Sodba XI Ips 31762/2010-144 (XI Ips 35/2010)

Jedro

Glede na zakonski opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika je v zvezi z očitkom neupravičene prodaje prepovedane droge pravno relevanten dogovor med kupcem in prodajalcem o vrsti, količini in ceni prepovedane droge ter kraju in času njene izročitve, dogovorjena višina cene pa ni znak tega kaznivega dejanja in ne more biti pravno relevantna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je po zahtevi preiskovalnega sodnika tega sodišča po petem odstavku 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodil predlogu okrožnega državnega tožilca in zoper obdolženega S.F. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev prvega in drugega odstavka 19. člena, prvega odstavka 20. člena, 22. člena in 25. člena Ustave ter kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP in drugim odstavkom 18. člena ZKP ter po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve Ustave niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Iz tega razloga vložnik ne more uspeti z ocenjevanjem denarne vrednosti prepovedane droge, ki naj bi jo obdolženec prodal svojim odjemalcem, prav tako ne z navedbami o obsedenosti policije z obdolžencem, o bagatelni količini mamil in stopnji omamnosti, ki jo takšna količina (sploh lahko še) omogoča, o njegovem harmoničnem družinskem življenju in njegovi (pre)zaposlenosti v zvezi z delom pri njegovi partnerici in očetu. Glede na zakonski opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je v zvezi z očitkom neupravičene prodaje prepovedane droge pravno relevanten dogovor med kupcem in prodajalcem o vrsti, količini in ceni prepovedane droge ter kraju in času njene izročitve, medtem ko dogovorjena višina cene, ki ni znak tega kaznivega dejanja, ne more biti pravno relevantna.

6. Vložnik sklepu preiskovalnega sodnika (pravilno: zunajobravnavnega senata) in sklepu zunajobravnavnega senata (pravilno: višjega sodišča) očita kršitev 25. člena Ustave, ker naj prvi sploh ne bi vseboval, drugi pa naj bi vseboval le delno presojo neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi, sorazmernosti pripora ter možnosti nadomestitve pripora s katerim od milejših ukrepov. Na tak način naj bi sodišči kršili obdolženčevo pravico do učinkovite pritožbe. Po pregledu izpodbijanih sklepov je potrebno zaključiti, da tak vložnikov očitek ni utemeljen. Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu obrazložil obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženec trem državljanom Republike Italije prodal prepovedani drogi heroin in kokain, ter podanost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki temelji na obdolženčevi predkaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja, potrebi po dodatnih finančnih sredstvih, pohlepu po denarju ter njegovi vztrajnosti in trdovratnosti v smeri ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Zunajobravnavni senat je nato zaključil, da je ob splošno znanem dejstvu, da omenjeni drogi škodita zdravju in življenju ljudi, pripor neogibno potreben zaradi varnosti drugih ljudi (sklep, stran 8). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da se strinja z ugotovitvijo zunajobravnavnega senata o neogibni potrebnosti pripora zaradi varstva ljudi, hkrati pa s tem v zvezi zavrnilo vložnikovo pritožbeno navedbo kot neprimerno in skregano s prepogostimi primeri smrti uživalcev mamil zaradi njihovega predoziranja. Višje sodišče je še dodalo, da gre za splošno znana dejstva, katerih vložnik ne argumentirano niti kulturno sploh ne izpodbija (sklep, stran 3). Izpodbijani pravnomočni sklep je potrebno brati kot celoto, ne pa zgolj posameznih odstavkov. Iz razlogov, s katerimi je sodišče opredelilo obdolženčevo nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pri čemer je zlasti upoštevna obdolženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja (dve pravnomočni obsodbi, s katerima sta mu bili izrečeni triletna kazen zapora in pogojna obsodba, ter vložena obtožnica pred Okrožnim sodiščem v Kopru in pravnomočna obsodba pred sodiščem v Trstu, s katero mu je bila izrečena šestletna kazen zapora, vse zaradi kaznivih dejanj, povezanih s prodajo prepovedane droge), je v povezavi z navedbo splošno znanih dejstev o nevarnosti heroina in kokaina za zdravje in življenje ljudi razvidno, da je sodišče opredelilo tudi sorazmernost in neogibnost odrejenega ukrepa. S tem v zvezi je potrebno dodati, da bi moralo sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen sum zgolj za tri prodaje prepovedane droge (od prvotno očitanih osmih prodaj), podati oceno sorazmernosti pripora glede na zmanjšano kriminalno količino, vendar vložnik v zahtevi tega vprašanja ni izpostavil. Kolikor je višje sodišče podalo še dodatne, zgoraj navedene razloge, je z njimi zgolj odgovorilo vložnikovim pritožbenim navedbam, ne pa dopolnjevalo sklepa zunajobravnavnega senata. Prav tako je že v sami odločitvi sodišča, da je zoper obdolženca potrebno odrediti pripor, vsebovana presoja, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, s čimer je uporaba preostalih ukrepov izključena. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev prvega in drugega odstavka 19. člena, 20. člena in 25. člena Ustave.

7. Vložnik utemeljuje kršitev 22. člena Ustave s tem, da je sodišče zoper obdolženca odredilo pripor, medtem ko ga zoper soobdolženega B.G. kljub identičnim okoliščinam in po oceni vložnika še celo višji stopnji ponovitvene nevarnosti ni odredilo. Kot okoliščine, zaradi katerih sodišče zoper G. ni odredilo pripora, vložnik v obrobni opombi omenja nezaposlenost, predkaznovanost in dejstvo, da mu je bila zasežena bistveno večja količina droge. Iz izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata je razvidno, da je sodišče ob utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, in sicer da je bil pred Okrožnim sodiščem v Kopru že dvakrat pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, pri čemer sta mu bili izrečeni kazen tri leta zapora in pogojna obsodba z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, enkrat pa pred sodiščem v Trstu, pri čemer mu je sodišče izreklo kazen šest let zapora. Prav tako je zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Kopru vložena obtožnica zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, s strani državnega tožilca v Trstu pa je bil izdan evropski nalog za prijetje in predajo zaradi izvršitve prestajanja šestletne kazni zapora, izrečene s pravnomočno sodbo sodišča v Trstu. Nadalje je sodišče še navedlo, da obdolžencu njegovi prihodki kljub delu v podjetju njegove partnerice in pri njegovem očetu ne zadoščajo za lagodno življenje ter da gre glede na prejšnje pravnomočne obsodbe za vztrajnega in trdovratnega povratnika istovrstnih kaznivih dejanj, povezanih s prodajo droge. Ob povedanem in glede na vložnikove posplošene navedbe o G. nezaposlenosti, predkaznovanosti in večji količini zasežene mu droge Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve 22. člena Ustave.

8. Po stališču zahteve se izpodbijani pravnomočni sklep opira na nedovoljene dokaze, in sicer naj bi policija nezakonito izvajala ukrep tajnega opazovanja po devetem odstavku 149.a člena ZKP. Vložnik meni, da so bila protipravna in protiustavna že ustna dovoljenja državnega tožilca za tajno opazovanje z dne 8.1.2010 in 5.3.2010, vendar tega očitka v nadaljevanju ne obrazloži. Vložnik meni, da italijanski kupci prepovedane droge D.D., G.C. in M.B. ne morejo imeti statusa oseb, navedenih v devetem odstavku 149.a člena ZKP (druga neidentificirana oseba, zoper katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerih se izvaja ukrep). Ker so te osebe kupovale prepovedano drogo za lastno uporabo, to po zatrjevanju vložnika ne more pomeniti, da so bile vpletene v kriminalno dejavnost. Policija naj bi omenjene osebe protipravno in protiustavno tajno opazovala in s tem kršila njihovo ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave.

9. Na ta očitek je vložniku odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, ko je navedlo, da je za oceno, da so omenjene osebe vpletene v kriminalno dejavnost, zadoščalo dejstvo, da so se te osebe po predhodnem dogovoru sestale z obdolžencem. Ali so bile osebe, ki so prihajale v stik z obdolžencem, vpletene v njegovo kriminalno dejavnost, je predmet presoje dejanskih okoliščin v času, ko je prišlo do omenjenih stikov. Iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti. Zato se do vložnikove gole trditve, da so bila ustna dovoljenja državnega tožilca z dne 8.1.2010 in 5.3.2010 po določbi devetega odstavka 149.a člena ZKP protiustavna in protipravna, ni bilo mogoče opredeliti. Vložnikovo (ponovno golo) zatrjevanje protiustavnosti in protipravnosti ustnega dovoljenja državnega tožilca z dne 11.2.2010 za obravnavano zadevo ni relevantno, ker se ta očitek ne nanaša na kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor. Končno vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem kršitve 35. člena Ustave. V zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, storjenih v škodo tretjih oseb. Prav to pa v obravnavani zadevi vložnik uveljavlja z zatrjevanjem nezakonitega posega v pravico do zasebnosti odjemalcev oziroma kupcev prepovedane droge. Ob povedanem Vrhovno sodišče zaključuje, da se izpodbijani pravnomočni sklep ne opira na dokaz, ki bi bil prima facie nedovoljen. Pri tem je potrebno dopustiti možnost, da bi sodišče po v preiskavi in morebitni glavni obravnavi pridobljenih podatkih v zvezi s tem vprašanjem lahko prišlo do drugačnega zaključka.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev Ustave in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

29.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 33635/2014-80
• Sodba XI Ips 9146/2009 (XI Ips 117/2009)
• VSRS Sodba XI Ips 45721/2014-263