Sklep VIII Ips 127/2009

Jedro

Sodišče druge stopnje je kljub temu, da se je pritožila le tožena stranka, tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine že od 1. 11. 2004 – t. j. pred datumom, kot mu je to pravico priznalo sodišče prve stopnje. S tem je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila in storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi s 359. členom ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede priznanja pravice do invalidske pokojnine od 1. 11. 2004 in glede potrditve sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 19. 7. 2004 in 21. 1. 2005 (1. točka izreka), ugotovilo, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije od 1. 11. 2004, zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe izven dela 50 % in mu od 1. 3. 2006 priznalo pravico do invalidske pokojnine, v presežku pa zahtevek za priznanje te pravice zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri invalidske pokojnine (3. točka izreka) in da tožniku povrne stroške postopka (4. točka izreka). Sodišče je ugotovilo, da je izvedenec kot datum nastanka invalidnosti I. kategorije pri tožniku določil 13. 10. 2004. Kljub temu je kot datum nastanka invalidnosti določilo 1. 11. 2004, tožniku pa po prenehanju zavarovanja, s 1. 3. 2006, priznalo pravico do invalidske pokojnine (prvi odstavek 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Zavrnilo je njegov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine že od 1. 11. 2004 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 13. 10. 2004 zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe izven dela 50 % in mu od 1. 11. 2004 priznalo pravico do invalidske pokojnine, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (2. in 4. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je glede datuma razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti sledilo pritožbi tožene stranke in ta datum določilo na dan nastanka invalidnosti, kot ga je ugotovil izvedenec. Pravico do invalidske pokojnine je priznalo s 1. 11. 2004, to je prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe v stanju invalidnosti tožnika (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). Pri tem je tudi obrazložilo, da se invalidska pokojnina lahko izplačuje šele potem, ko preneha zavarovanje. Zaradi tega je zavrnilo pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bil tožnik na dan priznanja pravice do invalidske pokojnine še vedno zavarovan in bo do invalidske pokojnine upravičen šele po prenehanju zavarovanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka, ki predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožnika s 13. 10. 2004 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe izven dela 50 % in mu prizna pravico do invalidske pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, oziroma predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje. Vztraja pri navedbah v pritožbi glede prenehanja obveznega zavarovanja kot pogoja za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2004, s tem pa odločilo tudi v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila. Poseglo je namreč v del izreka sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek 2. točke izreka), ki ni bil predmet pritožbe in je postal pravnomočen. V tem delu je izrek tudi sam s seboj v nasprotju, saj je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2004, hkrati pa v nespremenjenem delu potrdilo 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka tožnika, ki je uveljavljal pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2004 dalje. Gre za bistveno kršitev določb postopka. Nato opozarja na določbo prvega odstavka 156. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice. Pogoj za priznanje pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-)1, to pa izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča VIII Ips 81/2005, VIII Ips 167/2007 in VIII Ips 184/2007. Tožnik dne 1. 11. 2004 še ni izpolnjeval vseh pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je bil takrat še zavarovan; od 1. 3. 2006 dalje je bil zavarovan kot brezposelna oseba - prejemnik denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Čeprav tožena stranka v uvodu revizije navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, v nadaljevanju pa navaja tudi, da se ne strinja s tem, da je sodišče razvrstilo tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 13. 10. 2004 dalje, je glede na predlog odločitve in nadaljnjo vsebino revizije očitno, da revizija ni vložena zoper del odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je to tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 13. 10. 2004 (zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe izven dela 50 %), saj je v tem delu sodišče druge stopnje ugodilo prav pritožbi tožene stranke - pa čeprav je bila pritožba v tem delu in tudi odločitev sodišča druge stopnje v tem delu nerazumljiva. Nerazumljiva zato, ker je v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pri tožniku ugotovilo invalidnost I. kategorije od 1. 11. 2004 dalje, sodišče druge stopnje spremenilo to razvrstitev na čas pred tem datumom, to je 13. 10. 2004. To pa je celo v korist tožnika, ki se zoper takšno odločitev sploh ni pritožil. Ker je bilo torej s takšno odločitvijo ugodeno pritožbi tožene stranke, ta tudi nima interesa za izpodbijanje sodbe v tem delu. Zato je predmet odločanja revizijskega sodišča zgolj odločitev sodišča druge stopnje o tem, da se tožniku od 1. 11. 2004 prizna pravica do invalidske pokojnine ter da se v preostalem delu pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu, ki se nanaša na 2. točko izreka (ne pa tudi na 4. točko – odločitev o stroških, saj tožena stranka tudi te odločitve izrecno ne izpodbija) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

7. V zvezi s to odločitvijo tožena stranka utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pravno sicer ne opredeli, iz vsebine revizijskih navedb pa jasno izhaja, da gre za uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 359. členom ZPP, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Po 359. členu ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Prav to je z izpodbijano sodbo storilo sodišče druge stopnje, saj se je pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje prvenstveno nanašala na priznanje pravice do invalidske pokojnine tožniku s 1. 3. 2006, ker naj bi bil tožnik (po mnenju tožene stranke) upravičen do invalidske pokojnine šele po prenehanju zavarovanja in ne že s 1. 3. 2006. Sodišče druge stopnje je kljub temu, da se je pritožila le tožena stranka, tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine že od 1. 11. 2004 - pred datumom, ko je to pravico tožniku priznalo sodišče prve stopnje, torej je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je edina pritožila. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 359. členom ZPP.

9. Nadalje je sodišče druge stopnje s tem, ko je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2004 dalje in ko je v nespremenjenem izpodbijanem delu (v celotni 2. točki izreka) pritožbo zavrnilo, povzročilo nasprotje v samem izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek tožnika za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo prav za čas od 1. 11. 2004 do 1. 3. 2006. To pomeni, da sodišče druge stopnje ob priznanju pravice do invalidske pokojnine tožniku od 1. 11. 2004 ni imelo več podlage za to, da bi v presežku njegov zahtevek za priznanje invalidske pokojnine zavrnilo oziroma, da bi v nespremenjenem izpodbijanem delu – 2. točki izreka, ki ima dva odstavka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S takšno odločitvijo je sodišče druge stopnje poseglo tudi v odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 2. točke izreka, po katerem se v presežku zahtevek tožnika za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrne, in ki je postal pravnomočen, saj tožena stranka ni izpodbijala tega dela odločbe. Na ta način je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in kršitev iz 12. točke iste zakonske določbe.

10. Posledica ugotovitve navedenih bistvenih kršitev določb postopka je razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem je ta predmet revizije, in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (379. člen ZPP).

11. Glede na navedeno odločitev revizijsko sodišče tudi ne odgovarja na ostale revizijske navedbe, temveč v zvezi z njimi opozarja le na to, da se v reviziji tožene stranke citirane odločbe Vrhovnega sodišča nanašajo na začetek izplačevanja oziroma uživanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, medtem ko možnost priznanja pravice do invalidske pokojnine že pred prenehanjem zavarovanja izhaja iz enotne prakse Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 519/2008, VIII Ips 294/2008, VIII Ips 138/2009, itd.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 89/2011
• VSC sklep PRp 287/2006
• Sodba I Ips 127/2004