<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 98/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.98.2009
Evidenčna številka:VS2005334
Datum odločbe:02.09.2010
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:načelo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - opis kaznivega dejanja

Jedro

Posplošen opis kaznivega dejanja, ki ne konkretizira obsojenčevega ravnanja in ne navaja časa in kraja storitve, ne vsebuje zakonskih znakov oziroma načina storitve kaznivega dejanja, še manj pa okoliščin, ki bi jih konkretizirale.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega A. A., prošta, duhovnika Križarskega reda, spremeni tako, da se obsojenca po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je :

- bil skupaj s soobsojenci v času sovražne okupacije idejni pobudnik, propagator, organizator, in član izdajalskih organizacij Slovenske, Sokolske ali Narodne lige, ki so združene v takozvano „Redno jugoslovansko vojsko“ pod komando okupatorjevega hlapca in vojnega zločinca Draže Mihajlovića sodelovale z okupatorjem v borbi proti osvobodilnemu pokretu, tako da so:

1) z lažnivo propagando rušile enotnost slovenskega naroda ter ustvarjale izdajstvo ter odpadništvo od narodno osvobodilnega pokreta;

2) svoje članstvo pošiljale v belogardistično, četniško in kasneje domobransko vojsko, ki so predstavljale aktivni oboroženi kader takozvane redne jugoslovanske vojske;

3) svoje člane delegirale v okupatorjevo tajno obveščevalno službo (TOS), ki je bila v sestavi sovražne policije in Gestapa,

4) organizirale v vsaki legiji posebej široko razpredeno vohunsko mrežo, združeno v okviru izdajalske redne jugoslovanske vojske, v takozvano obveščevalno službo (DOS), katere namen je bil izdajati pristaše osvobodilnega gibanja;

5) odrejale množične pokole aktivistov Osvobodilne fronte, katere so pod krinko „črne roke“ vršili posebni oddelki slovenskega domobranstva,

tedaj v času vojne in sovražnikove okupacije deloval kot pobudnik in organizator zgoraj navedenih terorističnih organizacij, ki so povzročitelj ubojstev, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo ter idejno pobujal in organiziral vojaške formacije bele garde, četnikov, in slovenskega domobranstva, tedaj formacijo sestavljeno iz jugoslovanskih državljanov, z namenom, podpirati sovražnika in se z njegovim orožjem boriti proti domovini,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 3. člena in 4. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

- s soobsojenci v okviru zgoraj navedenih vohunskih organizacij posredno ali neposredno, bilo kot član vseh treh legij, bilo kot član terorističnih organizacij TOS-a in DOS-a ovajal pristaše osvobodilne fronte, kar je imelo za posledico že zgoraj navedene aretacije, umore, mučenja in internacije izvršene pod krinko „črne roke“ nad slovenskim prebivalstvom za časa sovražne okupacije;

- bil s soobsojenci še naredbodavec, pomagač ali neposredni storilec ubojstev, obsodb na smrtno kazen, zapiranja, mučenja in prisilne odpeljave prebivalstva Slovenije v koncentracijska taborišča, in sicer je v župnišču v M. odrejal osebe, katere so nato fašistični nasilniki odvedli v koncentracijska taborišča,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo Ko 526/45 z dne 23. 12. 1945 obdolženega A. K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po tretjem odstavku 3. člena in po 4. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Izreklo mu je kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo dvajsetih let ter ga obsodilo na izgubo vseh političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine. Vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Pooblaščenec dr. Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ..., je v zvezi z obsojencem vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da izpodbijana sodba vsebuje splošne in nekonkretizirane očitke kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obsojenec, kot tudi opise konkretnih ravnanj, ki jih bo moralo Vrhovno sodišče presojati z vidika 427. člena ZKP.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

B.

5. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZKLD se za kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD (kaznivo dejanje zoper narod in državo) kaznuje, kdor stori vojno zločinstvo, tj. kdor ob času vojne ali ob času sovražnikove okupacije deluje kot kolovodja, organizator, naredbodavec, pomagač ali neposredni storilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo, kdor namerno povzroča gladovanje ljudstva, nasilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo in posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor pod enakimi pogoji vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja, ki so navedena v tem odstavku, ali kdor pod enakimi okoliščinami ukazuje ali izvršuje požige, uničevanje ali ropanje javne ali privatne imovine, kdor postane funkcionar terorističnega aparata in okupatorjevih policijskih formacij ali uslužbenec v zaporih, koncentracijskih in delovnih taboriščih ali nečloveško ravna z jugoslovanskimi državljani in vojnimi ujetniki.

6. Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti v izreku sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje oziroma je izrek pomanjkljiv in nerazumljiv, tako da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 53/2009 z dne 29. 10. 2009 presodilo, da zahteva po določnosti (lex certa), ki so jo v okviru načela zakonitosti že v času sojenja, kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi, terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični ni dokazljiv dogodek. Takšna opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga mora vsebovati že obtožnica, zagotavlja obdolžencu uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen.

8. Dejanja opisana v izreku izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na A. A., navedenih kriterijev ne izpolnjujejo, ter ne omogočajo ločevanja kazenskopravnih očitkov, ki se nanašajo na obsojenega A. A. od ostalih obsojencev.

9. Obsojeni A. A. je bil pod točko I. izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 3. člena in 4. členu ZKLD, ker naj bi bil skupaj s soobsojenci v času sovražne okupacije idejni pobudnik, propagator, organizator in član izdajalskih organizacij Slovenske, Sokolske ali Narodne lige, ki so združene v takoimenovano „Redno jugoslovansko vojsko“ pod komando okupatorjevega hlapca in vojnega zločinca Draže Mihajlovića sodelovale z okupatorjem v borbi proti osvobodilnemu gibanju, tako da so:

- z lažnivo propagando rušile enotnost slovenskega naroda ter ustvarjale izdajstvo ter odpadništvo od narodno osvobodilnega gibanja;

- svoje članstvo pošiljale v belogardistično, četniško in kasneje domobransko vojsko, ki so predstavljale aktivni oboroženi kader takoimenovane redne jugoslovanske vojske;

- svoje člane delegirale v okupatorjevo tajno obveščevalno službo (TOS), ki je bila v sestavi sovražne policije in Gestapa,

- organizirale v vsaki legiji posebej široko razpredeno vohunsko mrežo, združeno v okviru izdajalske redne jugoslovanske vojske, v takoimenovano obveščevalno službo (DOS), katere namen je bil izdajati pristaše osvobodilnega gibanja;

- odrejale množične pokole aktivistov Osvobodilne fronte, katere so pod krinko „črne roke“ vršili posebni oddelki slovenskega domobranstva,

tedaj v času vojne in sovražnikove okupacije deloval kot pobudnik in organizator zgoraj navedenih terorističnih organizacij, ki so povzročitelj ubojev, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izsiljevanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo ter idejno „pobujal“ in organiziral vojaške formacije bele garde, četnikov in slovenskega domobranstva, torej formacijo, sestavljeno iz jugoslovanskih državljanov, z namenom, podpirati sovražnika in se z njegovim orožjem boriti proti domovini.

10. Iz opisa tega kaznivega dejanja je razviden splošni opis medvojnega delovanja organizacij Slovenske, Sokolske in Narodne lige, na način, kot je navedene organizacije v tistem času prikazovala revolucionarna oblast, očitek obsojenemu A. A. v zvezi z njimi pa je povsem posplošen in nekonkretiziran. Kazenskopravni očitek obsojencu je, da je skupaj s soobsojenci deloval kot idejni pobudnik, propagator, organizator in član navedenih organizacij, pri tem pa ne iz izreka sodbe, ne iz njenih razlogov ne izhaja način storitve kaznivega dejanja oziroma opis vloge obsojenca v navedenih organizacijah. Iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno na kakšen način naj bi obsojenec deloval kot pobudnik navedenih organizacij, niti kako naj bi jih organiziral in na kakšen način zanje izvajal propagando. Glede na inkriminacijo tretjega odstavka 3. člena ZKLD pa samo članstvo v tovrstni organizaciji ni kaznivo dejanje.

11. Pod točkama II. in V. izreka sodbe sodišča prve stopnje je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 3. člena ZKLD, ker naj bi s soobsojenci v okviru vohunskih organizacij posredno ali neposredno, bodisi kot član vseh teh legij, bodisi kot član terorističnih organizacij TOS-a in DOS-a ovajal pristaše osvobodilne fronte, kar je imelo za posledico že zgoraj navedene aretacije, umore, mučenja in internacije izvršene pod krinko „črne roke“ nad slovenskim prebivalstvom za časa sovražne okupacije. Poleg tega naj bi bil s soobsojenci še naredbodajalec, pomagač ali neposredni storilec ubojev, obsodb na smrtno kazen, zapiranja, mučenja in prisilne deportacije prebivalstva Slovenije v koncentracijska taborišča in sicer je v župnišču v M. odrejal osebe, katere so nato fašistični nasilniki odvedli v koncentracijska taborišča.

12. Takšen posplošen opis kaznivega dejanja, ki ne navaja ne časa in ne kraja, kjer naj bi obsojenec ovajal pristaše Osvobodilne fronte, ki ne vsebuje načina storitve oziroma opisa vloge obsojenca, ki ne konkretizira njegovega ravnanja, glede na ravnanje ostalih soobsojencev in predvsem, v katerem niso opredeljene osebe (katere so te osebe bile, koliko jih je bilo, kje in kdaj so bile zaprte, mučene ali usmrčene, v katera koncentracijska taborišča so bile odvedene), ki naj bi jih obsojenec dal obsoditi na smrt, mučiti, zapreti oziroma odvesti v koncentracijska taborišča. Vrhovno sodišče glede na navedeno zaključuje, da dejanje, kot je opisano pod točkama II. in V. izreka sodbe, ne predstavlja konkretiziranega očitka kaznivega dejanja, saj opis, takšen kot je bil, ne vsebuje zakonskih znakov oziroma načina storitve kaznivega dejanja, še manj pa okoliščin, ki bi konkretizirale te zakonske znake.

13. Da gre za vsebinsko povsem prazne očitke obsojencu, pa je nenazadnje razvidno tudi iz obrazložitve sodbe, iz katere posplošeno izhaja, da je bil obsojenec organizator Bele garde v M., da je kriv vsega gorja v tem kraju, da je bil prav zagrizen nasprotnik OF ter da je vodil ubožnico, v kateri so bile nastanjene družine belogardistov. V razlogih sodbe ni navedena niti ena oseba, ki naj bi jo obsojenec dal zapreti, mučiti, obsoditi na smrt oziroma poslati v koncentracijsko taborišče.

14. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila takšna zahteva vložena (takoimenovani benefitium cohesionis, drugi odstavek 424. člena ZKP). V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče za ostale obsojence v korist katerih zahteva za varstvo zakonitosti ni bil vložena in ki doslej niso bili oproščeni obtožbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, tega instituta ni uporabilo. Ne glede na to, da so bili obsojeni za istovrstna kazniva dejanja kot obsojeni A. A., so kazenskopravni očitki naslovljeni nanje po vsebini drugačni, opisi kaznivih dejanj pa bi (tudi v povezavi z razlogi sodbe) zanje utegnili biti bolj konkretizirani, kot pri obsojenemu A. A.

C.

15. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivih dejanj, za katera je bil spoznan za krivega, niti zakonskih znakov kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

16. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v primeru, če se izda sodba, s katero se obdolženca oprosti obtožbe, obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun, po določbi 98.a člena ZKP pa se glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, smiselno uporabljajo določbe členov od 92. do 98. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.
ZKLD člen 3, 3/3, 4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwMTUz