Sodba I Ips 49/2010

Jedro

Namen pridobitve premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo K 366/2006 z dne 14. 10. 2008 obsojenega M. P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 256. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 101/2009 z dne 15. 10. 2009 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da bi v postopku morala biti izločena okrajna sodnica M. K., da bi morali biti izločeni vsi sodniki in tožilci na Ptuju, ker so povezani z družbo T., d. d., da bi morali biti izločeni vsi člani senata Višjega sodišča v Mariboru, ki so odločali o obsojenčevi pritožbi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, da sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa, da je bila z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga kršena obsojenčeva pravica do obrambe, da sodba nima „obrazloženega materialnega prava“, da je sodišče druge stopnje zamolčalo, da obsojenec spornih pooblastil sploh ni podpisal, da sta Okrajno in Okrožno sodišče na Ptuju ter tamkajšnje Okrožno državno tožilstvo povsem pod kontrolo družbe T., d. d., da je bil postopek zoper njega „lažiran“, da se sodišče druge stopnje sramotno spreneveda, da oškodovanci niso vedeli za vložitev revizij, da je priča D. H. govorila neresnico, da je notar A. Š. osebni prijatelj direktorja družbe T., d. d., da so predsednik uprave družbe T., d. d., okrožna sodnica B. R. in predsednik Odvetniške zbornice M.K. dokazano podkupovali sodnike, tožilce in policijo, da oškodovanci sploh niso podali ovadbe proti njemu, temveč je to storila družba T., d. d., da so vsi oškodovanci za ovadbe proti njemu dobili pri družbi T., d. d. bonitete, da so vse v njegovo škodo krivo izpovedovale ter da jim je sodišče nekritično sledilo in da pooblastil ni izpolnjeval, niti jih ni uporabil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da obsojenec izločitve višjih sodnikov do začetka seje senata ni predlagal, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca grafologa ter da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme izredno pravno sredstvo vložiti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

6. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa torej vložnik zahteve sam s tem, ko zahteva preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkus pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve sodišče ni vezano oziroma le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljenimi razlogi. Sodišče namreč tudi takrat, kadar je predlog zahteve napačno formuliran, če zahtevi ugodi, sprejme odločitev, ki je ob upoštevanju razlogov zahteve, ki so bili utemeljeni, v skladu z zakonom.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, v kateri je podalo podrobno razlago o naštetih vprašanjih in se tudi določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu, navedlo tudi, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa, kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

8. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak pretežno ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter na tej podlagi zavrača odločitev sodišča.

9. Vložnik v zahtevi trdi, da bi morala biti okrajna sodnica M. K., ki je obsojencu sodila na sodišču prve stopnje izločena, prav tako pa bi morali biti izločeni vsi sodniki in tožilci na Ptuju. To utemeljuje z navedbami, da mu je sodnica M. K. priznala, da ga sovraži, ostali sodniki in tožilci pa so na takšen ali drugačen način povezani z družbo T., d. d., ki je podala kazensko ovadbo zoper njega.

10. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec na glavni obravnavi dne 8. 12. 2006 preko svojega zagovornika vložil pisni predlog za izločitev sodnice M. K. in vseh državnih tožilcev na Ptuju, zaradi dvoma v njihovo nepristranskost. Sodišče je v skladu s petim odstavkom 42. člena ZKP predlog za izločitev zavrglo ter obsežno pojasnilo, da so navedbe predloga, ki se nanašajo na izločitev sodnice, pavšalne in nekonkretizirane, enako velja tudi za zahtevo za izločitev vseh državnih tožilcev, ki niso niti poimensko navedeni. Sodišče je ugotovilo, da zahtevi merita na zavlačevanje postopka. Višje sodišče ni podvomilo v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in pojasnilo, da obsojenec v nasprotju z določbama četrtega odstavka 41. člena in prvega odstavka 44. člena ZKP povsem posplošeno zahteva izločitev vseh sodnikov in državnih tožilcev na Ptuju. Takšno stališče sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča je razumno in korektno obrazloženo, zato ga Vrhovno sodišče v celoti sprejema.

11. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da bi morala biti izločena predsednica višjega sodišča B. B., ki da je z obsojencem v sporu in katere zunajzakonski partner naj bi zoper obsojenca vložil kazensko ovadbo, kakor tudi člana senata sodnik B. Š. in sodnica S. S., ki da imata do obsojenca „večletni žaljiv odnos“, s čimer obsojenec nakazuje na izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Vložnik ob tem spregleda, da lahko stranka skladno z določbo tretjega odstavka 41. člena ZKP, izločitev senata višjega sodišča zahteva le do začetka seje senata. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenec tega ni zahteval, zato v tem delu tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

12. Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca grafologa, kar da predstavlja „hudo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe“.

13. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in drugih).

14. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 20. 5 2008 izhaja, da je obsojenčeva zagovornica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, z utemeljitvijo, da naj pregleda podpise na pooblastilih. Sodišče je ta dokazni predlog na glavni obravnavi dne 14. 10. 2008 zavrnilo, ker je ocenilo, da izvedba dokaza, glede na neposredno zaslišanje notarja in vpogleda v notarsko listino, ni potrebna. Pritožbeno sodišče je takšni presoji sodišča prve stopnje pritrdilo in v drugem odstavku na tretji strani sodbe navedlo, da morajo stranke ob predlogu za izvedbo posameznega dokaza izkazati relevantnost dejstev, ki se s predlaganim dokazom dokazujejo ter da je sodišče prve stopnje v sodbi (drugi odstavek na 4. strani) navedlo razumne, logične in sprejemljive razloge za zavrnitev dokaznega predloga.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljena odločitev, s katero je sodišče zavrnilo navedeni dokazni predlog. Presoja razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga, in presoja navedb, s katerimi zahteva obrazlaga potrebo po izvedbi dokaza, pokaže, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče. Zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

16. Obsojenec v zahtevi trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker mu ni dokazalo naklepa, da bi imel korist od ponarejenih pooblastil.

17. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ stori, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Za izpolnitev zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja se ne zahteva, da bi storilec ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi. Takšna korist lahko predstavlja le motiv storilčevega ravnanja, ki ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (zadnji odstavek na sedmi strani in prvi odstavek na osmi strani) razumno presodilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Ugotovilo je, da je obsojenec po poklicu odvetnik, torej prava vešča stranka, zato se je zavedal protipravnosti ravnanja in ga hotel storiti, ko je pooblastila oškodovancev predrugačil tako, da je starejši datum prekril z belilom in nanje vpisal novejši datum oziroma je zahtevi za revizijo dveh oškodovancev priložil pooblastili s ponarejenima podpisoma, ki ju od njiju ni dobil.

19. Obsojenec v zahtevi obsežno in mestoma nerazumljivo navaja, da sta Okrajno in Okrožno sodišče na Ptuju ter tamkajšnje Okrožno državno tožilstvo povsem pod kontrolo družbe T., d. d., da je bil postopek zoper njega „lažiran“, da se sodišče druge stopnje sramotno spreneveda, da oškodovanci niso vedeli za vložitev revizij, da je priča D. H. govorila neresnico, da je notar A. Š. osebni prijatelj direktorja družbe T., d. d., da so predsednik uprave družbe T., d. d., okrožna sodnica B. R. in predsednik Odvetniške zbornice M. K. dokazano podkupovali sodnike, tožilce in policijo, da oškodovanci sploh niso podali ovadbe proti njemu, temveč je to storila družba T., d. d., da so vsi oškodovanci za ovadbe proti njemu dobili pri družbi T., d. d. bonitete, da so vse priče v njegovo škodo krivo izpovedovale ter da jim je sodišče nekritično sledilo in da pooblastil ni izpolnjeval, niti jih ni uporabil. Z vsemi temi navedbami vložnik ponuja drugačno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

20. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev zakona ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 234/2011
• Sodba I Ips 10989/2009
• Sodba I Ips 78/2009