Sodba I Ips 41/2010

Jedro

Trditve, da bi sodišče moralo pridobiti določen dokaz, ni mogoče šteti kot ustrezen oziroma konkreten dokazni predlog, o katerem bi moralo sodišče odločati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 62/2007 K.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu zanj izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, o premoženjskopravnem zahtevku je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovancu plačati 1.500,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 170/2009 pritožbi zagovornika obsojenca delno ugodilo in obsojencu za dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku pa je spremenilo tako, da je obsojenec oškodovancu dolžan plačati 1.400 EUR, s presežkom zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot navaja, kršitev določb kazenskega zakona in bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Zatrjuje, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano niti v objektivnem, niti v subjektivnem pomenu ter takšno zatrjevanje utemeljuje z oceno, da so zaključki izpodbijanih sodb na ravni domnev oziroma da o neizvedbi daktiloskopske preiskave spornih bankovcev nista zavzeli stališča. Nadalje vložnik poudarja, da oškodovanec po tem, ko je ugotovil, da so bankovci ponarejeni, ne bi smel čakati s prijavo, po drugi strani pa da obsojencu ni mogoče očitati, da je vedel, da plačuje s ponarejenimi bankovci. Izrecno kot kršitev pravice do obrambe vložnik navaja, da v teku postopka ni bila zaslišana priča B. Vložnik zaključuje obrazložitev s sklicevanjem na zagovor obsojenca in pritožbene navedbe ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotavlja, da v zahtevi ni navedeno, katere določbe materialnega zakona naj bi bile kršene. Iz vsebine zahteve se pokaže, da obramba v tem okviru uveljavlja svoje pomisleke zoper dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči. To je nedopustno, saj zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev procesnega prava naj bi bila storjena s tem, da v nadaljnjem postopku ni bila zaslišana priča. V zahtevi obramba ne zatrjuje, da je zahtevala zaslišanje te priče na ustrezen način. Vrhovni državni tožilec svoj odgovor zaključuje z mnenjem, da je predlog obrambe glede zaslišanja priče B. prepozen in zato zahteva tudi v tem delu ne more uspeti.

B.

4. Zahteva zagovornika obsojenega K.Ž. za varstvo zakonitosti je očitno neutemeljena, tako kot to pravilno ugotavlja že vrhovni državni tožilec. Zahteva niti ne navede izrecno, katere kršitve določb kazenskega zakona ter bistvene in druge kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile podane, večji del obrazložitve namenja svoji razlagi posameznih ugotovljenih dejstev in na takšni podlagi napravi tudi svoje zaključke o (ne)obstoju posameznih odločilnih dejstev. Na ta način zahteva uveljavlja zmotno deloma pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Kršitev pravic obrambe naj bi bila po stališču zahteve storjena, ker ni bila izvedena daktiloskopska preiskava spornih (ponarejenih) bankovcev in ker ni bila zaslišana priča B. (D.). V svoji vlogi vložnik ne zatrjuje, da je predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje daktiloskopsko analizo bankovcev in zaslišanje priče D.B. Iz pritožbe zagovornika obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje je razvidno le, da bi sodišče to moglo oziroma moralo pridobiti, vendar takšne trditve ni mogoče šteti kot ustrezen oziroma konkreten dokazni predlog, o katerem bi moralo sodišče odločati. Enako velja za pritožbeno trditev, da bi bilo potrebno zaslišati pričo B. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obramba ni v teku postopka pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi predlagala izvedbe navedenih dokazov, zatrjevana kršitev pravic obrambe zato ni podana.

C.

6. Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, le-to v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Po lastni izjavi se obsojenec preživlja s priložnostnimi deli, na zaslišanju dne 12.1.2007 je izjavil, da zasluži približno 100.000 SIT mesečno, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 233/2009
• Sodba I Ips 17/2010
• Sodba I Ips 110/2008