Sodba I Ips 142/2010

Jedro

Pregleda in popisa stvari v zdravstveno ustanovo pripeljanega nezavestnega bolnika ni mogoče presojati z vidika kriterijev, ki so v zakonu predpisani za osebno preiskavo, saj ne gre za poseg v zasebnost, temveč ukrep varstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 32/2008 z dne 20. 10. 2009 obsojeno A. M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 96. člena KZ ji je odvzelo zaseženih 3,33 grama konoplje, 17,94 grama tablet s spojino MDMA, 7 zavitkov s skupno 5,10 gramov amfetamina ter 0,82 gramov kokaina, 0,23 gramov tablet s spojino bromazepam, 31,16 grama amfetamina, 0,31 grama MDMA ter 4 zavitke s 2,26 grami konoplje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora povrniti vse stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1417/2009 z dne 14. 4. 2010 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in absolutnih bistvenih kršitev ter bistvenih kršitev zakona o kazenskem postopku iz 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1417/2009 z dne 14. 4. 2010 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 32/2008 z dne 20. 10. 2009 spremeni tako, da obsojeno A. M. oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču postopka v UKC Ljubljana ni mogoče šteti kot poseg v temeljne človekove pravice do zasebnosti. Poseg je bil opravljen z namenom varovanja pacientkine lastnine, kar je tudi ustavna kategorija. Zavrača tudi navedbe zahteve, povezane s trditvijo, da ni nobenih dokazov, da je obsojenka hranila mamila z namenom prodaje.

5. Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojenki. Zagovornik v izjavi vztraja pri navedbah, ki se nanašajo na nezakonitost osebnega pregleda obsojenke in njenih osebnih stvari ter na ravnanje policije.

6. Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti temelji pravnomočna sodba na nezakonito pridobljenih dokazih. Preiskava obsojenke je bila nezakonita in protipravno poseženo v njeno osebnostno sfero. Osebje Univerzitetnega kliničnega centra ne bi smelo preiskati njenih osebnih stvari in ne bi smelo vpogledati v njeno torbico in o najdenih stvareh obvestiti policijo. Po stališču vložnika zahteve sama posest mamil ni inkriminirana, v konkretnem primeru pa tudi ni nobenih drugih dokazov v zvezi z očitkom, da je obsojenka mamila hranila z namenom prodaje.

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe, so reševalci prepeljali obsojenko, ki je bila po padcu z rolerji v nezavestnem stanju, v UBKC v Ljubljani. V takem primeru velja pravilo, da se pri pacientih pregledajo in popišejo vse stvari, ki jih imajo pri sebi. V skladu s tem pravilom je bolničarka A. J. popisala vse obsojenkine stvari, pri čemer je pri pregledu torbice ugotovila, da je v njej več različnih tablet. O tem je obvestila zdravnika, le-ta pa policijo, ki je zasegla najdene snovi. V nadaljnjem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za substance, ki so po predpisih, navedenih v izreku pravnomočne sodbe, razglašene za mamila.

8. Pritožbeno sodišče je zavrnilo zagovornikove navedbe glede dokazov, pridobljenih na nezakonit način. Utemeljilo je, da je obsojenkina torbica v prisotnosti prič pregledana prav zaradi varstva njene lastnine ter je po seznanitvi z njeno vsebino dežurni zdravnik poklical policijo. Slednje je bil dolžan storiti, saj bi v nasprotnem primeru lahko odgovarjal za storitev kaznivega dejanja po 385. členu KZ. V konkretnem primeru so bile prepovedane substance odkrite v okviru pregleda nezavestne oškodovanke in njenih predmetov v zdravstveni instituciji v skladu z ustaljeno prakso zaradi evidentiranja posesti premetov nezavestnih ponesrečencev v izogib možnih kasnejših ugovorom odtujitve lastnine. Zato je presodilo, da ne gre za poseg v temeljne človekove pravice do zasebnosti in tudi ne za kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Navedenemu stališču pritožbenega sodišča ni mogoče nasprotovati z argumenti, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti. Izhaja namreč iz napačnega izhodišča, ko izenačuje ravnanje bolnišničnih delavcev s postopanjem, ki ga v zvezi z osebno preiskavo državnim organom predpisuje procesni zakon (214. člen ZKP in nadaljnji). Pregleda in popisa pacientovih stvari, ki je uveljavljen v bolnišnični ustanovi in katerega namen je predvsem njihovo zavarovanje, ne pa odkrivanje sledov in predmetov kaznivega dejanja, ni mogoče presojati z vidika kriterijev, ki so v zakonu predpisani za osebno preiskavo. Zato gre v takih primerih, kot je obravnavani, dejansko za naključno odkritje oziroma najdbo stvari, ki je posledica utečenega postopka sprejemanja pacientov v bolnišnico. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je bil storjen nedovoljen poseg v obsojenkino zasebnost. Še manj pa, da ob izkazanem sumu, da gre za prepovedane droge, nadaljnje ravnanje zdravstvenega osebja glede obveščanja policije ni bilo dovoljeno in da je nezakonito tudi postopanje policije, ki je temu sledilo. Iz teh razlogov tudi po presoji Vrhovnega sodišča pridobljeni dokazi niso nezakoniti in je sodišče nanje smelo opreti sodbo.

10. Obsojenki ni očitana gola posest mamil, temveč, da je z namenom prodaje hranila substance, ki so razglašene za mamila. Sodišče je na podlagi vseh ugotovljenih odločilnih dejstev utemeljeno sklepalo, da je obsojenka mamila hranila z namenom nadaljnje prodaje. Za takšno sklepanje je v pravnomočni sodbi navedlo tudi razumne razloge.

11. Nakazovanje vložnika zahteve, da obsojenkino ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in da je sodišče kršilo kazenski zakon (očitno iz 1. točke 372. člena ZKP) prav tako ni utemeljeno. Tako kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe in kot je v skladu z njim sodišče ugotovilo dejansko stanje, ima vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ in zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

12. V obsegu, v katerem zahteva trdi, da „ni nobenih drugih dokazov“ glede očitka, da je obsojenka mamila hranila z namenom prodaje, pa v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojene A. M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Glede na navedeno odločitev je obsojenki ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer, razvidnih iz kazenskega spisa, tudi Vrhovno sodišče naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

15.02.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 55/2009
• Sodba I Ips 217/2009
• Sodba I Ips 263/2009