<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 89/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:III.IPS.89.2009
Evidenčna številka:VS4001654
Datum odločbe:27.01.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 922/2008
Področje:PRAVO DRUŽB
Institut:ničnost sklepa skupščine - sklep skupščine delniške družbe - izpodbojnost sklepa skupščine - preklic sklica skupščine, sklicane na zahtevo delničarjev - zasedanje skupščine v drugih prostorih - upravičenja uprave delniške družbe - soglasje skupščine k odsvojitvi sredstev družbe
Objava v zbirki VSRS:GZ 2009-2012

Jedro

Uprava je s sklicem skupščine izpolnila svojo posebej opredeljeno dolžnost, povezano z vodenjem delniške družbe. ZGD-1 je v prvem odstavku 296. členu (v zvezi s prvim odstavkom 295. člena) namreč smiselno določal, da uprava mora v takem primeru sklicati skupščino. V nasprotju s smislom dolžnosti sklica skupščine s strani uprave za tak primer pa bi bilo, da bi imela uprava kot (formalni) sklicatelj samo zato tudi neomejeno pooblastilo, da lahko skupščino nato po svoji presoji prekliče.

ZGD-1 v sedmem odstavku 395. člena daje upravičenje za izpodbojni tožbeni zahtevek (med drugim) »poslovodstvu.« Upravičenje »poslovodstva« je utemeljeno s kontrolno funkcijo tega organa delniške družbe. Zato gre organu, ki ima dolžnost kontrolne funkcije. Posamezni član tega organa po 2. alineji sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 nima subjektivne pravice do izpodbojnega tožbenega zahtevka.

Če je zakonodajalec vezal (i) veljavnost določenih pogodb na soglasje delničarjev (prvi odstavek 330. člena ZGD-1, ki je veljal ob sklicu sporne skupščine) oziroma je z uveljavitvijo novele ZGD-1A (ii) za sklenitev tovrstnih pogodb zakonodajalec zapovedal sprejetje sklepa skupščine delniške družbe (4. člen novele ZGD-1A, ki je začela veljati 31. 1. 2008), odklonitev soglasja delničarjev k posamezni tovrstni pogodbi v sklepu skupščine samo zase ne more biti razlog za ničnost sklepa skupščine iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Drugačno razumevanje tretje alineje 390. člena ZGD-1 bi nasprotovalo smislu in namenu prvega odstavka 330. člena ZGD-1.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Revizija zoper sklep se zavrže.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 633,42 EUR, v roku 15 dni, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od 633,42 EUR, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ničnost sklepov, ki so bili sprejeti 4. 2. 2008 na skupščini tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni sprejelo argumenta tožeče stranke, da je bila skupščina preklicana. Prav tako ni sprejelo nadaljnjega argumenta tožeče stranke, da je bila sporna skupščina, ki se je vršila v drugih prostorih, kot je bilo napovedano v objavi sklica skupščine, a na istem naslovu, sklicana nezakonito. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da se je sporna skupščina opravila na podlagi pravilno objavljenega sklica skupščine, ki ni bil veljavno preklican, je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so sklepi, sprejeti na njej, nični po prvi alineji prvega odstavka 390. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

2. Sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo utemeljitve tožeče stranke, da naj bi bil podan ničnostni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 390. člena ZGD-1. Presodilo je, da sklepi sporne skupščine ne nasprotujejo bistvu delniške družbe.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev sklepov, ki jih je sprejela sporna skupščina. Skladno s teorijo relevance je presodilo, da morebitne kršitve zakona niti niso mogle vplivati na veljavnost izpodbijanih sklepov, ker so bili vsi sklepi sprejeti z 99,22 % vseh glasov. Tožeča stranka pa ni legitimirana, da uveljavlja kršitev pravice delničarja iz 305. člena ZGD-1.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

4. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje.

5. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže ali pa naj jo zavrne.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

8. Revizija proti sodbi je dovoljena, a ni utemeljena, revizija proti sklepu pa ni dovoljena.

Razlogi za zavrnitev revizije proti sodbi

9. Sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanji, ki se dotikajo konkretne ocene vrednosti spornega predmeta, na trditve odgovora na revizijo s tem v zvezi pa ne odgovarja.

10. ZGD-1 ne ureja vprašanja preklica sklica skupščine delniške družbe. Vendar pa odsotnost ureditve tega vprašanja v zakonu ne more pomeniti, da je v našem pravnem redu zato izključena možnost, da se prekliče sklicana skupščina delniške družbe.

Drugačno stališče bi bilo preveč togo. Onemogočalo bi namreč celo možnost preklica skupščine v primeru, ko bi splošno znane dejanske ovire (na primer poplave) delničarjem z določenega geografskega območja očitno preprečevale prisotnost na zasedanju skupščine.

11. Smisel pravil o sklicu skupščine, ki jih ureja ZGD-1, je (med drugim) zagotoviti delničarjem možnost, da na zasedanju skupščine (enakopravno) uresničijo svoje pravice upravljanja v zadevah delniške družbe. Pri iskanju odgovorov na vprašanja, povezana s preklicem skupščine, kaže tako upoštevati, (1) da je skupščina organ delniške družbe, (2) preko katerega delničarji uresničujejo svoje (upravljavske) pravice v zadevah družbe, (3) pri čemer skupščina ne zaseda permanentno, (4) temveč se (lahko) opravi le, kadar je sklicana. Presoja o pravni učinkovitosti izjave o preklicu skupščine delniške družbe pa je vezana na izhodišče, da je izjava o preklicu procesno gledano zrcalna slika izjave o sklicu skupščine. Če naj sklic skupščine zasedanje skupščine delniške omogoči, ga (veljavni) preklic skupščine onemogoči. Osnovna dilema pri iskanju odgovora na vprašanje pravne učinkovitosti konkretne izjave o preklicu skupščine je zato dejstvo, da izjava o preklicu skupščine, če je pravno učinkovita, delničarjem onemogoči, da bi na (že) sklicani skupščini delniške družbe uresničili pravice upravljanja v zadevah delniške družbe.

12. Pri presoji o pravni učinkovitosti konkretne izjave o preklicu skupščine, ki jo je podala tožeča stranka v vlogi uprave – sklicatelja sporne skupščine, zato ni nepomembno, da je bila sporna skupščina sklicana na podlagi kvalificirane zahteve delničarjev. Uprava pa je v obravnavanem primeru izpolnila s sklicem skupščine svojo posebej opredeljeno dolžnost, povezano z vodenjem delniške družbe (to trdi tudi vlagatelj revizije). ZGD-1 je v prvem odstavku 296. členu (v zvezi s prvim odstavkom 295. člena)(1) namreč smiselno določal, da uprava mora v takem primeru sklicati skupščino. V nasprotju s smislom dolžnosti sklica skupščine s strani uprave za tak primer pa bi bilo, da bi imela uprava kot (formalni) sklicatelj samo zato tudi neomejeno pooblastilo, da lahko skupščino nato po svoji presoji prekliče. Izjava o preklicu skupščine zato v obravnavanem primeru ni pravno učinkovita samo zato in že zato, ker jo je podal sklicatelj skupščine. Če bi namreč pravno učinkovitost izjave o preklicu skupščine zreducirali zgolj na odgovor na vprašanje, kdo je podal izjavo o sklicu skupščine, bi zasedanje že sklicane skupščine in s tem dejansko možnost delničarjev, da uresničijo pravice upravljanja družbe, podredili (absolutni) volji uprave tožene stranke, pa čeprav je ta z izjavo o sklicu skupščine zgolj omogočila izpolnitev volje delničarjev, k čemur jo je zavezoval zakon.

13. Na drugačno presojo ne more vplivati možnost sodnega varstva iz tretjega odstavka 296. člena ZGD-1. Pooblastilo sodišča delničarjem za sklic skupščine je namreč ukrep, ki naj omogoči delničarjem možnost uresničevanja njihovih pravic upravljanja na skupščini delniške družbe za primer, če uprava ne spoštuje svoje dolžnosti iz prvega odstavka 296. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 295. člena ZGD-1). Ni logično, da bi iz te predpostavke sodnega varstva, katerega smisel je ravno omogočiti sklic (in zasedanje) skupščine za primer, če uprava opusti svojo dolžnost iz prvega odstavka 296. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 295. člena ZGD), izpeljali pravilo, da sme uprava vselej preklicati skupščino, sklicano na zahtevo delničarjev. Takšno razumevanje pomena določbe tretjega odstavka 296. člena ZGD-1 za presojo o (neomejenih) pooblastilih uprave za preklic skupščine bi bilo v direktnem nasprotju smislom in namenom sodnega varstva kvalificirane zahteve delničarjev za sklic skupščine.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno odrekli pravno učinkovitost izjavi o preklicu skupščine, ki jo je podala uprava tožene stranke na dan zasedanja skupščine. Ker sporni izjavi o preklicu skupščine ni mogoče pripisati pravne učinkovitosti, niso pomembne revizijske trditve, da so bili delničarji sicer seznanjeni s sporno izjavo o preklicu skupščine, a so jo na skupščini ignorirali.

15. Sporna izjava o preklicu ni imela pravnega učinka na pravilno objavljen sklic skupščine. Zato je treba šteti, da se je zasedanje sporne skupščine 4. 2. 2008 opravilo na podlagi pravilno objavljenega sklica sporne skupščine. Argument, da naj bi šlo v konkretnem primeru za preložitev skupščine, ob takšnem izhodišču ne more biti prepričljiv. V zvezi z revizijskimi izvajanji pa je treba dodati dvoje. Prvič, da revizijsko sodišče v izpodbijanih sodbah ni našlo razlogov, iz katerih bi izhajalo, da sodišči nista razlikovali med preklicem in preložitvijo skupščine. In drugič, da iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje sledi, da je tožeča stranka (takrat še v vlogi uprave) sama povzročila zaplete ob konstituiranju sporne skupščine. Iz notarskega zapisnika (v prilogi B 3) s tem v zvezi izhaja, da so bila »ob prihodu na skupščino, vrata poslovnih prostorov družbe G. ...[] zaklenjena in na vratih prilepljeno obvestilo uprave [da se sporna skupščina] PREKLIČE.«Že zato, ker je tožeča stranka sama onemogočila konstituiranje skupščine ob napovedani uri v poslovnih prostorih tožene stranke, se ne more uspešno sklicevati sebi v prid na okoliščino, da se je skupščina opravila v drugih prostorih (a na istem naslovu), kot je bilo objavljeno v sklicu skupščine. Poleg tega bi drugačno stališče dejanski – fizični oblasti nad poslovnimi prostori in iz nje izhajajoči možnosti oviranja dostopa do njih podelilo odločilni pomen za uresničevanje pravic delničarjev do upravljanja družbe na že pravilno sklicani skupščini na njihovo zahtevo. To ni sprejemljivo. Sicer pa revizijsko sodišče pripominja, da že pojmovno ne gre enačiti preložitve skupščine z dejstvom, da se je zasedanje skupščine zaradi nenadnih dejanskih ovir opravilo v drugih prostorih, kot so bili predvideni v sklicu skupščine, delničarji pa so bili o tej spremembi obveščeni z obvestilom na vratih prvotno predvidenih prostorov. Prav tako pravno niso pomembne krajše zamude glede začetka konstituiranja skupščine.

16. Ker trditve tožeče stranke o preložitvi sporne skupščine niso utemeljene, ni utemeljen niti podrejen tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih sklepov, ki ga je tožeča stranka utemeljevala z istimi razlogi. V zvezi z vprašanjem legitimacije tožeče stranke pa revizijsko sodišče dodaja, da ZGD-1 v sedmem odstavku 395. člena daje upravičenje za izpodbojni tožbeni zahtevek (med drugim) »poslovodstvu.« Upravičenje »poslovodstva« je utemeljeno s kontrolno funkcijo tega organa delniške družbe. Zato gre organu, ki ima dolžnost kontrolne funkcije. Posamezni član tega organa po 2. alineji sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 nima subjektivne pravice do izpodbojnega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je tako pravilno opozarjala, da upravičenja za izpodbojni tožbeni zahtevek po drugi alineji sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 ni imel mag. V. V. temveč uprava tožene stranke kot organ delniške družbe, četudi je bil mag. V. V. edini član uprave ob vložitvi tožbe.

17. Izpodbijani sklepi skupščine ne nasprotujejo bistvu delniške družbe niti tistim določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu. Če je namreč zakonodajalec vezal (i) veljavnost določenih pogodb na soglasje delničarjev (prvi odstavek 330. člena ZGD-1, ki je veljal ob sklicu sporne skupščine) oziroma je z uveljavitvijo novele ZGD-1A (ii) za sklenitev tovrstnih pogodb zakonodajalec zapovedal sprejetje sklepa skupščine delniške družbe (4. člen novele ZGD-1A, ki je začela veljati 31. 1. 2008), odklonitev soglasja delničarjev k posamezni tovrstni pogodbi v sklepu skupščine samo zase ne more biti razlog za ničnost sklepa skupščine iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Drugačno razumevanje tretje alineje 390. člena ZGD-1 bi nasprotovalo smislu in namenu prvega odstavka 330. člena ZGD-1. Slednja določba ureja namreč (med drugim) pristojnosti skupščine v tovrstnih primerih, s tem pa tudi možnost svobodnega izrekanja delničarjev o vprašanju njihovega soglasja k tovrstnim pogodbam.

18. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da pritožbeni očitek opustitve izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ni utemeljen, ker pritožnik ni navedel, katera pravno relevantna dejstva zaradi očitane postopkovne pomanjkljivosti niso bila ugotovljena ali pa so bila zmotno ugotovljena. Zmotno je zato stališče vlagatelja revizije, da pritožbeni argument ni bil uspešen, ker dokazni predlogi naj ne bi bili substancirani. Prav tako je zmotno stališče, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč sledi, da je sodišče prve stopnje postopalo tako, ker je bilo med strankama sporno pravno vprašanje o pooblastilih uprave za preklic skupščine, ki je bila sklicana na podlagi 296. člena ZGD-1. Tudi očitki postopkovnih kršitev tako niso utemeljeni.

19. Revizijo zoper sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

Razlogi za zavrženje revizije proti sklepu

20. Po določbi prvega odstavka 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, revizija ni dovoljena. Zato je bilo treba revizijo zavreči v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka, mora pa povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na revizijo. Odvetniške stroške za sestavo odgovora na revizijo je revizijsko sodišče odmerilo na 633,42 EUR (527,85 EUR in 20 % DDV). O zamudnih obrestih na prisojene stroške je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, obr.).

---.---

Op. št. (1): Vsebinsko enak je sedaj veljavni 295. člen ZGD-1.


Zveza:

ZGD-1 člen 295, 295/1, 296, 296/1, 296/3, 330, 330/1, 395, 395/7, 390.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyNzY0