Sodba VIII Ips 373/2008

Jedro

Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi moral tožnik pojasniti, za razjasnitev katerega dejstva bi bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke potrebna oziroma navesti, česa tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove oziroma pri odmeri starostne pokojnine ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Ker tega ni storil, sodišče ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožniku tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila od 1. 2. 2005 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v višini 504,20 EUR (120.827,17 SIT) mesečno. Dokončno odločbo tožene stranke izpodbija zato, ker se ne strinja z izračunom pokojninske osnove in posledično z višino priznane starostne pokojnine.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo odločb tožene stranke št. 1 4 4105014 z dne 8. 12. 2005 in z dne 26. 4. 2006 ter da se toženi stranki naloži, da mu mora povrniti pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker sodišče druge stopnje ni pravilno ugotovilo višine pokojnine, ki mu pripada. Ponavlja pritožbene navedbe, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, od katerih letnih osnov (deset zaporednih let) mu je tožena stranka odmerila pokojnino, ter v zvezi s tem sodišču druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker izpodbijana sodba glede teh pritožbenih navedb nima razlogov. Nadalje ponavlja tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca finančne stroke ter v zvezi s tem zatrjuje kršitev „človekove pravice po 6. členu Evropske konvencije za človekove pravice v zvezi s kršitvijo 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, ker mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje“.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

8. Zatrjevanje revidenta, da iz sodbe sodišča prve stopnje ter izpodbijane sodbe ni razvidno, katero časovno obdobje in dohodki tožnika v tem obdobju so bili upoštevani pri izračunu pokojnine, ne drži. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je v obrazložitvah obeh sodb izrecno navedeno, da je glede plač oz. zavarovalnih osnov za odmero tožnikove pokojninske osnove najugodnejše zaporedno obdobje od leta 1987 do 2001, višina v tem obdobju upoštevanih plač oziroma zavarovalnih osnov, ki v povprečju znaša 146.801,95 SIT, pa je razvidna iz izpisa podatkov tožene stranke, ki je priloga izpodbijane odločbe z dne 8. 12. 2005. Sodišče prve stopnje je podatke preverilo in ugotovilo, da so bile upoštevane tako plače kot nadomestila, podatki pa so skladni s tistimi iz matične evidence. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi bilo treba upoštevati najugodnejše zaporedno desetletno in ne petnajstletno obdobje. Glede na to, da se je tožnik upokojil v letu 2005, je treba upoštevati določbo drugega odstavka 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji), ki ureja postopno daljšanje obdobja za izračun pokojninske osnove. Zavarovancu, ki se upokoji v letu uveljavitve tega zakona, t. j. v letu 2000, se pokojninsko osnovo določi na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih desetih let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna.

9. Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana, saj po mnenju revizijskega sodišča nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišča druge in prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti.

10. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo tožnikovemu predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ter na odločitev pritožbenega sodišča, ki je njegovo pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, na katero se v reviziji sklicuje tožnik. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (1).

11. Pri tem je treba upoštevati tudi povezanost trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno: stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi moral torej tožnik pojasniti, za razjasnitev katerega dejstva bi bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke potrebna oziroma navesti, česa tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove oz. pri odmeri starostne pokojnine ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Ker tega ni storil, sodišče ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožniku tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

12. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik trditev o napačno izračunani višini starostne pokojnine ni ustrezno substanciral, ni bilo dolžno izvajati dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Revizijsko sodišče s tem stališčem soglaša ter ugotavlja, da zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, oziroma sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, s katerimi je tožnik takšno odločitev sodišča prve stopnje grajal, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

13. V čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, tožnik v reviziji ne pojasni. Revizijsko sodišče pa ob uradnem preizkusu s tega vidika ni ugotovilo nobenih nepravilnosti - sodišči druge in prve stopnje sta na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) pravilno uporabili določbe materialnega prava v zvezi z odmero starostne pokojnine.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-794/05 z dne 20. 10. 2005.

Datum zadnje spremembe:

27.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 892/2007
• VSL sklep II Cp 959/2015
• VDSS Sodba Psp 89/2020