Sodba I Ips 4791/2010-6 (I Ips 123/2010)

Jedro

Če sodišče prve stopnje ne opravi procesnega dejanja, na izvedbo katerega opozori sodišče druge stopnje, se kršitev določbe tretjega odstavka 397. člena ZKP upošteva le, kadar zaradi tega pride do kršitev drugih določil postopka, ki predstavljajo poseg v pravice strank v postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 2. 10. 2008 v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 17. 11. 2008 spoznalo obsojenega G. P. za krivega storitve kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem in drugem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katero mu je določilo kazen enega leta in deset mesecev zapora, in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora; za tem pa po določbi 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 10. 2009 pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 11. 2. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in odloči v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP oziroma 427. členom ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 30. 6. 2010, navaja, da kršitev 365. člena ZKP ni podana, obramba pa razen navajanja kršitve ne pove, kakšne posledice so nastale zaradi popravka, ki je bil po mnenju obrambe nedopusten in čigave pravice ter kako so bile s tem prizadete. Kršitve pravil postopka, ki jih zahteva opisuje, niso podane ter jih obramba uporablja predvsem za to, da skoznje oporeka načinu ugotavljanja dejstev in ugotovljenim dejstvom. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 2. 7. 2010 ter se je zagovornik glede odgovora izjavil z vlogo z dne 9. 7. 2010.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na določbo 427. člena ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev 365. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje dne 2. 10. 2008 izdalo sodbo, ki je v nasprotju sama s seboj, zlasti izrek in obrazložitev ter po pritožbi obrambe dne 17. 11. 2008 izdalo sklep o popravi sodbe s popravljeno sodbo. Takšen popravek je po mnenju vložnika nesprejemljiv, saj napake takšne vrste ne sodijo med pomote in pomanjkljivosti, ki jih predvideva 365. člen ZKP in jih je mogoče popraviti. Enako kršitev je obramba uveljavljala že v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki so bile s sodbo pritožbenega sodišča kot neutemeljene zavrnjene.

6. V pisno izdelani sodbi, ki je bila vročena upravičencem, lahko pride do različnih formalnih napak in pomanjkljivosti ali tudi do vsebinske neskladnosti s sodbo v zapisniku o glavni obravnavi (izvirnikom). ZKP v 365. členu določa, v katerih primerih in na kakšen način je mogoče te napake popraviti oziroma neskladja in pomanjkljivosti odpraviti. Po določbi prvega odstavka 365. člena ZKP predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti popravi s posebnim sklepom pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa o popravi sodbe z dne 17. 11. 2008 pojasnilo tehnično napako, do katere je prišlo ob izdelavi pisnega odpravka sodbe K 111/2007 z dne 2. 10. 2008, ko je bila pomotoma pisnemu odpravku te sodbe dana obrazložitev v isti zadevi pred tem razveljavljene sodbe K 83/2004 z dne 2. 10. 2006. Do napake je prišlo, ker sta se obrazložitvi obeh sodb nahajali v isti datoteki USB ključa in po naključju imeli tudi enak datum izdaje sodbe – 2. 10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je šlo v konkretnem primeru za napako oziroma pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe, ki jo je mogoče odpraviti z izdajo sklepa o popravi po prvem odstavku 365. člena ZKP, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, s tem pa odpravilo neskladje med izrekom in razlogi sodbe z dne 2. 10. 2008. Kršitev določbe 365. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča zato ni podana. Ker je bil sklep o popravi sodbe vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku s pravnim poukom iz drugega odstavka 365. člena ZKP, da teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve sklepa o popravi sodbe, tudi pravice obrambe niso bile v ničemer prekršene.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev tretjega odstavka 397. člena ZKP z navedbo, da je sodišče prve stopnje storilo procesne napake, saj ni upoštevalo po mnenju obrambe obveznih navodil Višjega sodišča v Ljubljani iz sodbe (pravilno sklepa) I Kp 1582/2006. V zahtevi navaja, da v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje navodil sodišča druge stopnje ni upoštevalo: ogleda dne 23. 9. 2008 ob 9.00 uri ni opravilo v podobnih razmerah kot so bile v času prometne nesreče dne 31. 12. 2003 ob 23.31 uri; ni bilo opravljeno zaslišanje obeh izvedencev, ni bilo opravljeno soočenje prič M. in R. glede na to, da se njune izjave razlikujejo, še bolj pa od izjave policista P., kateri je sodišče slepo sledilo.

9. Po določbi tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje (po razveljavitvi sodbe) v novem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Vrhovno sodišče je glede kršitve navedene zakonske določbe v svoji odločbi I Ips 59/99 z dne 27. 3. 2000 že presodilo, da če sodišče prve stopnje ne opravi procesnega dejanja, na izvedbo katerega opozori sodišče druge stopnje, se kršitev določbe tretjega odstavka 397. člena ZKP upošteva le, kadar zaradi tega pride do kršitev drugih določil postopka, ki predstavljajo poseg v pravice strank v postopku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zveze med zatrjevano kršitvijo tretjega odstavka 397. člena ZKP in pravicami v postopku ne uveljavlja, ampak le na splošno zatrjuje, da sodišče prve stopnje navodilom sodišča druge stopnje v razveljavitveni odločbi ni sledilo.

10. Sodišče druge stopnje ob zavrnitvi pritožb obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju kršitve določbe tretjega odstavka 397. člena ZKP ni ugotovilo. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje je zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno presodilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi ter za svoje dokazne zaključke navedlo prepričljive razloge. Glede kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči pa po navodilu sodišča druge stopnje ponovilo izvedene dokaze, jih ponovno (tokrat bolj kritično) presodilo ter utemeljeno zaključilo, da je obsojenec storil tudi to kaznivo dejanje (sodba sodišča druge stopnje stran 3 do 8). Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje v novem sojenju ni opravilo procesnega dejanja – ogleda v istih časovnih okoliščinah, kot so bile v času prometne nesreče oziroma izvedlo soočenja prič po napotilih sodišča druge stopnje, ni podana kršitev določbe tretjega odstavka 397. člena ZKP (za katero zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe), saj se je sodišče prve stopnje v obširnih razlogih sodbe opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev glede obsojencu očitanih kaznivih dejanj ter za svojo dokazno oceno, ki jo je v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje, navedlo obširne razloge. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pomisleke v zvezi z dokazno presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi in verodostojnosti izpovedb priče P. ter izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke T. J., s temi navedbami ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 59/99
• Sodba I Ips 362/2001
• Sodba XI Ips 55/2009