Sodba III Ips 141/2007

Jedro

Bolj kot je zgodnejša znamka razlikovalna, večja je verjetnost zmede, pri čemer je vir zmede lahko izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke, bodisi per se bodisi zaradi ugleda, ki ga uživa v javnosti, se pravi ali lastna (notranja) ali pridobljena razlikovalnost znamke (poznanost).

Uspešna registracija firme ne izključuje možnosti posega v tujo znamko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revidentka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo toženkine pritožbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da se toženki prepove vsakršna uporaba znaka „INTERŠAFAR METRO“ v gospodarskem prometu za blago iz razredov 1–39 ter za storitve iz razredov 35–39 in 42 mednarodne klasifikacije, za katere je registrirana tožničina mednarodna besedna znamka „METRO“, ki je veljavna tudi v Republiki Sloveniji. Prvostopenjska sodba je bila potrjena še glede zapovedi toženki, naj umakne napis „INTERŠAFAR METRO“ s (pročelja) svoje trgovine, v 15 dneh. Tako je bilo razsojeno na podlagi ugotovitev, da je toženka pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno (storitve, označitvi katere je namenjena tožničina znamka in ki jo tožnica tudi sama opravlja) na pročelju svoje prodajalne na J., na glavi dopisov, na reklamnih letakih in na traku, razpetem čez cesto, uporabila besedno zvezo „INTERŠAFAR METRO“, ter na podlagi ocene, da bodo zato potrošniki verjetno povezovali toženkino dejavnost s tožničino znamko.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi procesnih in materialnopravnih kršitev.

3. Tožnica je na vročeno revizijo odgovorila, a ne po odvetniku. Ker niti v uvodu te sodbe navedena tožničina zastopnica niti pri njej zaposlena oseba ne izpolnjujeta, v smislu četrtega odstavka 131. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), pogojev iz predpisa, ki v tem primeru ureja zastopanje pred sodiščem, to je zahteve iz tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, Vrhovno sodišče tožničinega odgovora na revizijo ni upoštevalo (drugi odstavek 91. člena ZPP).

4. Spremembe in dopolnitve ZPP, uveljavljene 1. 10. 2008, skladno z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred navedenim datumom.

5. Po dosedanjih procesnih predpisih pa je bila revizija vselej dovoljena v sporih, ki se nanašajo na varstvo in uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme (4. točka tretjega odstavka 367. člena ZPP).

6. Iz podatkov sodnega/poslovnega registra ne izhajajo ovire za normalni potek postopka. Zato je lahko Vrhovno sodišče (brez zastoja) vsebinsko obravnavalo vloženo revizijo.

7. Revizija ni utemeljena.

Točka b prvega odstavka 47. člena ZIL-1 (povezovanje znaka z znamko)

8. Za presojo te zadeve je najprej pomembna točka b prvega odstavka 47. člena ZIL-1, po kateri daje znamka imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu; njen imetnik je upravičen preprečiti tretjim, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko. V okviru te določba je zlasti pomemben pojem „verjetnosti povezovanja med znakom in znamko“, ki je vključen v „verjetnost zmede“. O obojem se je Vrhovno sodišče že izrekalo.

9. Upravičenje imetnika znamke, da tretjim onemogoči gospodarsko izrabljanje določenega znaka, ki tako, kot je opisano v zgoraj citirani določbi, posega v njegovo znamko, se – sistemsko dosledno in skozi iste pojme – izraža tudi v točki b prvega odstavka 44. člena ZIL-1, kot imetnikovo upravičenje, da tretjim prepreči registracijo enakega znaka kot svoje (nove) znamke. Zaradi tesne povezanosti obeh določb je interpretacija obakrat uporabljenega pojma zmede v javnosti nujno enotna. V obravnavani zadevi tako v polni meri velja to, kar je Vrhovno sodišče zapisalo v sodbi X Ips 1140/2005 z dne 11. 12. 2007 (le, da je pojem „kasnejše znamke“ treba nadomestiti s pojmom „znaka“): „Pri presoji, ali je podan zavrnilni razlog za registracijo znamke po b točki prvega odstavka 44. člena [...] ZIL-1, je potrebna primerjava enakosti ali podobnosti blaga, za katero se uporabljata prejšnja in kasnejša znamka ter enakosti ali podobnosti samih znamk. Na podlagi takšne primerjave se izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. V praksi S[odišča] E[vropskih] S[kupnosti] se verjetnost zmede interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev. Potrošnik nepravilno domneva, da blago izvira od enega proizvajalca ali ekonomsko povezanih družb.“(1)

10. Od tam zapisanega je za to zadevo relevantno tudi to, da „mora biti primerjava znamk celovita in obsega[ti] vidno, slušno in pomensko podobnost zadevnih znakov, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov“, ter da je „odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku, saj le-ta zaznava znamko kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih podrobnosti“ (12. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je s tem sprejelo (tedaj in zdaj) razloge sodbe SES z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL BV proti Puma AG, Rudolf Dassler Sport, C-251/95, ki je iz tega, kar je bilo citirano, še izpeljalo za obravnavano zadevo posebej pomembno stališče, da „bolj razlikovalna, ko je zgodnejša znamka, večja je verjetnost zmede“, pri čemer je vir zmede lahko „izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke, bodisi per se bodisi zaradi ugleda, ki ga uživa v javnosti“,(2) se pravi ali lastna (notranja) ali pridobljena razlikovalnost znamke (poznanost).

11. V zvezi s temi navedki je treba spomniti, da je bila v našem pravu praksa SES na področju prava znamk neizogibna interpretacijska referenca vsaj od sprejetja ZIL-1 dalje. Že zato, ker je bila glavni razlog za sprejetje ZIL-1 uskladitev s pravom Evropskih skupnosti, sam 47. člen ZIL-1 pa je bil naravnost povzet po določbi tistega prava.(3)

Preizkus uporabe točke b prvega odstavka 47. člena ZIL-1

12. Sodišči nižjih stopenj sta pri presoji toženkinih dejanj zgoraj navedena izhodišča spoštovali. Iz ugotovitev: „Da tožeča stranka s svojimi trgovinami ni fizično prisotna na ozemlju Republike Slovenije, nikakor ne more pomeniti, da potrošniku v Republiki Sloveniji ni poznana tožeča stranka in njena znamka M..Prav k nasprotnem namreč vodi dejstvo, da ima tožeča stranka nekatere od svojih trgovin locirane neposredno za slovensko državno mejo [...] ter reklamiranje tožeče stranke neposredno na slovenskem trgu [...] kot tudi na medmrežju, ki seveda ni omejeno na državne meje,“(4) je že sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je podana verjetnost povezovanja v smislu točke b prvega odstavka 47. člena ZIL-1. Pravilna je uporabljena logika: da bodo potrošniki nepravilno domnevali, da je toženkina dejavnost maloprodaje nekako povezana z isto tožničino dejavnostjo, je tem bolj verjetno, kolikor bolj je tožničina znamka na slovenskem dobro poznana. Da je bila dejansko sorazmerno dobro poznana, pa si revidentka v sedanji pozni fazi postopka zaman prizadeva izpodbiti (zaradi prepovedi izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP namreč ti očitki niso več upoštevni).

13. V prejšnji točki obrazložitve opisano sklepanje bi bilo nesmiselno, če bi se besedna zveza, ki jo je uporabljala toženka, povsem razlikovala od besede, iz katere je sestavljena tožničina znamka (se pravi: zaradi različnosti na ravni znakov, ki tvorijo znamko). Tedaj bi namreč ne glede na stopnjo usidranosti tožničine znamke v zavesti potrošnikov ne bilo ničesar, kar bi jih ob srečanju s besedno zvezo, ki jo je na navedene sporne načine uporabljala toženka, spomnilo na tožnico. Vendar pa je, ne glede na te pomisleke načelne narave, v tej zadevi pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta primerjani označbi „že na prvi pogled zamenljivi“. Ta pravilna presoja temelji na celoviti primerjavi in upoštevanju celotnega vtisa obeh zadevnih označb (glej tretji odstavek na 6. strani njegove sodbe in to, kar je bilo navedeno v 10. točki te obrazložitve, zgoraj). Zlasti je bilo že na prvi stopnji pravilno pojasnjeno, na drugi stopnji pa ponovljeno, da to, da bi beseda „METRO“ ne imela razlikovalnega značaja za zadevne storitve in blago,(5) ne drži (zadnji odstavek na 5. strani in prvi odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje).

14. Trditev, da „povprečni slovenski potrošnik, ob slišanju oz. videnju besedne zveze INTERŠAFAR METRO ne pomisli na tožečo stranko“, se na prvi pogled kaže kot oporekanje dejanskim ugotovitvam iz dosedanjega sojenja (tudi glede na kontekst te trditve, ki tu ni povzet). Vendar pa je bolj pomembno to, da že sama trditev zgreši, saj je pravno odločilna verjetnost zmede (ne, ali bodo potrošniki pomislili na tožnico, temveč, ali utegnejo pomisliti nanjo, ali je to razumno pričakovati). Sklepanje, ali zaradi podobnosti primerjanih označb na eni strani, in tega, kar označujejo, na drugi strani, obstaja verjetnost zmede, pa je materialnopravne narave(6) (in, kot navedeno, v pravnomočni sodbi pravilno opravljeno).

15. Iz istega razloga (ker gre za uporabo prava) tudi ni bila potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca glede (z besedami revizije) „prepoznavnosti znamke oz. morebitni zamenljivosti trgovin oz. znaka tožeče in tožene stranke, kjer bi [se] potencialne potrošnike vprašalo, ali poznajo razliko med trgovinama in znamkama“. V nasprotju s tem, kar se zdaj očita, je bilo to obrazloženo, v predzadnjem odstavku na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje. Še drugače povedano: kateri znak sestavlja tožničino znamko in označitvi česa je namenjen, na eni strani, in katero besedno zvezo je uporabljala toženka in kaj je bila njena dejavnost, na drugi strani – vse to je ugotavljanje dejstev; sklepanje o verjetnosti mešanja prvega z drugim pa je materialnopravno sklepanje. Po dejanski plati izvedenec v tej zadevi zato ni (videti, da bi) bil potreben, po pravni plati pa že po svoji naravi (243. člen ZPP) ni primeren. To dokazno sredstvo bi sicer načeloma lahko bilo primerno in potrebno za ugotavljanje morebitne posebne narave blaga in storitev (njunih posebnih lastnosti, zlasti posebnega načina prodaje ali porabe). Vendar pa v reviziji ni niti nakazano, da bi toženkin zavrnjeni dokazni predlog imel takšno dokazno temo. Tudi ni naloga Vrhovnega sodišča, da bi samo odkrivalo procesne kršitve, ki bi lahko bile podane, če bi jo imel (371. člen ZPP).

16. Posebni režim nakupovanja v tožničinih prodajalnah, ki ga toženka zopet poudarja v reviziji, je bil na obeh nižjih stopnjah pravilno in izčrpno ocenjen kot pravno neodločilen; ta okoliščina tudi po prepričanju revizijskega sodišča ni taka, da bi prevladala nad siceršnjo podobnostjo zadevnih označb ter storitev in blaga.

Točka a prvega odstavka 48. člena ZIL-1 (kolizija firme z znamko)

17. Za presojo toženkine obrambe je pomembno še pravilo iz točke a prvega odstavka 48. člena ZIL-1, da imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoje ime.

18. Pojem imena pri tem ni omejen na osebna imena fizičnih oseb in vključuje firme (imena družb).(7) V zvezi s pogojem uporabe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji pa je vredno opozoriti na razlago iz sodbe SES z dne 11. septembra 2007 v zadevi Céline SARL proti Céline SA, C-17/06, da je treba njegovo izpolnitev „[1.] po eni strani presojati ob upoštevanju tega, v kolikšni meri upoštevna javnost, ali vsaj večji del te javnosti, razume uporabo imena s strani tretje osebe tako, kot da ta označuje povezavo med proizvodi ali storitvami tretje osebe in imetnikom znamke ali osebo, ki je upravičena do uporabe znamke, [2.] po drugi strani pa v kolikšni meri bi se tretja oseba tega morala zavedati. Pri tej presoji je treba upoštevati še en dejavnik, in sicer [3.] ali znamka v državi članici, v kateri je registrirana in v kateri se zahteva zaščita, uživa določen ugled, ki bi ga tretja oseba lahko izkoristila za trženje svojih proizvodov ali storitev [...].“(8)

Preizkus uporabe točke a prvega odstavka 48. člena ZIL-1

19. Kolikor gre pri toženkini uporabi zadevne besedne zveze sploh za uporabo firme kot take (sprejemljivi so namreč razlogi sodišč nižjih stopenj, da bi bila morala toženka poleg te besedne zveze uporabljati vsaj še označbo organizacijske oblike, da bi šlo za uporabo firme, kakršno zahteva zakon), je bilo že na nižjih stopnjah pravilno pojasnjeno, da uspešna registracija firme ne izključuje možnosti posega v tujo znamko. Zares, firma identificira družbo, znamka pa izvor blaga ali storitev: čeprav torej registracija firme sama po sebi ne označuje izvora blaga ali storitev, pa je njena naknadna uporaba kaj lahko dojeta ravno kot označba izvora, s čimer uporaba firme vstopi na področje varstva znamke.

20. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila toženkina uporaba sporne besedne zveze, podobne, a ne identične njeni lastni firmi, ravnanje zoper dobre poslovne običaje (na koncu tretjega odstavka na 5. strani njegove sodbe). Poleg razloga, ki ga je neposredno navedlo v utemeljitev (poznejša registracija toženkine firme od tožničine znamke), ni mogoče spregledati, da je sodbo v odločilni meri oprlo na ugotovitev o sorazmerno dobri poznanosti tožničine znamke. To je razlog, da toženkino zatrjevanje, na katero opozarja v reviziji (da naj bi se bila ob nakupu svoje trgovine za njeno poimenovanje navdihnila pri železniških tirih, ki naj bi bili tam potekali zaradi prejšnje namembnosti prostora), ne zadeva nobenega takšnega dejstva, ki bi bilo odločilno. Tudi če bi se bila namreč ta trditev v dokaznem postopku potrdila, dejstvo toženkine dobre vere (kot eno od meril ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji), ki naj bi bilo, kot je razumeti, s tem dokazano, postane nepomembno (povsem zbledi) ob ugotovljeni dobri poznanosti že prej obstoječe tožničine znamke, namenjene označitvi istega (drobnoprodaje). Dobra vera namreč ne more pretehtati nad dobro poznanostjo znamke.(9) Zaslišanje prič v zvezi s tem toženkinim zatrjevanjem zato dejansko ni bilo potrebno.

Sklep

21. Izza revizijskega očitka o nezadostni obrazloženosti stališča o pravočasni vložitvi tožbe je po oceni revizijskega sodišča prizadevanje za drugačno dejansko presojo, ki pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ne more biti uspešno.

22. Ker revizijsko uveljavljani razlogi niso utemeljeni in ker revizijsko sodišče tudi samo ni ugotovilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

23. Ker revidentka ni uspela, svoje revizijske stroške krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): 10. točka obrazložitve z naknadno dodanim poudarkom.

Op. št. (2): 24. točka obrazložitve.

Op. št. (3): O tem usklajevanju je Vrhovno sodišče razlogovalo že v sklepu III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005.

Op. št. (4): Drugi odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje (dodan poudarek).

Op. št. (5): V pravu znamk je pojem razlikovalnosti (distinktivnosti) nasprotje pojma opisnosti. Zato je beseda metro (označevalec) opisna za pojem metroja (označenec), ni pa opisna (v nobeni normalni, ne-nepričakovani zvezi) za pojem trgovine na drobno. Ker gre v zadevnem primeru za čisto materialnopravno sklepanje, o tem ni bilo treba izvajati nobenih anket (drugače bi bilo, če bi obstajali kakšni posebni pomeni, povezani s specifičnostjo blaga oziroma storitev ali njihovega konsumiranja; tedaj bi opisnost teh pomenov lahko pomenila deloma dejansko vprašanje). Da je toženka kot dokaz predlagala anketo (izvedbo?, branje?), na kar naj bi se bilo sodišče ne odzvalo, pa zdaj v reviziji trdi presplošno, da bi bilo njen očitek mogoče preizkusiti.

Op. št. (6): Da bi se to pravilno razumelo, je lahko moteče, da se pojem verjetnosti pogosteje, a v drugih zvezah, uporablja za stopnjo verjetnosti pri ugotavljanju dejstev.

Op. št. (7): Primerjaj sodbo SES z dne 16. novembra 2004 v Anheuser-Busch Inc. proti Budĕjovický Budvar, národní podnik, C-245/02 (85. točka obrazložitve).

Op. št. (8): 34. točka obrazložitve.

Op. št. (9): To je skladno s tem, kar je bilo navedeno v 18. točki te obrazložitve, zgoraj, pod 3: kot kaže opozoriti, gre za to, koliko bi se tretji moral zavedati, ne pa koliko se je dejansko zavedal obstoja znamke, v katero utegne poseči z uporabo firme.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 189/2008
• Sodba III Ips 68/2010
• Sklep III Ips 84/2010