Sodba in sklep III Ips 75/2008

Jedro

Kaj je tisto, kar bi bil moral oškodovalec storiti, in koliko določno mora to za sklepčnost odškodninskega zahtevka zaradi opustitve navesti tožnik, pa je odvisno od vsebine norme, ki predpisuje dolžno ravnanje. Če bi bilo tudi v primeru opustitev dokazno breme povezano s trditvenim, bi moral tožnik dokazati negativno dejstvo, česar pa od njega ni mogoče zahtevati (negativa non sunt probanda).

Kaj predstavlja „vodenje poslov“ in kakšna vestnost in skrbnost pri tem se zahteva od članov uprave, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej in medsebojno povezano. Pretirano stroge zahteve do članov uprave bi lahko predstavljale hladno prho za potrebno podjetnost, ki je nujno zvezana tudi s tveganji. Vendar v tem primeru ni šlo za poslovno odločitev, ki bi se pozneje izkazala za zgrešeno, ampak za opustitev dolžne skrbnosti – ki je imela povsem jasne in predvidljive posledice.

Člani uprave se ne morejo zgolj s posplošenim sklicevanjem, da izvajanje posameznih opravil ne sodi v delokrog uprave, izogniti odgovornosti za (ne)dosego rezultata pri izpolnjevanju sprejetih obveznosti gospodarske družbe, ki niso del rutine v rednem poslovanju, ampak predstavljajo posle, ki imajo za družbo poseben pomen in lahko povzročajo ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov vsakodnevnega poslovanja družbe.

Izrek

Revizija glede zneska 75.112,67 eurov se zavrne.

V preostalem delu, glede 110,92 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2001 se revizija zavrže.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo toženi stranki plačilo 78.134,16 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2001 do plačila. Podlaga za terjatev je bila odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi jo povzročila z več kršitvami svojih dolžnosti predsednika uprave pri tožeči stranki.

2. Tožena stranka se se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo v pretežnem delu zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena (skupaj za znesek 75.222,96 eurov) je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Delno zavrženje revizije

6. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje »ugotovitev vrednosti spornega predmeta« in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2)

Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno pravno in/ali dejansko podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

7. Zahtevek v delu, ki se izpodbija z revizijo, je sestavljen iz dveh postavk. Znesek 75.112,67 eurov predstavlja škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi toženčeve opustitve pri pravočasni izpolnitvi pogodbe o prodaji nepremičnin, znesek 110,92 eurov pa škodo zaradi domnevno nenamenske porabe sredstev za reprezentanco. Iz povedanega je razvidno, da gre za dva zahtevka, ki imata različno dejansko podlago, zato se dopustnost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej. Revizija v delu za znesek 110,92 eurov torej ni dovoljena, zato jo je sodišče v tem delu zavrglo, ker tega v mejah svojih pravic ni storilo že sodišče prve stopnje (377. in 374. člen ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev – v delu, glede katerega je revizija dovoljena – oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka (njen pravni prednik) kot prodajalec je z S. d. o. o. kot kupcem sklenila pogodbo, s katero je prodala pet nepremičnin za skupno ceno 400,000.000,00 SIT (Pogodba). V Pogodbi je bil določen rok za primopredajo na 30. 6. 1999. Za primer zamude s primopredajo je bila dogovorjena pogodbena kazen 0,5% od pogodbene vrednosti za vsak dan zamude;

prodajalec je s primopredajo zamudil za devet dni, zaradi česar je kupcu plačal pogodbeno kazen v znesku 18,000.000,00 SIT;

toženec je bil v času sklenitve Pogodbe član, v času njene izpolnitve pa predsednik (dvočlanske) uprave tožeče stranke.

B.

Revizijske navedbe

9. Revident navaja, da tožeča stranka ni izpolnila zahtev, ki ji jih nalagajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožeča stranka, ki opira svoj zahtevek na toženčeve domnevne protipravne opustitve, bi morala določno navesti, katerih dolžnih ravnanj v zvezi s pravočasno primopredajo naj bi toženec ne bil opravil. Tožnik bi moral tudi jasno in določno navesti, v čem je bilo toženčevo ravnanje protipravno in v čem je njegova krivda. Pravno zmotno naj bi bilo stališče pritožbenega sodišča, da je zato, ker naj bi šlo za opustitveno dejanje, tako trditveno kot dokazno breme v zvezi z nedopustnim škodnim ravnanjem na toženi stranki. Dejstvo, da ni zagrešila nobene kršitve, naj bi bilo negativno dejstvo, tega pa naj bi tožena stranka tudi ne mogla dokazati. Nepravilna uporaba določb o trditvenem bremenu naj bi predstavljala relativno bistveno kršitev (215. člena) ZPP pred sodiščem druge stopnje in tudi neposredno kršitev 22. člena Ustave.

10. Sodišče naj bi bilo zato samo skušalo odpraviti pomanjkljivosti tožbe, ko je v sodbi navajalo, kaj vse bi bil moral revident storiti, da bi izpolnil svojo obveznost. Zatrjuje, da je šele v sodbi prvič izvedel, katere ukrepe naj bi bil opustil. O teh zaključkih, ki naj bi jih bilo napravilo sodišče brez navedb tožnice, se toženec sploh ni mogel izjaviti, saj niso bili predmet obravnave. Če so se sodišču te okoliščine zdele pomembne za odločitev, bi bilo moralo v mejah materialnega procesnega vodstva toženca na to opozoriti. Ker ni ravnalo tako, naj bi bilo sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V razlogih drugostopenjske sodbe naj bi obstajale tudi pomanjkljivosti in notranja nasprotja o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti. S tem naj bi bila storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka naj bi ne dobila odgovora na svoje navedbe, da zamude ni bilo, ker kupec ni bil upravičen odklanjati izročitve nepremičnine zaradi zamude z izročitvijo dokumentacije, nepremičnina pa je bila pripravljena za izročitev do 30. 6. 1999. Obe sodbi naj bi tudi ne imeli obrazložitve glede revidentove krivde in glede vzročne zveze. V drugostopenjski sodbi naj bi bila ugotovitev (na 3. strani obrazložitve), da tožena stranka sploh ni zatrjevala, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, kar pa naj ne bi bilo res. V nasprotju z vsebino listin naj bi bila tudi navedba v sodbi, da je tožena stranka (posredno) priznala zamudo – tožena stranka je nasprotno ves čas navajala, da je bil s kupcem ustno dogovorjen odlog izpolnitve. Sodišči naj bi tudi ne preverjali, ali je tožeča stranka storila potrebno, da bi se pretirana višina pogodbene kazni zmanjšala. Ravno tako naj bi sodišči ne preverjali in obrazložili, ali je tožeči stranki sploh nastala škoda. Revident zatrjuje, da ni izkazano, da je bila pogodbena kazen sploh plačana – tožnik naj bi o tem dal sploh pomanjkljive navedbe, zaradi česar je bila tožba nesklepčna, manjkajočo trditveno podlago o tem pa naj bi priskrbelo kar samo sodišče. Zaključki sodišča o „tihem soglasju“ tožene stranke – ki takrat sploh ni bila več član uprave – s plačilom pogodbene kazni, naj bi šli preko trditev, ki jih je postavila tožeča stranka.

12. Obe sodišči naj bi tudi zmotno uporabili materialno pravo. Najprej zato, ker sta kar pavšalno vzpostavili revidentovo odgovornost za nepravočasno izpolnitev pogodbe. Takšna odločitev naj bi v nasprotju z načelom krivdne odgovornosti implicirala uvedbo objektivne odgovornosti članov uprave za ravnanje delavcev gospodarske družbe. Materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi stališče, da izjava kupca, da si pridržuje pravico zahtevati pogodbeno kazen, že pomeni, da je tožeča stranka kazen tudi plačala.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka kot podlago za revidentovo odškodninsko odgovornost dejansko navaja omisivno dejanje (opustitev pravočasne izročitve prodane nepremičnine kupcu). Vendar pa odškodninskopravno relevantna opustitev ne pomeni „ničesar“ storiti, temveč „nečesa“ ne storiti. Tudi pri omisivnih deliktih mora zato tožnik navesti, katera dolžna ravnanja je oškodovalec opustil. Stališče pritožbenega sodišča, da je pri opustitvenih dejanjih trditveno breme obrnjeno (tretji odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe), je napačno(3).

14. Kaj je tisto, kar bi bil moral oškodovalec storiti, in koliko določno mora to za sklepčnost odškodninskega zahtevka zaradi opustitve navesti tožnik, pa je odvisno od vsebine norme, ki predpisuje dolžno ravnanje. Norme, ki predpisujejo dolžno ravnanje, so različno določne: lahko – bolj ali manj podrobno – predpisujejo posamezne aktivnosti, ki se zahtevajo od naslovnika, včasih pa od njega zahtevajo kar dosego določenega rezultata. Glede na to je treba presojati tudi težo oziroma obseg tožnikovega trditvenega bremena. Če je trditev presplošna, potem se toženec res lahko znajde v položaju, da bi moral navajati „tisoč in en razlog“ česa vse ni opustil, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bi se moral ekskulpirati za nekaj, kar mu tudi ni očitano in česar mu morda sploh ni mogoče očitati.

15. Dolžnosti članov uprave gospodarskih družb so določene v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD). Vendar so dolžna ravnanja opisana zelo splošno. Tudi teorija opozarja, da je nadvse problematično, da zakon prav z ničimer ne precizira dolžnosti članov uprave v zvezi s tistimi dolžnostmi, ki so določene v obliki generalnih klavzul, tako da lahko šele teorija in sodna praksa skupaj dasta določeno sliko o tem, v katerih primerih je član uprave odškodninsko odgovoren.(4) Pogodba v zvezi s primopredajo v 7. členu navaja številna posamezna opravila, ki jih mora prodajalec opraviti pred izročitvijo nepremičnine. Šele izvedba vseh teh opravil omogoča primopredajo. Obveznost zapisniške primopredaje in rok zanjo pa sta določena v 9. členu Pogodbe, in sicer (do) 30. 6. 1999. Za primer neizpolnitve te pogodbene obveznosti je tudi dogovorjena pogodbena kazen. Z določbo 9. člena pogodbe je torej prodajalcu naložena jasna obveznost: do 30. 6. 1999 zagotoviti izročitev nepremičnine, proste oseb, stvari in bremen. Pogodbene obveznosti tožeče stranke kot pravne osebe seveda niso že kar obveznosti toženca kot člana ali predsednika njene uprave. Vsebina pogodbe pa lahko pomaga določiti, kakšna so dolžna ravnanja članov uprave v zvezi z njeno izpolnitvijo. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bila predaja prepozna za devet dni, kar je izključna malomarnost predsednika uprave … in je tožeča stranka morala plačati pogodbeno kazen. S tem je tožeča stranka dovolj določno navedla, česa tožena stranka ni storila: ni zagotovila pravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti – primopredaje nepremičnine. Ali je bila zagotovitev pravočasne primopredaje dolžnost toženca, pa je pravno vprašanje, na katero je moralo odgovoriti sodišče – glej o tem zlasti tč. 20 in 21 te sodbe.

16. Ne drži revidentovo stališče, da je dejstvo, da ni zagrešil nobene opustitve, negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati. To bi bilo res, če bi tožnik trdil, da toženec ni storil „ničesar“. Vendar je tožnik postavil trditev, „česa“ toženec ni storil. Pravo, ki določa sankcijo (tudi) za opustitev, s tem ni postavilo fikcije, da je opustitev storitev (kar bi moral dokazovati tisti, ki takšno opustitev zatrjuje), temveč fikcijo, da pogoj postane vzrok, četudi pasivnost ne more biti vzrok ničemur, saj v naravi samo aktivnosti lahko povzročajo posledice. Trditev o obstoju opustitve je torej v svojem bistvu trditev o neobstoju (dolžnega) pozitivnega ravnanja. Če bi bilo tudi v primeru opustitev dokazno breme povezano s trditvenim, bi moral tožnik dokazati negativno dejstvo, česar pa od njega ni mogoče zahtevati (negativa non sunt probanda). Zato je pravilno stališče, da mora tožena stranka, če se želi ekskulpirati, češ da ni podana predpostavka nedopustnega ravnanja, navesti in dokazati, da je izpolnila dolžno (pozitivno) ravnanje.

17. Ne drži tudi očitek, da je sodišče samo, namesto tožnika navajalo, kaj vse naj bi bil revident opustil. Revident se je pred očitki tožnika, da ni zagotovil pravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti, branil z navedbo, kaj vse je storil, in zakaj ni mogel storiti vsega, da bi bila obveznost pravočasno izpolnjena. To je relevantno in dopustno obrambno sredstvo, s katerim lahko član uprave dokazuje, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti (drugi odstavek 258. člena ZGD), kar bi ga v določenih primerih lahko razbremenilo (domneve o) odgovornosti za dosego rezultata. Z navajanjem, kaj vse bi lahko še storil, sodišče ni nadomeščalo za sklepčnost manjkajočih tožnikovih navedb o tem, katera ravnanja je toženec opustil, ampak je le primeroma navajalo, kaj vse bi toženec še lahko storil, da bi se ekskulpiral. Sodišče je s tem utemeljilo, zakaj šteje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti – in je torej podana njegova krivda. Kot izhaja iz zgoraj povedanega, je glede teh razlogov trditveno in dokazno breme v celoti na tožencu.

18. Podobno velja glede očitka o pomanjkljivostih in notranjih nasprotjih v sodbah, zaradi česar naj bi ju ne bilo mogoče preizkusiti. Ne drži očitek, da sodišče ni odgovorilo na revidentove trditve, da zamude pri izročitvi nepremičnine sploh ni bilo in da v sodbi ni obrazložitve glede revidentove krivde in vzročne zveze. Prvostopenjsko sodišče je obsežno utemeljilo (dolgi odstavek na 3. strani, ki se nadaljuje na 4. strani obrazložitve) zakaj je kupec upravičeno odklonil prevzem nepremičnine 30. 6. 1999, drugostopenjsko sodišče pa je obrazloženo pritrdilo tem utemeljitvam (četrti odstavek na 3. strani obrazložitve drugostopenjske sodbe). Ravno tam in v naslednjem odstavku (na 4. strani obrazložitve) prvostopenjsko sodišče tudi pojasnjuje, na čem temelji njegova ugotovitev o tem, da je toženec pri izpolnjevanju pogodbene obveznosti ravnal v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Podobno velja glede vzročne zveze. Sodišči prve in druge stopnje te predpostavke odškodninske odgovornosti res nista obravnavali eksplicitno in posebej. Utemeljili pa sta, da je tožeča stranka morala plačati in da tudi je plačala kupcu znesek 18.000.000,00 SIT zato, ker je zamudila z izpolnitvijo obveznosti po Pogodbi. To pa je pri opustitvah dovolj: če bi toženec vestno izpolnil svoje dolžnosti in zagotovil pravočasno izpolnitev Pogodbe, bi ne bilo treba plačati pogodbene kazni, to pa zadostuje za sklep, da ta opustitev predstavlja vzrok za nastanek škode. To je smisel stališča, da pri opustitvah predpis, ki nalaga določeno ravnanje, vzpostavlja fikcijo, da pogoj postane vzrok (glej v tč. 16). Revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo (na 3. strani, kot navaja revident in tudi ne kje drugje) sodne ugotovitve, da tožena stranka ni trdila, da je ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Besedne zveze, da … bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da je vestno izpolnjevala … ne same po sebi in tudi ne v kontekstu celotne obrazložitve ni mogoče razumeti tako, kot jo razlaga revident. Ravno tako neutemeljen je očitek o notranjem nasprotju glede ugotovitve sodišča, da je tožena stranka (posredno) priznala zamudo. Sklepanje sodišča, da je toženec posredno priznal, da je bila izročitev opravljena z zamudo, s tem, ko je zatrjeval (česar pa ni uspel dokazati), da sta se prodajalec in kupec dogovorila o spremembi roka izpolnitve, ne potvarja ugotovljenih dejstev in se da preizkusiti. Revizijsko sodišče takemu sklepanju pritrjuje. Res je, da sodišči nista preverjali, ali je tožeča stranka storila kaj, da bi se – domnevno pretirana – pogodbena kazen zmanjšala. Vendar tega sodišči tudi nista bili dolžni preverjati, saj tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da bi bila dogovorjena pogodbena kazen previsoka. Ne drži tudi očitek, da sodišči nista preverjali in obrazložili, ali je bila pogodbena kazen sploh plačana. O tem, da je bila in kako je bila pogodbena kazen plačana, obstaja obrazložitev v sodbi prve stopnje (prvi in drugi odstavek na 4. strani). Revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču pritožbenega sodišča, da je v tožbeni navedbi, da je tožeča stranka „morala plačati pogodbeno kazen“ implicirana tako navedba, da je kupec pogodbeno kazen zahteval, kot navedba, da jo je prodajalec plačal. Ni torej res, da bi v tem pogledu tožba ne bila sklepčna. Dokazni postopek je potem potrdil, kdaj in na kakšen način je bila pogodbena kazen zahtevana in tudi plačana.

19. Utemeljen pa je očitek, da je pritožbeno sodišče šlo preko trditev tožeče stranke, ko zavrača toženčev ugovor glede utemeljenosti plačila pogodbene kazni in njene višine z domnevno toženčevo pasivnostjo, ki naj bi kazala na njegovo molčeče strinjanje s kupčevim zahtevkom, in še dodatno kazala na toženčevo premalo skrbno ravnanje. Tožnik res ni zatrjeval, da bi toženec kot predsednik uprave molče sprejel zahtevek kupca za plačilo pogodbene kazni. Vendar ta kršitev ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V spornem delu obrazložitve (drugi odstavek na 4. strani) pritožbeno sodišče navaja razloge, ki samo še dodatno podkrepijo razloge, s katerimi je pred tem obrazloženo in v mejah danih navedb zadostno utemeljilo zavrnitev omenjenih toženčevih ugovorov.

20. Neutemeljen je namreč tudi očitek, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker naj bi pavšalno vzpostavili revidentovo odgovornost za ravnanje delavcev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 258. člena ZGD, ki določa, da morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pri čemer se od njih zahteva postrožena – profesionalna skrbnost. Kaj predstavlja „vodenje poslov“ in kakšna vestnost in skrbnost pri tem se zahteva od članov uprave, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej in medsebojno povezano. Opredelitev zahtevane profesionalne skrbnosti lahko – zlasti pri opustitvah – predstavlja tudi podlago za odgovor na vprašanje, kateri so tisti posli, ki jih „vodi“ uprava. Odgovornosti članov uprave za vodenje poslov ni mogoče opirati le na podroben opis njihovih del in nalog, ampak jo je treba pojmovati širše. Revizijsko sodišče pri odločanju v tej zadevi ni prezrlo – tudi primerjalnopravno uveljavljenega – stališča, da bi pretirano stroge zahteve do članov uprave lahko predstavljale hladno prho za potrebno podjetnost, ki je nujno zvezana tudi s tveganji. Vendar je v tem primeru treba upoštevati, da ni šlo za poslovno odločitev, ki bi se pozneje izkazala za zgrešeno, ampak za opustitev dolžne skrbnosti – ki je imela povsem jasne in predvidljive posledice.

21. Teorija navaja kot naloge uprave planiranje, koordiniranje (organiziranje) in nadzor. To stališče sicer ne pomeni, da bi morala uprava koordinirati delo vseh zaposlenih in nadzorovati vsako ravnanje vsakega zaposlenega ter odgovarjati zanj. To gotovo ne velja za vsa rutinska opravila, ki jih od zaposlenih terja izvajanje dejavnosti gospodarske družbe. Vendar pa se člani uprave ne morejo zgolj s posplošenim sklicevanjem, da izvajanje posameznih opravil ne sodi v delokrog uprave, izogniti odgovornosti za (ne)dosego rezultata pri izpolnjevanju sprejetih obveznosti gospodarske družbe, ki niso del rutine v rednem poslovanju, ampak predstavljajo posle, ki imajo za družbo poseben pomen in lahko povzročajo ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov vsakodnevnega poslovanja družbe. Dezinvestiranje z odprodajo pomembnega dela osnovnih sredstev vsekakor sodi med takšne posle. To še toliko bolj velja v tem primeru, kjer je bila dogovorjena zelo ostra sankcija za nepravočasno izpolnitev obveznosti (pol procenta pogodbene vrednosti za vsak dan zamude), zaradi česar bi morala biti uprava pri organizaciji in nadzoru izvedbe posla še posebej pozorna. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo za pravočasno in pravilno izpolnitev pogodbene obveznosti treba storiti številna zelo različna opravila. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je primopredaja celega kompleksa nepremičnin predstavljala posel, za katerega skrbno in vestno vodenje in nadzor nad njim mora odgovarjati uprava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec že kot član uprave seznanjen z bistvenimi elementi Pogodbe in s kadrovskimi zmogljivostmi tožeče stranke ter da je bilo glede na čas sklenitve posla več kot dovolj časa, da izpelje ustrezne organizacijske ukrepe za zagotovitev pravočasne primopredaje, česar pa ni storil. To pa zadošča za sklep, da v tem primeru toženec ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

22. Tudi očitek, naj bi sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da izjava kupca, da si pridržuje zahtevati pogodbeno kazen, pomeni, da je tožeča stranka kazen tudi plačala, ni utemeljen. Takšnega stališča sodišči namreč nista zapisali. Sodišči sta dejstvo, da je bila pogodbena kazen plačana, ugotovili in utemeljili z drugačnimi razlogi. Na izjavo kupca se (sicer po nepotrebnem, ker tožena stranka tega ugovora ni postavila) sklicujeta, ko utemeljujeta, da tožeča stranka ni imela ene od pravnih podlag za zavrnitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni.

23. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, sodišče pa tudi ni našlo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006 in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 200, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008, III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008 in III Ips 250/2008 z dne 15. 12. 2009.

Op. št. (3): Drugostopenjsko sodišče tu napak navaja Cigoja. V delu, ki ga navaja – Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 426 – avtor opozarja, da pri opustitvi odgovorna oseba nosi dokazno breme. Glede trditvenega bremena se avtor na tem mestu ne izjasni.

Op. št. (4): M. Brus, Odškodninska odgovornost organov d. d. in d. o. o. (I), Pravna praksa št. 400, str. 7.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 89/2007
• Sklep III Ips 11/2008, enako tudi III Ips 134/2007
• Sklep III Ips 94/2002