Sodba IV Ips 185/2010

Jedro

Pisanja državnih organov, ki se vročajo naslovniku v tujino, se v državah članicah Evropske unije pošiljajo neposredno po pošti, je pa treba v primeru, če je organu, ki je izdal pisanje, znano, da naslovnik razume samo nek drug jezik, pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti (50. člen ZSKZDČEU).

Klavzula o pravnomočnosti ni odločba (prekrškovnega organa), zato zoper njo ni možno vložiti pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Brežice, Oddelek za nadzor, je O. Y. zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 16. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP-2) izdal odločbo o prekršku, s katero mu je izrekel globo 200 EUR ter odločil, da se storilcu zasežena gotovina v vrednosti 94.750 EUR odvzame.

2. Zoper odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je bila na način iz druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (ZP-1) kršena določba sedmega odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 50. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČUE). Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo o prekršku spremeni tako, da odpravi odločbo o pravnomočnosti ter odredi vročitev prevedene odločbe obdolžencu.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo zagovorniku, ki je izjavil, da se strinja z vloženo zahtevo in njenimi razlogi.

B.

4. Bistvena trditev vrhovnega državnega tožilca je, da izpodbijana odločba o prekršku ni bila pravilno vročena storilcu. Glede na podatke spisa gre tej trditvi pritrditi. P

rekrškovni organ je vodil hitri postopek o prekršku zoper O. Y., ki je državljan Francije, kjer ima tudi stalno bivališče. Prekrškovnemu organu je bilo znano, da storilec ne razume slovenskega jezika, kar izhaja med drugim iz dejstva, da je prekrškovni organ storilcu vročil poziv za izjavo o prekršku, preveden v francoski jezik. Izjava storilca o očitanem prekršku se v spisu nahaja v slovenskem in francoskem jeziku. Nadaljnja pisanja, med njimi tudi odločbo o prekršku, pa je prekrškovni organ storilcu pošiljal neposredno po pošti na naslov v Franciji, in sicer brez prevoda v francoski ali kakšen drug jezik, ki bi ga storilec razumel.

5. V hitrem postopku se glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (prvi odstavek 58. člena ZP-1). V drugem odstavku 92. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je določeno, da se fizičnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, kadar mednarodna pogodba določa drugače. ZUP ne vsebuje podrobnejših določb o načinu vročanja pisanj državnih organov naslovniku v tujino, zato je za vročanje osebam, ki se nahajajo v državah članicah Evropske unije, potrebno uporabiti določbe Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU). V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSKZDČEU se lahko pisanja v takih primerih pošiljajo naslovnikom neposredno po pošti, vendar je potrebno po določbi tretjega odstavka istega člena pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti, če je organu, ki je izdal pisanje, znano, da naslovnik razume samo nek drug jezik.

6. Glede na citirano zakonsko ureditev v obravnavanem primeru vročitev odločbe o prekršku brez prevoda v francoski jezik ni bila opravljena v skladu z zakonom, zato je potrebno šteti, da odločba o prekršku storilcu ni bila vročena. To pomeni, da odločba o prekršku še ni pravnomočna, saj rok za vložitev zahteve za sodno varstvo še ni začel teči. Odločba organa za odločanje o prekršku namreč postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva (199. člen ZP-1). Zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ v hitrem postopku, se lahko vloži zahteva za sodno varstvo (prvi odstavek 59. člena ZP-1) v osmih dneh od vročitve odločbe o prekršku (prvi odstavek 60. člena ZP-1).

7. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 mogoče vložiti le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca, ki je vložena zoper nepravnomočno odločbo o prekršku, na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo kot nedovoljeno. V zahtevi je vložnik Vrhovnemu sodišču predlagal, da spremeni odločbo (klavzulo) o pravnomočnosti odločbe o prekršku. Temu predlogu ni bilo mogoče slediti, saj je klavzula pravnomočnosti zgolj potrdilo v smislu 180. člena ZUP, ne pa odločba prekrškovnega organa, zato zoper njega ni možno vložiti pravnega sredstva (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 56/2001, smiselno enako za redni sodni postopek o prekršku navaja mag. Boštjan Tratar v:

Bele [et al], Zakon o prekrških s komentarjem, Ljubljana: GV založba 2005, str. 477

). Napačno odločbo o pravnomočnosti v skladu s petim odstavkom 225. člena ZUP popravi prvostopenjski organ, torej organ, ki je (napačno) potrdilo izdal. Prekrškovni organ bo moral odločbo o prekršku v prevodu vročiti storilcu in popraviti odločbo o pravnomočnosti.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep XI Ips 25/2009, enako tudi XI Ips 39650/2010-42
• Sodba I Ips 201/2008
• Sklep I Ips 511/2008