Sodba VIII Ips 324/2009

Jedro

V sodnem postopku mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu to ne pomeni, da so mnenja invalidskih komisij brez dokazne vrednosti oziroma, da ne predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti.

Splošno nasprotovanje dopolnilnemu mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo tožnika, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 15. 6. 2007 in 2. 10. 2006 ter priznanje invalidnosti I. kategorije od 1. 1. 2005 dalje s pravico do invalidske pokojnine v znesku 600 EUR z zamudnimi obrestmi, izplačilom regresa ter povračilom stroškov postopka.

2. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo listine v sodnem spisu in upravni spis ter pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. Med drugim je navedlo, da mnenje invalidskih komisij predstavlja eno izmed dokaznih sredstev za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, da tožnik ni nasprotoval dokaznemu predlogu za pridobitev dopolnilnega mnenja invalidske komisije, da je bilo zdravstveno stanje tožnika jasno in popolnoma razčiščeno in da mnenje ni v neskladju z izvidi zdravnikov specialistov, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije. Prav zato je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, pri katerem je tožnik vztrajal.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe. Presodilo je, da zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca ne pomeni kršitev načela enakega obravnavanja strank oziroma kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nadalj.). Poudarilo je tudi, da z zahtevo za dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje sodišče prve stopnje ni razčiščevalo neskladij med prejšnjimi mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje ter razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, temveč je dopolnilno mnenje pridobilo glede na tožnikove navedbe, da v sestavi invalidske komisije ni sodeloval specialist psihiatrične stroke, da je hrvaški nosilec zavarovanja pri njem ugotovil popolno izgubo delovne zmožnosti ter da je invalidska komisija premalo upoštevala medicinsko dokumentacijo. Pri izdelavi dopolnjenega mnenja (po osebnem pregledu) sta sodelovala poleg specialista za varnost pri delu še specialist nevropsihiater in internist gastroenterolog. Mnenje je oprto na razpoložljivo medicinsko in delovno dokumentacijo, s katero ni v nasprotju, obrazložitev mnenja pa tudi nima notranjih neskladij. Tožnik na drugi strani ni določno navedel, kateri izvidi so sporni in odstopajo od podatkov in mnenja invalidske komisije. Invalidska komisija II. stopnje je upoštevala tudi medicinsko dokumentacijo iz Hrvaške. Sodišče druge stopnje je tudi pojasnilo, da je pri ugotavljanju invalidnosti na podlagi delovne dobe, dosežene v Republiki Sloveniji, treba izhajati iz določb slovenske in ne hrvaške zakonodaje, zaradi česar lahko pride do razhajanj v kategorizaciji invalidnosti po slovenskih in hrvaških predpisih. Glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) tožnik - invalid III. kategorije invalidnosti, glede na njegovo starost ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sta sodišči druge in prve stopnje grobo kršili načelo kontradiktornosti, ker sta mu odrekli pravico do nevtralnega sodnega izvedenca. Nesprejemljivo je, da sta sodišči izhajali iz izvedenskega mnenja tožene stranke. Tožnik ima večje omejitve in ni sposoben za pridobitno delo, to pa izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Nižji sodišči nista dopustili kontradiktornosti ter enakega obravnavanja tožnika kot tujca in s tem bistveno kršili določbe postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v povezavi s 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Glede na navedeno zakonsko podlago revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijske trditve, da tožnik ni sposoben za pridobitno delo, ker naj bi to izhajalo iz zdravstvene dokumentacije. Navedena trditev namreč predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskem stanjem, kar ni revizijski razlog. Revizijsko sodišče tudi ni moglo upoštevati povsem splošne revizijske navedbe o tem, da naj bi sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, saj na ta razlog ne pazi (več) po uradni dolžnosti, tožnik pa ga v reviziji ne konkretizira.

8. Tako so predmet revizijske presoje le revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj bi prišlo do kršitve načela kontradiktornosti in prav v zvezi s tem do neenakega obravnavanja tožnika kot tujca.

9. Za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (249. člen ZPIZ-1). Kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavlja zavarovanec in njihovi družinski člani, potrebno izvedensko mnenje, dajo izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oziroma nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oziroma drugih zavarovančevih družinskih članov, izvedenski organi zavoda, ki so invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda (261. člen ZPIZ-1). Organizacijo in način delovanja izvedenskih organov določa Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 in nadalj.).

10. V sodnem postopku – socialnem sporu zoper dokončne odločbe zavoda poteka postopek po pravilih, ki jih določa ZDSS-1, ki v primerih, če sam zakon ne določa drugače, napotuje na ZPP (19. člen ZDSS-1). V sodnem postopku mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP.

11. Kljub temu to ne pomeni, da so mnenja invalidskih komisij brez dokazne vrednosti oziroma, da ne predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti.

12. V obravnavani zadevi sodišči druge in prve stopnje dopolnilnemu mnenju invalidske komisije nista pripisali značaja izvedenskega mnenja v sodnem postopku. Nadalje je dokaz z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije sodišče pridobilo po zaslišanju tožnika in v soglasju z obema strankama (glej sklep na glavni obravnavi z dne 20. 5. 2008, ki je bil izdan ob dodatni zahtevi, da naj bo tožnik osebno pregledan ob sodelovanju specialista psihiatra in gastroenterologa, in čemur je bilo ugodeno).

13. Res je tožnik po pridobitvi dodatnega mnenja invalidske komisije II. stopnje temu mnenju izrecno nasprotoval in zahteval določitev sodnega izvedenca, vendar pa je pri tem pomembno, da so bile njegove zahteve za določitev sodnega izvedenca vseskozi splošne narave, saj je navajal le, da „mnenje ne odraža realnega zdravstvenega stanja pri tožniku, da je iz trditev izvedenca v bistvu razbrati, da tožniku ne prisluhnejo in ne znajo ovrednotiti njegovega hudega zdravstvenega stanja,“ mnenju pa je tudi nasprotoval, ker naj bi bilo v nasprotju glede ugotovitev v točki 6 - da tožnik ni zmožen opravljati svojega dela in nato v naslednji točki - da je še naprej invalid III. kategorije z omejitvami. Kot sta že pravilno presodili sodišči druge in prve stopnje v mnenju ni nobenega nasprotja, saj glede na opredelitev invalidnosti III. kategorije iz 60. člena ZPIZ-1 nezmožnost za delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen, sama po sebi ne pomeni popolne nezmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, torej invalidnosti I. kategorije. Tožnikovo nasprotovanje mnenju torej, razen očitno neutemeljene navedbe o nasprotju v mnenju in splošno sklicevanje na slabo zdravstveno stanje tožnika, ki je bil zaslišan (in ni izpovedal nič posebnega), ne vsebuje nobene konkretne navedbe o tem, da katera od ugotovitev invalidskih komisij prve in druge stopnje ne bi bila v skladu z ostalo medicinsko dokumentacijo oziroma z drugimi izvidi in mnenji zdravnikov, ki se nahajajo v sodnem spisu.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, pred tem pa sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu vztrajanju, da se izvede tudi dokaz z izvedencem, utemeljeno presodilo, da zgolj splošno nasprotovanje dopolnilnemu mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo tožnika, ne zahteva še izvedbe dokaza s sodnim izvedencem in je predlagan dokaz utemeljeno zavrnilo (213. in 287. člen ZPP). Tudi v reviziji tožnik razen povsem splošne navedbe, da ima takšne zdravstvene omejitve, da ni sposoben za pridobitno delo, to pa naj bi izhajalo iz zdravstvene dokumentacije, ne navede konkretno, iz katere zdravstvene dokumentacije bi izhajalo drugačno stališče oziroma drugačno mnenje o njegovi delovni zmožnosti, oziroma v čem naj bi obstajalo nasprotje med ugotovitvami izvedenskih organov tožene stranke in drugo medicinsko dokumentacijo.

15. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na medicinsko dokumentacijo in tudi dopolnilno mnenje invalidske komisije, torej ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči druge in prve stopnje sta zavrnitev dokaza z določitvijo sodnega izvedenca tudi natančno pojasnili. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi sodišči kršili načelo kontradiktornosti in v povezavi s tem tudi načelo enakega obravnavanja, ker je tujec. Tožnik kot tujec namreč zgolj zaradi tega statusa ni bil obravnavan nič drugače kot državljani Republike Slovenije v postopku pred slovenskimi sodišči. Ob pravici tožnika, da predlaga tudi izvedbo dokaza z izvedencem, je torej odločilno, ali za izvedbo tega dokaza obstajajo utemeljeni razlogi. Če teh stranka ne ponudi (npr. s sklicevanjem na različne medicinske izvide in strokovna mnenja, ipd.), sodišče (ki dopolnilnega mnenja invalidske komisije tudi pravilno ni obravnavalo kot mnenja sodnega izvedenca) tega dokaza utemeljeno ni izvedlo. Revizijsko sodišče je enako odločilo že v več podobnih sporih, v katerih je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz tudi s pridobitvijo dopolnilnega mnenja zdravniške komisije II. stopnje, zavrnilo pa izvedbo dokaza z izvedencem (npr. v sodbah VIII 517/2008, VIII Ips 307/2008, VIII Ips 444/2006, VIII Ips 277/2006, itd.).

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 191/2009
• VDSS sodba Psp 284/2014
• Sodba VIII Ips 373/2008