Sodba I Ips 48/2010

Jedro

Ko zunajobravnavni senat sklepa o ugovoru zoper obtožnico, odloči, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, če iz opisa dejanja v izreku obtožnice ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 115/2008 z dne 22.1.2009 obsojenega B.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po četrtem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa, da mora plačati potrebne izdatke mladoletne oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njene pooblaščenke.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 322/2009 z dne 8.10.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena ZKP.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ne drži zatrjevanje, da bi moral izvenrazpravni senat ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico odločiti, da se ta ne dopusti. Ta senat je ugovor zavrnil, pri čemer je med razlogi navedel, da v stvari ni šlo za kaznivo dejanje, ki ga je obdolžencu očitala obtožnica, to je kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, marveč vsebuje obtožnica vse znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena. Ker pri odločanju o ugovoru senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel tožilec v obtožnici (279. člen ZKP), je bila njegova odločitev pravilna. Ni prišlo do zatrjevanega prekoračenja pooblastil v ugovornem postopku. Vsa nadaljnja navajanja, da „sproščenega družinskega ozračja, žgečkanja, valjanja ter morebitnega nehotenega fizičnega stika preko obleke“ ni mogoče obravnavati kot kaznivo dejanje, s katerim je obdolženec hotel prizadeti spolno nedotakljivost njegove hčerke, pomenijo zgolj izražanje nestrinjanja z dokazno oceno sodišča.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Po stališču vložnika zahteve je zunajobravnavni senat ob odločanju o ugovoru zoper vloženo obtožnico prekoračil pooblastila, ki jih ima po veljavnem procesnem zakonu, in sicer s tem, ko je glede obsojenčevega dejanja, opisanega v obtožbi, sklepal, da gre za ravnanje iz četrtega odstavka 183. člena KZ. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo pravne podlage za takšno postopanje zunajobravnavnega senata. Zato drugostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti.

7. Kršitev kazenskega zakona je podana po oceni zahteve, ker opis kaznivega dejanja ni opredeljen z vsemi zakonskimi znaki. Sodišče je tudi kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca psihologa.

8. S sklepom Ks 308/2008 z dne 30.7.2008 je senat sodišča prve stopnje zavrnil zagovornikov ugovor zoper obtožnico, ki jo je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložilo zoper obsojenega B.B. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ. Senat je v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem presodil, da dejanje, opisano v tenorju obtožnice, ne ustreza zakonskemu znaku spolnega dejanja, temveč gre za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ. Senat je zavzel stališče, da ni vezan pri odločanju o ugovoru na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici, sklicujoč se na določbo 279. člena ZKP. Na glavni obravnavi 19.1.2009 je okrožni državni tožilec spremenil obtožbo z očitkom obsojencu, da je s svojim ravnanjem prizadel spolno nedotakljivost svoje hčerke A.A. in dejanje pravno opredelil kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po četrtem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 183. člena KZ.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo (prvi odstavek 395. člena ZKP) navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala postopanje senata sodišča prve stopnje. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je pritožbeno sodišče soglašalo z razlago, da zunajobravnavni senat pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel v obtožnici tožilec.

10. Zahteva navaja, da v prvi vrsti opozarja na nezakonito ravnanje zunajobravnavnega senata s trditvijo, da je prekoračil pooblastila, ki jih ima po veljavni kazenskopravni zakonodaji. Pritožbenemu sodišču pa očita postopkovno kršitev, ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo pravne podlage za postopanje zunajobravnavnega senata.

11. Pristojnost zunajobravnavnega senata za odločanje o ugovoru zoper obtožnico je predpisana v drugem odstavku 275. člena (v povezavi s šestim odstavkom 25. člena) ZKP in nadaljnjih členih. Ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, odloči, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, če med ostalim ugotovi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Za presojo tega vprašanja je odločilen opis dejanja, ki je vsebovan v tenorju obtožnice. V tem primeru je obsojenčevo dejanje ob navedbi časovnih in krajevnih okoliščin bilo opisano tako, da je obsojenec kot oče z zlorabo svojega položaja storil spolna dejanja s svojo hčerko A.A., rojeno 19.3.1996, to je osebo drugega spola, ki mu je bila v času stikov zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo in ki v času do dne 18.3.2006 še ni bila stara deset let, od 19.3.2006 pa še ni bila stara petnajst let, na ta način, da je na podlagi svoje avtoritete in njenega zaupanja dosegel, da jo je večkrat otipaval po prsih ter na opisan način proti njeni volji zadovoljeval svoje spolne potrebe. Na podlagi takega opisa ni bilo mogoče sklepati, da obtoženo dejanje nima zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja in da bi zunajobravnavni senat moral odločiti, da se obtožba ne dopusti ter ustavi kazenski postopek iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP. S sprejeto odločitvijo, ki jo je zunajobravnavni senat obrazložil na prikazan način, ni postopal v nasprotju z zakonskimi pooblastili in zato ni kršil že navedenih zakonskih določb.

12. Zahteva tudi neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je opravilo presojo pritožbenih ugovorov, povezanih s postopanjem zunajobravnavnega senata v ugovornem postopku. Zatrjevana pomanjkljivost v utemeljitvi sodbe ne pomeni odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki se vselej nanaša na razloge dejanske narave, ne pa na pomanjkljivo navedbo konkretne zakonske določbe. Sicer pa je glede na obrazložitev drugostopenjske sodbe povsem jasno, na katero postopkovno določbo se opira odločitev.

13. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, na katero se sklicuje zahteva, je podana, če dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje. Med ostalim gre za takšno kršitev, če sodišče napačno presodi, ali so podani ali niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Po določbi četrtega odstavka 183. člena KZ stori kaznivo dejanje, kdor v okoliščinah, predpisanih v prvem, drugem in tretjem odstavku, kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let. V opisu, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, so zakonski znaki tega kaznivega dejanja konkretizirani, sodišče pa je glede na to in po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno sklepalo na njihov obstoj, tudi na danost zakonskega znaka, ki zadeva drugačno poseganje v spolno nedotakljivost oškodovanke, kot je predpisano v prejšnjih odstavkih 183. člena KZ. Navedbe, v katerih zahteva prikazuje, da je šlo za sproščeno družinsko ozračje, žgečkanje in za morebitne nehotene fizične stike obsojenca in oškodovanke preko obleke, da bi se glede na očitano obsojenčevo ravnanje morale kazati pri oškodovanki določene posledice, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo zaključek, da je obsojenec z ugotovljenim ravnanjem prizadel oškodovankino spolno nedotakljivost ter navedlo in ocenilo tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da so bila obsojenčeva dejanja spolno motivirana. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlago prvostopenjskega sodišča ter tudi obrazložilo, kako presoja pritožbene navedbe v zvezi s tem vprašanjem. Nakazovanje zahteve, da pri obsojencu ni izkazan subjektivni namen v tem smislu, ali njegovo ravnanje izhaja iz spolnih pobud, iz teh razlogov ni utemeljeno, po drugi strani pa tudi te navedbe odpirajo vprašanje ocene dejanskih okoliščin.

15. Sodišče prve stopnje je med drugim zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihologa, ki naj bi podal mnenje o tem, ali so domnevna obsojenčeva spolna dejanja združljiva z njegovo osebnostjo ter se izjasnil o vprašanju verodostojnosti zagovora. Sodišče je utemeljilo, da izvedenec ne ugotavlja, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je slednje združljivo z njegovo osebnostjo, temveč o tem odloča sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen. Zahteva ob ponovljenih razlogih, s katerimi utemeljuje ta dokazni predlog, izraža obžalovanje, da ni bil izveden in očita sodišču kršitev obsojenčeve pravice obrambe. Toda zahteva pravne relevantnosti dokaznega predloga ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Na podlagi njenih navedb in ob upoštevanju vseh s pravnomočno sodbo ugotovljenih odločilnih dejstev, ni mogoče sklepati, da bi izvedba tega dokaza stanje stvari lahko spremenila. Ni namreč izkazana verjetnost, da bi lahko predlagani in ne izvedeni dokaz ustvaril dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zato kršitev pravic obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, ni podana (drugi odstavek 371. člena ZKP).

16. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

27.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 14234/2013-110
• VSRS Sodba I Ips 36871/2013-467
• VSRS Sodba I Ips 8720/2010-266