<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba in sklep III Ips 66/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.66.2008
Evidenčna številka:VS4001565
Datum odločbe:07.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 640/2007
Senat:
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:industrijska lastnina - patent - delna ničnost patenta - novost izuma - presoja novosti patentiranega izuma

Jedro

Za presojo, da je izpodbijani patent nov, ne zadostuje, da se razlikujeta besedili definicije patenta in posamezne informacije, glede katere se trdi, da je škodljiva za novost patentiranega izuma. Za presojo o škodljivosti informacije je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina določene informacije, ki je bila dostopna javnosti, strokovnjaku za določeno področje omogočala spoznanje o vsebini, ki je patentirana. Pri tem je za vsebino informacij iz vsakokratnega znanega stanja tehnike, ki služi kot osnova za primerjavo, odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere.

Izrek

Revizija proti odločitvi o glavni stvari se zavrne.

Revizija proti odločitvi o stroških postopka se zavrže.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 475,98 EUR za stroške revizijskega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za odločanje revizijskega sodišča, delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je ničen patent Sl-20216 A glede 2. in 3. patentnega zahtevka. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta bila postopka, ki sta patentirana z drugim in tretjim patentnim zahtevkom izpodbijanega patenta, v celoti razkrita že pred vložitvijo patentne prijave.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V delu sodbe, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožene stranke, je pritrdilo nosilnemu argumentu sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila revizijo proti zanjo neugodnemu delu sodbe sodišča druge stopnje. V reviziji je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, ali pa naj ju razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revizija proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je tožeča stranka uveljavljala ničnost (enega) patenta. Vendar je patentna prijava, na podlagi katere je bil podeljen sporni patent, vsebovala več med seboj neodvisnih patentnih zahtevkov različnih kategorij tehničnih stvaritev. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodni izvedenec B. I. zato zanikal sleherno tehnično povezavo med posameznimi patentnimi zahtevki spornega patenta. Odgovor na vprašanje, ali je bila (ena) prijava, na podlagi katere je bil podeljen sporni patent, zato neustrezna (prim. drugi odstavek 44. člena Zakona o industrijski lastnini – Ur.l. 13/92 s spremembami in vsebinsko enaki sedaj veljavni šesti odstavek 87. člena Zakona o industrijski lastnini - UPB3; v nadaljevanju ZIL-UPB3), za odločitev v tem gospodarskem sporu ni pomemben, ker se nanaša na postopek podelitve izpodbijanega patenta. Ta značilnost patentne prijave in (posledično) izpodbijanega patenta pa je v obravnavanem gospodarskem sporu pomembna zato, ker je tožbeni zahtevek na ničnost patenta obsegal (tudi) tožbene zahtevke na ničnost posameznih med seboj neodvisnih patentnih zahtevkov. Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči (pravilno) tudi pogoje patentibilnosti presojali ločeno za posamezne patentne zahtevke. Ne drži zato, da sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o le »delni« ničnosti patenta in zavrnitvijo preostalega dela tožbenega zahtevka na ničnost patenta sprejeli sodbo z izrekom, ki nasprotuje samemu sebi. Takšna odločitev pomeni namreč v obravnavnem primeru delno ugoditev tožbenemu zahtevku, pa čeprav se je tožbeni zahtevek glasil na ničnost (enega) patenta zato, ker je patent vseboval več med seboj neodvisnih patentnih zahtevkov z različnimi kategorijami vsebin. Smiselno zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni. Zgolj ugotovljena ničnost dveh (izmed treh) patentnih zahtevkov v obravnavanem primeru zaradi omenjene vsebinske posebnosti podeljenega patenta tudi nima vpliva na patentno varstvo po prvem patentnem zahtevku (v tem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen), ker ta obsega varstvo ločene in zaključene vsebine.

K odločitvi o ničnosti drugega patentnega zahtevka

8. Revizijsko sodišče sprejema materialnopravni argument, da ni nujno, da je informacija škodljiva za novost izuma, če je bila v določenih okoliščinah poznana le tesno in ekonomsko povezanim osebam. Vendar pa trditev, da so posamezne priče tesno in ekonomsko povezane s tožnico, ne utemeljuje tega argumenta. Zato pritožbenemu sodišču nanj ni bilo treba odgovarjati v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Okoliščina o povezanosti prič s tožečo stranko bi lahko bila pomembna le za odgovor na dejansko vprašanje, ali so bile te priče v resnici seznanjene s postopkom, kot je opisan v sporni informaciji. A tožena stranka tega vprašanja z omenjeno trditvijo v pritožbi ni načela.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da se je drugi patentni zahtevek (v končni verziji: »označen s tem, da se komponente za izdelavo poliuretanske pene v orodje vbrizga pri vsaj približno 50°C.«) nanašal na del postopka izdelave panela. Vendar pa revizijsko sodišče ne more sprejeti njegovega nadaljnjega argumenta, da razkrite temperature naprav, s pomočjo katerih se izvaja postopek izdelave panelov, ne morejo biti škodljive za novost.

10. Glede novosti kot predpostavke patentibilnosti izuma so v patentnem pravu postavljene visoke zahteve. Z njo je namreč (med drugim) utemeljena podelitev (časovno omejenega) monopola imetniku patenta, ki mu omogoča, da prepove uporabo patentiranega izuma tretjim. Za presojo, da je izpodbijani patent nov, zato ne zadostuje, da se razlikujeta besedili definicije patenta in posamezne informacije, glede katere se trdi, da je škodljiva za novost patentiranega izuma. Za presojo o škodljivosti informacije je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina določene informacije, ki je bila dostopna javnosti, strokovnjaku za določeno področje omogočala spoznanje o vsebini, ki je patentirana. Pri tem je za vsebino informacij iz vsakokratnega znanega stanja tehnike, ki služi kot osnova za primerjavo, odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere.(1)

11. Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja pritrdilen odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Tak odgovor je podal, kot sledi iz izpodbijanih sodb, sodni izvedenec B. I., univ. dipl. inž. str., (med drugim) na podlagi podatka (iz Navodil za obratovanje, v prilogi A 30), da se plošče preše ogreva na temperaturo 40°C do 50°C ter da se tako temperaturo tega orodja vzdržuje - očitno tudi med postopkom vbrizga komponent za izdelavo poliuretanske pene. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožena stranka takšnemu stališču sodnega izvedenca nasprotovala z razlago spornega patentnega zahtevka, s katero bi konkretizirala sporno značilnost, »…da se komponente za izdelavo poliuretanske pene v orodje vbrizga pri vsaj približno 50°C,« tako, da bi bilo jasno, na kaj v postopkuvbrizga se nanaša besedna zveza »pri vsaj približno 50°C«: ali na temperaturo okolja izven orodja ali na komponente za izdelavo poliuretanske pene ali na orodje. Prav tako izvedenčevemu mnenju ni oporekala s pojasnilom, v čem se patentirana vsebina razlikuje od dotlej znanega stanja tehnike (vključno s sporno informacijo) in zakaj naj bi šlo za samostojno in zato morda tudi novo tehnično stvaritev. Ob pomanjkanju tovrstnih nasprotnih argumentov je, upoštevaje izvedenčevo mnenje, treba šteti, da ob prijavi izpodbijanega patenta že razkrito stanje tehnike daje strokovnjaku nedvoumna in zadostna navodila, da postopa tako, kot naj bi bilo na novo izumljeno in je (bilo) patentirano v okviru drugega patentnega zahtevka. Zato je omenjena informacija škodljiva za novost izuma, ki je zavarovan z drugim patentnim zahtevkom (prvi odstavek 8. člena in 9. člen ZIL, ki sta vsebinsko enaka prvemu odstavku 10. člena in 12. členu ZIL-UPB3). Revizijske trditve, ki ob primerjavi s škodljivo informacijo o stanju tehnike izhajajo zgolj iz besedila patentnega zahtevka, pa ne morejo omajati tega stališča (prim. 10. točko obrazložitve).

K odločitvi o ničnosti tretjega patentnega zahtevka

12. Po drugem odstavku 350. člena ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in nekatere absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj sklicevanje v pritožbi na »vse že zapisano« v obravnavanem primeru zaradi značilnosti spornega patenta (prim. 7. točko obrazložitve) ne zadosti kriteriju obrazloženosti pritožbe proti odločitvi o tretjem patentnem zahtevku. Zato je v pritožbenem postopku zadostoval uradni preizkus sodbe sodišča prve stopnje v tem delu.

13. Revizijo proti odločitvi o glavni stvari je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

14. Revizija proti odločitvi o stroških postopka ni dovoljena.

15. Odločitev o stroških postopka je po svoji naravi sklep (primerjaj prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, s katerim tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zavrglo na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki je v revizijskem postopku propadla, mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Te stroške je revizijsko sodišče odmerilo, skladno zahtevi tožeče stranke in Odvetniški tarifi (Ur. l. 67/2003 s spremembami), v znesku 475,98 EUR ((850 X 0,459 EUR X 1,20) + (17 X 0,459 EUR)).

---.---

Op. št. (1): Prim. Jože Straus, Novost in izumiteljska dejavnost v evropskem patentnem pravu, Pravnik, 1995, številka 1-3, stran 4.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o industrijski lastnini (1992) - ZIL - člen 8, 8/1, 9, 44, 44/2
Zakon o industrijski lastnini (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZIL-1-UPB3 - člen 10, 10/1, 12, 87, 87/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4OTQ4