Sodba I Ips 38/2010

Jedro

Preiskovalni sodnik je dolžan na primeren način obvestiti obdolženca, kdaj in kje bo opravil zaslišanje prič, ni pa ga dolžan poučiti, da bo imel na zaslišanjih možnost pričam postavljati vprašanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 33/2005 z dne 24.10.2008 obsojenega K.F. spoznalo za krivega poizkusa kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter denarno kazen v višini 1000 EUR. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je dne 1.12.2009 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker ni bil poučen, da ima pravico biti prisoten in postavljati vprašanja pričama S.M. in B.L., ki sta bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih dejanj in ker omenjeni priči nista bili ponovno zaslišani na glavni obravnavi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V skladu z določbo petega odstavka 178. člena ZKP je preiskovalni sodnik dolžan na primeren način obvestiti obdolženca, kdaj in kje bo zasliševal priče, ni pa ga dolžan poučevati, da bo lahko pričam na zaslišanjih zastavljal vprašanja.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec dne 17.3.2010 in njegov zagovornik dne 9.3.2010 seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenec s strani preiskovalne sodnice ni bil poučen, da ima pravico biti prisoten pri zaslišanju prič M.S. in B.L. ter jima zastavljati vprašanja.

6. Iz uradnega zaznamka z dne 3.10.2004 izhaja, da je preiskovalna sodnica po telefonu obvestila obsojenca, da bo v okviru nujnih preiskovalnih dejanj pri Okrožnem sodišču v Celju opravljeno zaslišanje dveh prič – ilegalcev v zvezi s postopkom zaradi kaznivega dejanja ilegalnega prehajanja meje, ter da je lahko navzoč pri njunem zaslišanju. Obsojenec je izjavil, da se zaslišanja ne bo udeležil in da si bo kasneje, če bo to potrebno, prebral zapisnika o zaslišanju teh prič. Preiskovalna sodnica je priči M.S. in B.L. v nenavzočnosti obdolženca zaslišala istega dne.

7. V skladu z določilom 5. in 6. odstavka 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Če tisti, ki mu je bilo poslano obvestilo o preiskovalnem dejanju ne pride, se dejanje lahko opravi tudi v njegovi nenavzočnosti. ZKP ne zahteva, da bi moral preiskovalni sodnik procesne subjekte, ki imajo pravico biti navzoči pri opravi preiskovalnega dejanja, povabiti z vabilom. Zadošča, da jih na primeren način obvesti, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja. Uporabi lahko kakršenkoli hiter in zanesljiv način obveščanja (ustno obvestilo navzočim na naroku o datumu novega naroka, obvestilo po telefonu ali telefaksu in podobno).

8. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja že vrhovni državni tožilec, je preiskovalni sodnik dolžan zgolj na primeren način obvestiti obdolženca, kdaj in kje bo opravil zaslišanje prič, ni pa ga dolžan poučiti, da bo imel na zaslišanjih možnost pričam postavljati vprašanja. V obravnavanem primeru je preiskovalna sodnica na primeren način obvestila obsojenca, kdaj in kje bo opravljeno zaslišanje prič M.S. in B.L. ter ga poučila, da je lahko pri njunem zaslišanju navzoč. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec imel možnost udeležiti se zaslišanja omenjenih prič ter aktivno sodelovati pri njunem zaslišanju, ki pa je ni izkoristil, zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da mu je bila kršena pravica do obrambe.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je „napačna odločitev sodišča, ker ni ponovno zaslišalo priči M.S. in B.L.“, s čimer zahteva nakazuje na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 25.9.2008 izhaja, da je sodišče v soglasju s strankami prebralo izpovedbi prič M.S. in B.L., o katerih se je obdolženec, potem ko so bile prebrane, izjavil. Na glavni obravnavi dne 24.10.2008 je obsojenčev zagovornik „glede na današnji potek glavne obravnave“ predlagal neposredno zaslišanje omenjenih prič. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen, ker je ocenilo, da njegova izvedba ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je takšni presoji sodišča prve stopnje pritrdilo in v šestem odstavku na 2. strani sodbe navedlo, da je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da vprašanja, ki naj bi se razčiščevala z zaslišanjem predlaganih prič, niso relevantna in ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi pravno odločilnega dejanskega stanja.

10. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih).

11. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 133/2008 z dne 4.12.2008 presodilo, da se obramba s tem ko v skladu z drugim odstavkom 340. člena poda soglasje za branje zapisnika zaslišanja priče, vnaprej ne odreče morebitnemu predlogu, da jo sodišče v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi neposredno zasliši. Vendar pa mora v takem primeru (enako kot pri vsakem drugem dokaznem predlogu) obrazložiti, katero dejstvo želi razjasniti z neposrednim zaslišanjem priče in izkazati materialnopravno relevantnost in verjetnost, da bo s takim načinom izvedbe dokaza ugotovila zatrjevano dejstvo. Tega vložnik v obravnavanem primeru ni storil, zato je sodišče dokazni predlog za neposredno zaslišanje prič M.B. in B.L. utemeljeno zavrnilo in s tem ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Z navedbami v zahtevi, s katerimi obsojenčev zagovornik poudarja dele izpovedb prič M.S. in B.L., ki da sta popolnoma potrdili obsojenčev zagovor, da se je ustavil le naključno, zaradi pokvarjenega avtomobila in da z osebami, ki jih je policija našla v njegovem avtomobilu, nima popolnoma nič ter z navedbami, da so izjave prič v uradnih zaznamkih prirejene oziroma naučene in da ni podan nikakršen dokaz, da je vozil ilegalce, po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 88/2008
• VSL Sklep III Kp 42197/2020
• Sodba I Ips 269/2009