Sodba VIII Ips 245/2009

Jedro

Splošno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 21-1054122 z dne 18. 10. 2007 in iste opravilne številke z dne 26. 3. 2007, za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter za priznanje pravice do invalidske pokojnine, z izplačilom pokojninskih dajatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta invalidska komisija I. in II. stopnje, v katerih so sodelovali strokovnjaki ustrezne specializacije, glede na prevladujoča obolenja tožnika, imeli medicinsko dovolj objektivizirane in prepričljive podlage za zaključek, da tožnikove trajne spremembe v zdravstvenem stanju niso takšne, da bi ga onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo v smislu prve alineje drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da glede na zbrano medicinsko dokumentacijo ter mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, zaradi stanja po zlomu stegnenice, prikrajšanja desne okončine za 2,5 cm, stanja po zlomu leve stegnenice in levega gležnja, epilepsije ter bolečin v križu, tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je razporejen, še vedno pa je zmožen za delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu, na katerem v primeru izgube zavesti ne bo poškodoval sebe ali povzročil škode drugi osebi, ne na vročini in ne ponoči, izmenoma stoje in sede, brez daljše hoje po neravnem terenu ter dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je strah vzbujajoče stališče sodišč prve in druge stopnje, da sodišče ni vezano na predloge strank, katere dokaze bo izvedlo, in da je sodišče tisti organ, ki presoja ter izbira in ocenjuje dokaze, ki so pač njemu všeč ali pa tudi ne. Tožnik ima v skladu s 14. členom Ustave RS pravico do enakosti pred zakonom in ker ni soglašal z ugotovitvijo invalidskih komisij ter predlagal angažiranje novega nevtralnega izvedenca, bi mu moralo sodišče ugoditi. Ker pa tega ni dovolilo, je s tem grobo kršilo načelo enakosti pred zakonom, pred ustavo ter enakosti orodij, kot jih navaja Evropsko sodišče v podobnih primerih. Tožniku ni bila dana možnost kontradiktornosti in enakega obravnavanja pravdnih strank, zato je podana kršitev temeljih postulatov pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako, da se tožniku prizna status invalida I. kategorije in se ga v to kategorijo tudi razvrsti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Revizija sicer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa iz njene vsebine izhaja, da jo uveljavlja zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, konkretno zaradi kršitve načela kontradiktornosti in načela enakosti pred zakonom. Te kršitve naj bi sodišči prve in druge stopnje storili, ker nista dopustili izvedbe dokaza z izvedencem.

7. Za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (249. člen ZPIZ-1). Kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanec in njegovi družinski člani, potrebno izvedensko mnenje, dajo izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oziroma nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oziroma drugih zavarovančevih družinskih članov, izvedenski organi zavoda, ki so invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda (261. člen ZPIZ-1). Organizacijo in način delovanja izvedenskih organov določa Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 in naslednji).

8. V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je eden od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti. Tožnik je sicer res nasprotoval tako mnenju invalidske komisije I. stopnje kot mnenju invalidske komisije II. stopnje ter zahteval določitev „nevtralnega“ sodnega izvedenca, pri čemer je vztrajal, da so številne zdravstvene težave, ki jih ima, take, da bi mu moral biti priznan status invalida I. kategorije. Navajal je, da njegovo zdravstveno stanje ni v zadostni meri upoštevano, saj je jasno, da ob že podanih medicinskih izvidih ter fizičnih telesnih deformacijah po nobeni medicinski klasifikaciji ne more biti sposoben za pridobitno delo. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje pri podaji mnenja upoštevali vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, tožnik pa je tudi sam izpovedal, da novejših izvidov specialista nevrologa ali specialista psihiatra, kot so v medicinski dokumentaciji, nima. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnik ne verjame v podana mnenja invalidskih komisij, ne more biti razlog za izvedbo dokaza z izvedencem. Tožnik je sicer ves čas postopka navajal, kakšne težave ima, in zatrjeval, da ni zmožen za delo, vendar pa za takšno trditev ni ponujal nobenih dokazov oziroma se ni skliceval niti na kakršenkoli konkreten dokaz, ki bi kazal na drugačno stanje, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku. Tudi v reviziji ne navede, katera od ugotovitev invalidskih komisij I. in II. stopnje ni v skladu z medicinsko dokumentacijo oziroma drugimi izvidi in mnenji zdravnikov, ki se nahajajo v sodnem spisu.

9. Zato je sodišče druge stopnje, pred tem pa sodišče prve stopnje, kljub tožnikovemu vztrajanju, da se izvede dokaz z izvedencem, utemeljeno presodilo, da zgolj splošno nasprotovanje mnenju invalidskih komisij, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem in je predlagan dokaz utemeljeno zavrnilo (213. in 287. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni arbitrarnosti, ki bi bila „strah vzbujajoča“, saj po drugem odstavku 213. člena ZPP sodišče ni vezano na predloge strank in na to, katere dokaze bo izvedlo. Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi za presojo o sporu niso odločilni, ali pa tudi, če šteje, da je neko dejstvo dokazano, ostalih predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Tožnik v reviziji, razen očitka, da je „norost znanosti“ ugotovitev, da je kljub zdravstvenim omejitvam še vedno sposoben za drugo delo celih osem ur, ne navede konkretno, iz katere zdravstvene dokumentacije bi izhajalo drugače, oziroma v čem naj bi obstajalo nasprotje med ugotovitvami izvedenskih organov tožene stranke in medicinsko dokumentacijo.

10. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na medicinsko dokumentacijo in tudi mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, zavrnitev dokaza z izvedencem pa natančno pojasnilo, torej ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in enakosti pred zakonom. Revizijsko sodišče je obravnavalo že več podobnih sporov, v katerih je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaz z vpogledom v mnenja invalidskih komisij, zavrnilo pa izvedbo dokaza z izvedencem in odločilo enako, kot v tej zadevi (Primer: VIII Ips 517/2008, VIII Ips 307/2008, VIII Ips 444/2006, VIII Ips 277/2006, VIII Ips 324/2009 itd.).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 38/2010
• Sodba VIII Ips 36/2011
• Sklep VIII Ips 3/2006