojenega M. D. je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnila še z vlogo z dne 8. 9. 2010, v kateri je uveljavljala dodatno kršitev določb kazenskega postopka, saj naj bi na prvi stopnji vodila postopek predsednica senata, ki bi morala biti izločena, glede na to, da je v isti zadevi predhodno odločala glede predloga državnega tožilstva o podaljšanju pripora kot članica oziroma predsednica zunajobravnavnega senata. S to kršitvijo pa naj bi bila obsojenemu M. D. kršena tudi ustavna pravica do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave RS. Navedena dopolnitev zahteve je bila vložena po preteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, pri tem pa je šlo za uveljavljanje novih razlogov glede na razloge v pravočasno vloženi zahtevi in je zato ni bilo mogoče upoštevati.

C.

13. Zagovornik obsojenega J. A. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP, zatrjujoč da kazniva dejanja goljufije, kot se očitajo obsojencu v točkah 3., 4. in 7. izreka prvostopenjske sodbe, niso kazniva dejanja, ker ne izpolnjujejo dejanskega stanu tega kaznivega dejanja. Po mnenju vložnika zahteve v opisu navedenih dejanj ni opisana vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico, saj s sklenitvijo lizing pogodb oškodovane družbe- lizingodajalci niso storili še ničesar v svojo škodo. Premoženjska škoda je nastala šele s spremembo lastništva vozil, ki so bila predmet lizinga, vendar so te okoliščine v pravnomočni sodbi opisane kot ravnanja, ki so sledila že dokončanemu kaznivemu dejanju goljufije. Takšno stališče zagovornika je zgrešeno in je enake razloge, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje (stran 17 in prvi odstavke na strani 18 sodbe sodišča druge stopnje) in temu ni kaj dodati. Kolikor pa se v tej zvezi vložnik zahteve ne strinja z višino ugotovljene premoženjske škode, je treba ugotoviti, da v tem delu napada ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Ne glede na navedeno pa se je tudi o tovrstnih, enakih pritožbenih razlogih, glede posameznega, obsojenemu J. A. očitanega kaznivega dejanja goljufije, že konkretno opredelilo in jih kot neutemeljene zavrnilo že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku.

14. V zvezi s stališčem zagovornika obsojenega J. A., da so bila temu obsojencu očitana kazniva dejanja ponarejanja listin (točka 8 izreka prvostopenjske sodbe) le sredstvo za izvršitev kaznivih dejanj goljufij (opisanih v 3., 4. in 7. točki izreka prvostopenjske sodbe) in so zato izgubila svojo samostojnost, kar pomeni, da obsojenca za ta kazniva dejanja ni mogoče posebej kaznovati, je treba ugotoviti, da se je tudi o tem vprašanju pravilno opredelilo v pritožbenem postopku že sodišče druge stopnje in navedeno argumentacijo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (drugi odstavek na strani 22 sodbe sodišča druge stopnje). Ob tem je treba dodati, da zagovornikovo sklicevanje na opise dejanj pri obsojencu očitanih kaznivih dejanj goljufije, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo obsojenčevo izkazovanje s ponarejenim potnim listom bistven pogoj za storitev teh kaznivih dejanj, ne drži, saj v prvi vrsti takšne navedbe pri dejanju opisanem v točki 7 izreka prvostopenjske sodbe sploh ni in prav ta opis dejanja dodatno utemeljuje, da lažno izkazovanje obsojenega J. A. s ponarejenim listom na ime J. B. dejansko ni predstavljalo bistvenega pogoja za izvršitev obsojenemu J. A. očitanih kaznivih dejanj goljufij. Poleg tega pa gre pri opisu kaznivega dejanja ponarejanja listin v točki 8 c) izreka prvostopenjske sodbe za izvršitveno dejanje, ki nima nobene neposredne povezave z nobenim od istemu obsojencu očitanih kaznivih dejanj goljufije in se zato tudi na ta način izkazuje samostojna kriminalna količina v obsojenčevem uporabljanju ponarejene potne listine na ime J. B. Tudi sicer pri potni listini ne gre za javno listino takšne narave, da bi bila njena uporaba vezana na uporabo le v določene namene, kot na primer za izkazovanje osebne identitete pri sklepanju pogodb (kot v obravnavnih primerih pri sklepanju lizing pogodb), temveč je njegova uporaba vsestranska, tako v javnem, zasebnem ali poslovnem delovanju konkretne fizične osebe in je zato, zaradi varstva pravnega prometa v tem najširšem pomenu, takšna kazniva dejanja uporabe predrugačene potne listine, obravnavati kot samostojna kazniva dejanja.

15. V delu zahteve, kjer zagovornik obsojenega J. A. izpodbija odločitev glede premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je sodišče naložilo v plačilo obsojencu v korist oškodovanih družb H. d. o. o. in A. d. o. o. se vsebinsko uveljavlja zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Sicer pa je tudi v tem delu vsebinsko dodatno obrazložilo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, tako po temelju kot tudi po višini, sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani 22 in prvi ter drugi odstavek na strani 23 sodbe sodišča druge stopnje) ter teh zaključkov zagovornikovi drugačni pogledi ne morejo v ničemer omajati.

D.

16. Obsojeni B. T. v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi nejasni in da je precejšnje nasprotje med navajajočim v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi listinami in zapisniki, vendar teh trditev ne konkretizira in jih zato ni bilo mogoče preizkusiti. Nadaljnje trditve v zahtevi, in sicer, da obsojenemu T. ni bilo dokazano, da je kriv storitve očitanih kaznivih dejanj, da njegova dejanska vloga ni bila razčiščena, da sodišče ni upoštevalo ravni njegove izobrazbe, da je bil le orodje v rokah soobsojenega M. D. in D. H., da listine, ki so bile predložene pred sklenitvijo pogodbe (brez opredelitve na katero pogodbo se ta trditev nanaša!), niso bile neresnične, saj je šlo za originalne dokumente AJPES-a in zato z njimi ni bilo mogoče storiti kaznivega dejanja goljufije in da mu ni bil dokazan naklep pri storitvi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, vsebinsko predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati. Enako velja tudi za del zahteve, kjer izpostavlja dejstvene okoliščine glede njegovega premoženjskega stanja, na podlagi katerih izpodbija odločitev o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka.

17. Neutemeljena je nadaljnja trditev obsojenega B. T. iz zahteve, da je bil kršen kazenski zakon s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ oziroma po prvem odstavku 253. členu KZ-1 kot samostojnega kaznivega dejanja. Po mnenju vložnika zahteve je namreč navedeno kaznivo dejanje že konzumirano v kaznivem dejanju goljufije, saj gre za idealen stek glede na to, da kaznivega dejanja goljufije ni mogoče storiti drugače kot s ponarejanjem listine. Navedeno stališče je zgrešeno, ker gre pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin in goljufije praviloma za realen stek, ker je tudi objekt kazenskopravnega varstva v teh primerih različen in sicer pri ponarejanju listin pravni promet, pri goljufiji pa premoženje. Samostojnost lahko izgubi kaznivo dejanje ponarejanja listin v tistih dejanskih primerih, ko je storitev tega dejanja pogoj za storitev kaznivega dejanja goljufije, ki ga sicer ne bi bilo mogoče izvršiti. V obravnavanem primeru takšen zaključek ni mogoč, saj je bilo dejstvo prepisa lastništva osebnega avtomobila Jeep na obsojenca B. T. le eno od soslednih izvršitvenih ravnanj pri realizaciji kaznivega dejanja goljufije (opisanega v tč 6. izreka prvostopenjske sodbe), ki pa ni bilo izključni pogoj za dokončno odtujitev tega vozila dotedanjemu lastniku, temveč le ena od možnih oblik. Lizing pogodba za osebni avtomobil se je namreč v primeru navedenega kaznivega dejanja goljufije glasila na družbo F. d. o. o. Na enak način kot v obravnavanem primeru na obsojenca bi se lahko izvršil prepis lastništva na to družbo. Poleg tega pa je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 (prej po prvem odstavku 258. člena KZ) po svoji izvršitveni obliki posebna oblika goljufije, kjer je naklep storilca usmerjen v spravljanje pristojnega organa v zmoto, tako da ta v javni listini (zapisniku, knjigi...) potrdi karkoli lažnega in se tudi v tej izvršitveni obliki izkazuje posebna narava tega kaznivega dejanja v primerjavi s kaznivim dejanjem goljufije, kjer je storilčevo ravnanje usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi. Zaradi navedenih razlogov je bilo ravnanje obsojenega B. T. v tem delu pravilno pravno opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Dejanje, kot je opisano v točki 6. a izreka prvostopenjske sodbe, pa ima tudi konkretizirane vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in zato ne drži posplošena navedba iz zahteve, da opisano dejanje nima znakov tega očitanega kaznivega dejanja, temveč kvečjemu znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. členu KZ oziroma po 251. člena KZ-1.

18. V zahtevi obsojeni B. T. „smiselno uveljavlja tudi kršitev 5. točke 372. člena ZKP“, kar naj bi sodišče storilo s tem, da se pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni niso upoštevale vse relevantne olajševalne okoliščine na strani obsojenca, predvsem v zvezi njegovim premoženjskim stanjem. Navedena kršitev kazenskega zakona ni bila storjena, ker v odločbi o kazenski sankciji sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu; neupoštevanje konkretnih olajševalnih okoliščin je lahko le kršitev po 374. členu ZKP, ki pa je ni mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Prav tako v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati olajševalnih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (kot navajano pričakovano rojstvo otroka), ker je takšne razloge mogoče uveljavljati z drugim izrednim pravnim sredstvom, in sicer z zahtevo za izredno omilitev kazni (417. do 419. člen ZKP).

E.

19. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da v izpodbijani sodbi niso bile storjene zatrjevane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku in tudi ne kršitve kazenskega zakona, na katere se sklicujejo vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti, predvsem pa se v zahtevah pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati in so bile zato vse tri zahteve zavrnjene kot neutemeljene (425. člen ZKP).

20. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 18/2008
• Sodba I Ips 269/2008
• Sodba I Ips 498/2007