<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 40/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.40.2010
Evidenčna številka:VS2005356
Datum odločbe:23.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Kp 186/2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - razžalitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen zaničevanja - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev

Jedro

Če storilec ob isti priložnosti z več različnimi izjavami poda o drugem več negativnih vrednostnih ocen, sodišče sicer vsako izjavo presodi posebej, vendar je mogoče govoriti le o enem kaznivem dejanju razžalitve.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka obsojenega D. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo. V tem delu je sodišče obsojencu naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka zasebnemu tožilcu. Pod točko II izreka pa je sodišče D. D. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ. V oprostilnem delu sodbe je sodišče zasebnemu tožilcu naložilo povračilo vseh stroškov obdolženca oziroma njegovega zagovornika. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu in zasebnemu tožilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh razlogov, ki jih navaja prvi odstavek 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil nasprotovanje stališču vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik mora zatrjevano kršitev tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti. Vložnik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz „vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP“. Iz vsebine zahteve je razvidno, da vložnik uveljavlja in obrazloži zgolj kršitev kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka pa ne konkretizira. Iz tega razloga Vrhovno sodišče ni moglo presoditi uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. Vložnik v zahtevi navaja, da je obsojenec vse, kar je izrekel v televizijski oddaji, povedal izključno kot sekretar Območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za ... V obravnavani zadevi po mnenju vložnika ne more iti za dve kaznivi dejanji razžalitve, saj ta konstrukcija nima podlage v KZ in sodni praksi, zaradi česar naj bi bila takšna konstrukcija nezakonita. Nadalje vložnik zatrjuje, da je obsojenec inkriminirane besede izrekel kot resno kritiko o zadevah javnega pomena oziroma oškodovančevega delovanja v zvezi z družbo K. d. o. o., torej pri varstvu upravičenih koristi, sodišči pa njegovega ravnanja s tega vidika nista celovito presojali. Obsojenec naj z izrečenimi besedami ni imel namena zaničevati oškodovanca, temveč je le izrazil kritiko oškodovančevega ravnanja oziroma svoje stališče. Ugotovitev sodišča, da je obsojenec oškodovanca označil za kriminalca, naj bi bila napačna in protispisna ter naj ne bi bila žaljiva, šlo naj bi le za njegovo oceno. Končno vložnik še meni, da bi sodišči morali tudi glede druge obsojenčeve izjave upoštevati enake argumente kot pri njegovi prvi izjavi, glede katere je izreklo oprostilno sodbo. Gre za obravnavanje iste vsebine, zato izjavi ne bi smeli biti različno ocenjeni.

7. V primerih, kot je obravnavani, ko storilec ob isti priložnosti z več različnimi izjavami poda o drugem več negativnih vrednostnih ocen, je treba na storilčevo ravnanje gledati kot celoto. Sodišče mora vsako izjavo presoditi posebej, vendar je v takih primerih mogoče govoriti le o enem kaznivem dejanju razžalitve. V primeru, da sodišče ugotovi, da katera od obsojenčevih izjav ni žaljiva, jo v skladu z ustaljeno sodno prakso v obsodilni sodbi izpusti iz opisa kaznivega dejanja in obsojenca tako spozna za krivega za manjšo kriminalno količino. Ravnanje sodišča v konkretni zadevi, ko je obsojenca v okviru enega kaznivega dejanja za eno izrečeno izjavo spoznalo za krivega, za drugo pa ga je oprostilo obtožbe, ni mogoče oceniti kot nezakonito, saj je učinek z obsojenčevega vidika v obeh primerih enak. Namreč, ne gre za nobeno od kršitev kazenskega zakona, naštetih v določbi 372. člena ZKP.

8. Ob reševanju vložnikovega očitka, da ni podan namen zaničevanja iz tretjega odstavka 169. člena KZ, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve, se je izkazalo, da je treba pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljaviti na podlagi določbe 427. člena ZKP. Po tej določbi Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočno odločbo, če pri odločanju o zahtevi nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenec izjavo „Veste, meni se je večkrat pojavilo vprašanje ob njegovih trditvah, da ga banke in okolje ne spremljajo, ena čisto preprosta zamisel – take ljudi bi morala spremljati samo policija kot kriminalce.“ glede na celotni kontekst oddaje „Pod drobnogledom“ naslovil na zasebnega tožilca. Slednjega je obsojenec označil kot kriminalca, ker mu je grozil, kar je obsojenec dokazoval z obsodilno sodbo zaradi ogrožanja varnosti. Obsojenec je v zagovoru izrecno povedal, če mu kdo grozi, da ga bo ubil, je to zanj kriminalec ter da je zaradi razburjenosti in svobode govora lahko uporabil te izraze. Sodišče je ugotovilo, da gre pri tem za izrazito negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu, ki predstavlja napad na njegovo čast in dobro ime, izjava je bila dana z namenom osebne diskvalifikacije zasebnega tožilca, zaradi česar se je počutil razžaljenega. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je obsojenec v omenjeni oddaji nastopal kot sindikalni predstavnik območne organizacije ZSSS, da pa je izjavo podal z namenom zaničevanja. Izraz kriminalec vsakdo razume zavržno in negativno, zato po oceni sodišča že obsojenčeva izbira besed kaže na namen zaničevanja zasebnega tožilca, na to pa kažejo tudi ostale okoliščine, ki izhajajo iz same oddaje. V slednji je več oseb komentiralo isto dogajanje in isto osebo, vendar nihče ni uporabil žaljivih izrazov, zaradi česar obsojenčeva izjava izstopa in izpade kot groba negativna vrednostna ocena zasebnega tožilca. Na namen zaničevanja po ugotovitvah sodišča kaže tudi osebni spor med obsojencem in zasebnim tožilcem, ko je slednji obsojencu grozil s fizično odstranitvijo in bil za to tudi pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Obsojenec je izkoristil svoj položaj kot predstavnik sindikalne organizacije in s te pozicije izvršil izrazito oseben napad na zasebnega tožilca. Tudi sodišče druge stopnje se je ob zavrnitvi pritožbenega očitka o odsotnosti namena zaničevanja oprlo na obsojenčevo razburjenost zaradi groženj zasebnega tožilca, za katere je izvedel od T. R., zaradi česar je po njegovem tisti, ki mu grozi z ubojem, zanj kriminalec.

10. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ je splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki ga glede na abstrakten opis v tej določbi stori, kdor koga razžali. Po določbah tretjega odstavka tega člena pa se kljub podanosti zakonskih znakov razžalitve storilec ne kaznuje, če se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Na tak način KZ ureja kolizijo med varovanjem časti in dobrega imena (35. člen Ustave) na eni ter svobodo izražanja (39. člen Ustave) na drugi strani. Tako je ob siceršnjem obstoju objektivnih znakov kaznivega dejanja razžalitve izključena protipravnost, a le, če razžalitev ni bila storjena z namenom zaničevanja. Kdaj je ob pogojih iz tretjega odstavka 169. člena KZ izključena protipravnost, ugotavlja sodišče v vsakem posameznem primeru, če se storilec sklicuje na eno od v tej določbi navedenih okoliščin.

11. Obsojenčev zagovornik izrecno uveljavlja, da je obsojenec kot sindikalni predstavnik omenjeno izjavo podal kot resno kritiko obsojenčevega delovanja v zvezi z njegovo vlogo v družbi K. d. o. o., ki glede na argumente o celotnem konceptu omenjene oddaje, ki jih je treba enako ocenjevati glede obeh obsojenčevih izjav, ne more biti žaljiva. Vložnikove navedbe je treba razumeti kot trditev, da je obsojenec omenjene besede izrekel kot kritiko o zadevah javnega pomena, to je pri varstvu upravičenih koristi. S tem v zvezi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaključek sodišč o obsojenčevem namenu zaničevanja zasebnega tožilca v bistvenem temelji le na tistem delu obsojenčevega zagovora, ko je povedal, da drži, da je takrat povedal, da bi take ljudi morala spremljati samo policija kot kriminalce, ter da je zanj kriminalec tisti, ki mu grozi, da ga bo ubil. Za presojo, ali je obsojenec omenjeno izjavo izrekel pri varstvu upravičenih koristi ali ne, pa je treba upoštevati celoten obsojenčev zagovor in kontekst celotne oddaje. Namreč, obsojenec je v zvezi z obravnavano izjavo v zagovoru tudi povedal, da je družba K. d. o. o. prejela nepovratna sredstva za izplačevanje plač delavcem, zelo poceni ali celo brezplačno je dobila v najem poslovne prostore in še druge ugodnosti. Takrat je novinarki rekel, da ni res, da omenjene družbe nihče ni spremljal, ter da bi glede na to, kako so bila namenska sredstva porabljena, lahko bil zasebni tožilec spremljan tudi s strani policije. Obsojenec je poudaril, da je novinarki rekel v narekovaju, da bi lahko D. spremljala tudi policija. To je izrekel predvsem zato, ker je bil v času stavke zastraševan s strani zasebnega tožilca, prek T. R. je izvedel, da mu je zasebni tožilec grozil s fizično odstranitvijo iz družbe, če ga sindikat ne bo odstranil. Zasebni tožilec je namreč menil, da je obsojenec kriv za stavko, o grožnjah zasebnega tožilca pa bo v spis vložil pravnomočno sodbo. Glede na celoten obsojenčev zagovor ter ob upoštevanju enakih okoliščin omenjene oddaje, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v oprostilnem delu sodbe, glede na obsojenčev način izražanja in vse ostale okoliščine obravnavanega primera bo treba celovito presoditi, ali je obsojenec inkriminirano izjavno podal z namenom zaničevanja. Kot opozarja že vložnik, bo pri tem potrebno upoštevati v ustavno sodni praksi sprejeto stališče, da lahko protipravnost izključuje tudi uporaba ostrih izjav, ki jih bralec oziroma gledalec razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost oziroma osebne lastnosti druge osebe, ki pomeni podcenjevanje, sramotitev, prezir in ostale oblike negativne sodbe (sodba Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999).

C.

12. Glede na povedano je pri Vrhovnem sodišču nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katerih temelji zaključek sodišč o obsojenčevem namenu zaničevanja zasebnega tožilca, zaradi česar ni bilo mogoče presoditi vložnikovega očitka o kršitvi kazenskega zakona. Zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo sodišče presodilo obsojenčevo ravnanje tudi z vidikov, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče.


Zveza:

ZKP člen 372, 424, 424/1, 427.
KZ člen 169, 169/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwNTM0