Sklep III Ips 179/2007

Jedro

Pojem zainteresirane osebe za vložitev tožbe za razveljavitev znamke, ki se ne uporablja, je treba razlagati širše. Pri tem je treba upoštevati, da obstaja tudi splošen interes za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk. Vsaka registrirana znamka pomeni tudi omejevanje svobode komercialnega izražanja vseh drugih podjetnikov. Vsak gospodarski subjekt zato že s tem, da nastopa na trgu, kjer takšna omejitev obstaja, vstopa v ožji krog možnih „zainteresiranih oseb“. Za širšo razlago pojma zainteresirane osebe govori tudi že omenjeno načelo do prava EU lojalne razlage in uporabe nacionalne zakonodaje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A

Dosedanji potek postopka

1. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se zaradi neuporabe razveljavi znamka ..., registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino (Urad) na ime tožene stranke kot imetnika pravice te znamke za vse izdelke v razredu 30. Tožeča stranka naj bi za uveljavljanje tega zahtevka ne bila aktivno legitimirana, ker ni „zainteresirana oseba“ v smislu določbe prvega odstavka 120. člena ZIL-1.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge“.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka je imetnica registrirane znamke ... za posamezno blago iz razreda 32 mednarodne klasifikacije blaga in storitev po Nicejski klasifikaciji;

tožena stranka je imetnica registrirane znamke ... za izdelke v razredu 30 po Nicejski klasifikaciji;

tožeča stranka proizvodov iz razreda 30 ne proizvaja in jih tudi ne namerava proizvajati.

B

Revizijske navedbe

6. Revidentka zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem kako je razložilo pojem zainteresirane osebe. Na to naj bi kazala že nelogičnost v obrazložitvi, kjer sodišče najprej zatrjuje, da tožeča stranka ima pravni interes za vložitev tožbe, ob tem pa naj bi za vložitev tožbe ne bila zainteresirana. Zavzema se za takšno razlago določbe prvega odstavka 120. člena ZIL-1, da vsakdo, ki vloži tožbo, že s tem izkaže svojo zainteresiranost.

7. Pri zavzemanju za takšno razlago se sklicuje tudi na Prvo direktivo Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Iz njene preambule naj bi izhajalo, da je razveljavitev znamk zaradi neuporabe institut v splošnem interesu, da se število registriranih znamk, ki se ne uporabljajo, zmanjšuje. Vsi materialnopravni pogoji za razveljavitev znamke naj bi morali biti v skladu z Direktivo. Države članice naj bi smele v nacionalni zakonodaji urediti le postopkovna vprašanja, zainteresiranost kot dodaten pogoj za vložitev tožbe pa naj bi bil institut materialnega prava. Takšna razlaga Direktive naj bi bila potrjena tudi s prakso Urada za harmonizacijo notranjega trga (OHIM) – revidentka navaja dve relevantni odločbi. Enako razlago sporne določbe ZIL-1 naj bi podpiralo tudi besedilo Uredbe o znamki skupnosti (CTMR), ki za zahtevek za razveljavitev znamke zaradi neuporabe ne določa nobenih procesnih predpostavk.

8. Revidentka se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer sodba III Ips 120/2003, III Ips 99/2000), ki naj bi pri ugotavljanju neuporabe znamke po ureditvi v ZIL (Uradni list 13/92) nikoli ne ugotavljalo obstoja pravnega interesa in je večkrat izreklo, da zatrjevano pomanjkanje pravnega (ali kakšnega drugega) interesa ni relevantno vprašanje pri ugotavljanju neuporabe znamke. Nova ureditev po ZIL-1, ki je odločanje o razveljavitvi prenesla v celoti na sodišče, še vedno vsebuje enako določbo o „zainteresirani osebi“, zato naj ne bi bilo nobene podlage, da bi se praksa Vrhovnega sodišča glede presoje te predpostavke spremenila.

9. Tudi če bi bilo določbo o „zainteresirani osebi“ treba razumeti kot posebno predpostavko za vložitev tožbe, naj bi bilo pravno zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka te predpostavke ne izpolnjuje. Revidentka se pri tem sklicuje na ugled in poznanost svoje znamke ..., na podobnost blaga, za katerega sta registrirani enaki znamki tožeče in tožene stranke, in na okoliščino, naj bi registrirana znamka po ZIL-1 dajala imetniku pravico do uporabe te znamke na trgu ne glede na morebitno poseganje v druge predhodne pravice.

C

Presoja utemeljenosti revizije

10. Sodišče prve stopnje je vprašanje, kdo je lahko zainteresirana oseba v smislu določbe prvega odstavka 120. člena ZIL-1, opredelilo kot (materialnopravno) vprašanje stvarne legitimacije. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. To je še navedlo, da gre pri tožbi za razveljavitev znamke za oblikovalni zahtevek, zato se obstoj pravnega interesa predpostavlja in ga ni treba posebej zatrjevati in dokazovati. Prvostopenjsko sodišče naj bi se zaradi tega tudi utemeljeno sploh ne ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa.

11. Stališče, da je vprašanje, kdo je zainteresirana oseba, materialnopravno vprašanje, je napačno.

12. Stališče, da se obstoj pravnega interesa pri oblikovalnih zahtevkih vedno in v vseh primerih neovržno predpostavlja in ga zato ni treba posebej utemeljevati, je pretogo. Določba prvega odstavka 120. člena ZIL-1 ureja poseben primer, ko je za zahtevo za sodno (pre)oblikovanje pravnega razmerja treba izkazati posebne okoliščine na strani tožnika. Pravni interes v tem smislu, da je preoblikovanje pravnega razmerja mogoče doseči le z intervencijo sodišča, je tudi v tem primeru že vnaprej podan. Vendar zakon to procesno predpostavko še podrobneje določa (v bistvu procesno oviro niža in širi krog oseb, ki imajo pravni interes) tako, da dopušča tožbo tudi osebam, katerih pravni položaj se s preoblikovanjem pravnega razmerja ne spremeni neposredno.

13. Ugotovitev, da določba prvega odstavka 120. člena ZIL-1 ne govori o stvarni legitimaciji, pa ne ovrže pravilne ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, da gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti sodišče z upoštevanjem konkretnih okoliščin posameznega primera.

14. Revident ponuja razlago, po kateri naj bi (vsak) tožnik izkazal zainteresiranost že s tem, da je vložil tožbo. Takšno razumevanje bi pomenilo, da je ZIL-1 v prvem odstavku 120. člena predvidel popularno tožbo. SSKJ besedo zainteresiran ponazori s primeri zainteresiran kupec; biti zainteresiran za razvoj, potem ko neposredno pred tem razloži pomen besedne zveze zainteresirati se kot dobiti, pokazati zanimanje, nagnjenje za kaj. (Do)besedna razlaga sporne določbe bi lahko celo pritrdila revidentkinemu stališču. Zainteresirana bi bila vsaka oseba, ki je pokazala zanimanje za to, da bi tožila – s tem, da je tožila. Takšne – tavtologične - razlage te določbe (zainteresiran je tisti, ki je z vložitvijo tožbe pokazal interes) ni mogoče sprejeti. Nomotehnično se takšna „zainteresirana“ oseba enopomensko lahko označi kot „vsak“ - brez dodatnih zakonskih pogojev. Če naj sporna določba sploh ima kakšen pomen, je za priznanje položaja zainteresirane osebe torej treba izkazati nekaj več kot le voljo, vložiti tožbo. Tožnik mora izkazati določen interes, ki je več kot le želja oziroma nagnjenje, in ga je mogoče utemeljiti kot tožnikovo upoštevno – ne nujno materialnopravno varovano - korist. Zainteresiranost v tem smislu je torej več kot golo zanimanje oziroma nagnjenje, pa manj kot stvarna legitimacija.

15. Do drugačnega sklepa ne more privesti niti revidentkino sklicevanje na domnevno ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča. Odločitve, na katere se sklicuje, so bile sprejete v času veljavnosti ZIL, ki je postopek razveljavitve znamke zaradi neuporabe urejal drugače: o razveljavitvi je – sicer ravno tako na zahtevo zainteresirane osebe – odločal Urad, sodišče je v primeru ugovora imetnika pravice znamke le ugotavljalo, ali se ta res ne uporablja. Iz odločb, na katere se sklicuje revidentka, izhaja le, da je sodišče štelo, da je za presojo, ali je postopek sprožila zainteresirana oseba, pristojen Urad. S spremembo predpisanega postopka so podlage za takšno stališče odpadle – ne gre torej za spremembo sodne prakse, ampak za spremembo predpisa.

16. Do razlage, da prvi odstavek 120. člena ZIL-1 uvaja popularno tožbo, ni mogoče priti niti s sklicevanjem na evropsko pravo. Kot izhaja iz povedanega, gre za procesnopravno vprašanje, ki je tudi z Direktivo, na katero se sklicuje revidentka, prepuščeno ureditvi v nacionalnih zakonodajah (tč. 6 in 9 preambule). Primera pa tudi ni mogoče presojati neposredno na podlagi Uredbe, ki velja za znamke Skupnosti. So pa določbe teh virov evropskega prava lahko razlagalni pripomoček pri razlagi nacionalne zakonodaje, v skladu z načelom lojalne razlage predpisov držav članic EU.

17. Sodišče prve stopnje je nedoločeni pravni pojem zainteresirana oseba razložilo tako, da je to lahko oseba, ki je imetnik enake znamke za blago, ki je podobno blagu, za katero je registrirana izpodbijana znamka in tudi oseba, ki namerava registrirati enako znamko za enako blago, za kakršno je registrirana izpodbijana blagovna znamka, ki se ne uporablja – v nadaljevanju tudi „speča“ znamka. Tem stališčem – delno izrecno, delno implicitno – pritrjuje izpodbijana odločba.

18. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da imetnik znamke je zainteresirana oseba za vložitev tožbe za razveljavitev speče znamke, registrirane za podobno vrsto blaga. Nenazadnje je to tudi v skladu s stališčem teorije, na katero se sklicujeta obe sodbi: če je zainteresirana oseba subjekt, ki želi izkoriščati znamko za podobno vrsto blaga(1), je toliko bolj zainteresirana oseba tisti, ki takšno znamko že dejansko tako uporablja. Nobenega dvoma ne more biti, da je zainteresirana oseba tudi tisti imetnik znamke, ki želi njeno registracijo razširiti še za enako blago, za katero je registrirana izpodbijana znamka.

19. Vendar je takšna razlaga pojma zainteresirana oseba preozka. Pomenila bi namreč, da se pojem zainteresirane osebe povsem približa institutu stvarne legitimacije: tožbo lahko vloži vsakdo, ki zatrjuje, da blagovna znamka, ki se ne uporablja, posega v njegove pravno varovane položaje. Zato je ta pojem treba razlagati širše. Pri tem je treba upoštevati, da obstaja tudi splošen interes za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk.(2) Vsaka registrirana znamka pomeni tudi omejevanje svobode komercialnega izražanja vseh drugih podjetnikov. Vsak gospodarski subjekt zato že s tem, da nastopa na trgu, kjer takšna (s stališča legitimnih interesov imetnika speče znamke nefunkcionalna) omejitev obstaja, vstopa v ožji krog možnih „zainteresiranih oseb“. Za širšo razlago pojma zainteresirane osebe govori tudi že omenjeno načelo do prava EU lojalne razlage in uporabe nacionalne zakonodaje. Dejstvo je, da procesne pogoje za uveljavljanje izbrisa znamk zaradi neuporabe lahko predpiše vsaka članica samostojno, res pa je tudi, da se določbe Direktive in Uredbe lahko razlagajo tudi v smislu popularne tožbe.

20. Tožeča stranka se je med drugim sklicevala na to, da je znamka ..., ki jo uporablja za označevanje vode in ostalih pijač, v Sloveniji poznana in da uživa visok ugled med potrošniki. Izpodbijana znamka je registrirana med drugim tudi za kavo, čaj, kakao, zato naj bi bila med izdelki, ki jih pokriva, in tistimi, ki jih pokrivajo znamke tožene stranke, velika podobnost – v obeh primerih gre za napitke oziroma prehrambene izdelke. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da so navedene okoliščine lahko pomembne pri presoji, ali je tožeča stranka zainteresirana oseba v smislu prvega odstavka 120. člena ZIL-1. Pri tem je treba biti pozoren na to, da za zainteresiranost v tem smislu ni treba, da bi bila njena znamka že znamka z ugledom oziroma znana znamka, podobnost blaga pa se v tem kontekstu tudi ne presoja s strogostjo, kot kadar se podobnost uveljavlja kot relativni razlog za zavrnitev znamke. Treba je namreč imeti pred očmi, da interes po ohranitvi speče znamke, ki je imetnik ne uporablja, že po naravi stvari ne more uživati enakega varstva kot interes imetnika po registraciji nove znamke z namenom njene uporabe. Interes tožeče stranke, da poleg njene znamke, registrirane za označevanje vode in pijač, ne obstaja še enaka znamka, registrirana (tudi) za nekatere druge pijače, več kot zadostuje za to, da se ji prizna položaj zainteresirane osebe v smislu prvega odstavka 120. člena ZIL-1.

21. Glede na povedano zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zmotni uporabi določbe 120. člena ZIL-1, ki določa eno od procesnih predpostavk. Gre za kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki jo je storilo (tudi) sodišče druge stopnje. Glede na to je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (379. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali so podane podlage, ki jih za razveljavitev znamke zaradi neuporabe določa 120. člen ZIL-1.

Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej npr. Puharič, ZIL s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, str. 413.

Op. št. (2): Primerjaj tč. (9) preambule Direktive.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1173/99
• Sodba VI Ips 6/95
• VSL sklep I Cpg 1461/99