Sodba in sklep VIII Ips 275/2008

Jedro

Po določbah ZPIZ-1 pripada otrokom družinska pokojnina do takrat, ko izpolnijo pogoje za to, da praviloma lahko sami pridobivajo dohodek. To je najprej do dopolnjenega 15. leta starosti, če pa se šolajo, pa do konca šolanja. Bistven je zaključek šolanja in ne starost. Redno šolanje se praviloma sicer zaključi do 26. leta starosti, v primerih kot je tožnikov, pa gre za primer, ko to objektivno ni mogoče (dolžina študija). Tožnik zaradi tega ne sme biti v drugačnem, neenakopravnem položaju s tistimi, ki obdržijo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti zaradi prekinitve šolanja iz subjektivnih razlogov, ki so navedeni v 118. členu ZPIZ-1.

Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih ali o delu zahtevka, lahko tožnik predlaga izdajo dopolnilne sodbe. Ni pa mogoče te pomanjkljivosti odpraviti v revizijskem postopku. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in je po naravi stvari ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njo o zahtevku ali delu zahtevka tožnika sploh ni bilo (pravnomočno) odločeno.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter v delu, v katerem se nanašajo na tožnika, odpravilo odločbe tožene stranke št. P-957765 z dne 18. 9. 2003, št. 35-957 765 z dne 5. 6. 2003 in št. 35-957 765 z dne 5. 6. 2003. Odločilo je, da se tožniku prizna pravica do družinske pokojnine tudi v obdobju od 11. 3. 2003 do 30. 9. 2003 ter toženi stranki naložilo, da o odmeri družinske pokojnine odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter tožniku izplača pripadajoče zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik do 11. 3. 2003, ko je dopolnil starost 26 let, prejemal družinsko pokojnino po obeh starših. Maturiral je leta 1996 in se nato v študijskem letu 1996/97 vpisal na Medicinsko fakulteto, smer dentalna medicina. Študiral je redno in ni nikoli ponavljal letnika. Glede na to, da študij na navedeni fakulteti traja 7 let (6 let študija in 1 leto absolventskega staža), bi ga tudi v primeru rednega študija objektivno lahko končal šele z iztekom študijskega leta 2002/03 in bi bil torej upravičen prejemati družinsko pokojnino do 30. 9. 2003. Ker pa je starost 26 let dosegel že pred tem, mu je tožena stranka od takrat dalje izplačevanje družinske pokojnine ustavila. Sodišče je ocenilo, da je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) nastala pravna praznina. Zakonodajalec namreč ni predvidel življenjskega primera, ko do podaljšanja študija po 26. letu starosti pride izključno zaradi objektivnega dejstva dolžine študija. Upoštevaje načelo enakosti pred zakonom je sodišče presodilo, da je treba tožnikov primer obravnavati enako kot druge primere, ko otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po 26. letu starosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je razen v spremenjenem delu, v katerem je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sprejelo deloma napačno odločitev (obrestni del zahtevka), soglašalo z razlogi izpodbijane sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe pravdni stranki.

4. Tožnik vlaga revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je skladno z načelom enakosti pred zakonom potrebno upoštevati tudi podaljšanje študija v obdobju od 1. 10. 2003 do 1. 7. 2004 ter mu tudi za ta čas priznati pravico do družinske pokojnine. Marca 2003 je namreč ostal brez vseh sredstev za preživljanje. Tožena stranka mu je prenehala izplačevati družinsko pokojnino in se je moral preživljati sam. Fakulteta je ugodila njegovi prošnji za podaljšanje absolventskega statusa, sodišče pa v to odločitev ne more posegati. Podaljšanje obdobje študija v tem delu res izvira iz njegove sfere, vendar je šlo za okoliščine, zaradi katerih ga ni mogoče obravnavati drugače kot osebe, ki se jim pravica do družinske pokojnine podaljša zaradi prekinitve študija zaradi razlogov iz 118. člena ZPIZ-1. Izpodbija tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Tožena stranka je izdala napačno odločbo, zaradi česar mu je nastala škoda in je na tej podlagi upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

5. Tožena stranka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za pravno praznino. Določba prvega odstavka 116. člena ZPIZ-1 je jasna in določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine največ do dopolnjenega 26. leta starosti ob pogoju, da se šola. Podaljšanje pravice do družinske pokojnine po dopolnjenem 26. letu je urejeno v 118. členu ZPIZ-1, kjer pa ni predvideno podaljšanje pravice do družinske pokojnine zaradi študijskega programa, ki je časovno daljši od povprečnega dodiplomskega študija. Okoliščine, ki lahko vplivajo na podaljšanje, so v navedeni določbi taksativno naštete, pri tem pa mora biti šolanje zaradi takšnih okoliščin tudi prekinjeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik šolanja ni prekinil in se je ves čas redno šolal. Brezpredmetno je tudi sklicevanje na druge predpise. V kolikor pa bi sodišče ocenilo, da gre za neustavno pravno praznino, bi moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama. Nobena od njiju na revizijo ni odgovorila.

7. Revizija tožnika ni dovoljena.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva je na podlagi 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04) revizija razen v sporih, ki jih ta zakonska določba izrecno izvzema, vedno dovoljena. Drugače pa je v premoženjskih socialnih sporih, v katerih je na podlagi 1. točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena po določbah ZPP.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista v celoti odločili o tožnikovem tožbenem zahtevku za priznanje družinske pokojnine, in sicer nista odločili o delu zahtevka za priznanje pravice, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2003 do 1. 7. 2004. Revizijskih navedb tožnika, ki se nanašajo na ta del zahtevka, zato ni mogoče upoštevati. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih ali o delu zahtevka, lahko tožnik predlaga izdajo dopolnilne sodbe (325. - 327. člen ZPP). Ni pa mogoče te pomanjkljivosti odpraviti v revizijskem postopku. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in je po naravi stvari ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njo o zahtevku ali delu zahtevka tožnika sploh ni bilo (pravnomočno) odločeno (1).

10. V predmetni zadevi je tako obseg z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje omejen na odločitev o obrestnem delu zahtevka. Ne gre torej za spor o pravici iz socialnega zavarovanja, pač pa glede na to, da je predmet spora denarni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, za premoženjski socialni spor. Glede na določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1 bi bila v predmetni zadevi revizija dovoljena, če bi bila dovoljena po določbah ZPP.

11. Pri preizkusu dovoljenosti revizije na podlagi določb ZPP je potrebno upoštevati tudi pravila o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta iz 39. člena ZPP, na podlagi katerih se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve pri ugotavljanju pravice do revizije ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Iz navedenih procesnih pravil sledi, da višina obresti, kadar se te uveljavljajo kot postranska terjatev, za ugotovitev vrednosti spornega ni pomembna. V primeru, ko se z revizijo izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, se šteje, da je vrednost spornega predmeta enaka nič. Za tak primer gre tudi v predmetni zadevi, ko tožnik z revizijo ne izpodbija odločitve o glavnem zahtevku, pač pa zgolj odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obrestih, ki se uveljavljajo kot postranska terjatev.

12. Ker tožnik vlaga revizijo le glede odločitve o postranski terjatvi, kar pa niti po ZDSS-1 niti po ZPP ni dovoljeno, sodišče druge stopnje pa ob izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ni izrecno odločilo o dopustitvi revizije (5. točka prvega odstavka 31. člena ZDSS-1), jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

13. Revizija tožene stranke ni utemeljena.

14. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

15. Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

16. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

17. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe ZPIZ-1. Na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena tega zakona ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti; v 118. členu pa so določeni primeri, ko gre otroku pravica do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti (bolezen, nosečnost ali porod ter služenje vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije).

18. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča druge in prve stopnje, da je pri urejanju pravice do družinske pokojnine za otroke, ki se šolajo, v zakonu pravna praznina. ZPIZ-1 namreč ne ureja izrecno življenjskega primera, ko do podaljšanja študija po 26. letu starosti pride izključno zaradi objektivnega dejstva dolžine študija. Logično je, da z zakonom ni mogoče vnaprej predvideti in urediti vseh možnih življenjskih situacij, zato je naloga sodnika, da v primeru pravne neurejenosti s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora. Sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva (2. člen ZPP). V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila. Pravno podlago za tako ravnanje mu omogoča in narekuje drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami). Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

19. ZPIZ-1 ne ureja situacije, ko izključno objektivno dejstvo dolžine študija povzroči podaljšanje študija po 26. letu starosti, po drugi strani pa v določenih primerih vendarle omogoča uživanje te pravice tudi po dopolnitvi navedene starosti (118. člen ZPIZ-1). ZPIZ-1 prav tako ne opredeljuje pojma konca šolanja iz določbe prvega odstavka 116. člena ZPIZ-1. Glede na to, da iz potrdila Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani, izhaja, da traja študij, ki ga je tožnik končal, dvanajst semestrov, to je šest let, z upoštevanjem absolventskega staža pa sedem let, je logično, da tožnik, čeprav je študijske obveznosti izpolnjeval redno in ni nikoli ponavljal letnika, študija oziroma šolanja objektivno ne bi mogel končati do 26. leta starosti. Gre za primer, ki zakonsko ni urejen, je pa podoben izjemam iz 118. člena ZPIZ-1, zato je po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče sodišča druge in prve stopnje, da ga je treba po analogiji obravnavati enako kot primere iz 118. člena ZPIZ-1. Po določbah ZPIZ-1 pripada otrokom družinska pokojnina do takrat, ko izpolnijo pogoje za to, da praviloma lahko sami pridobivajo dohodek. To je najprej do dopolnjenega 15. leta starosti, če pa se šolajo, pa do konca šolanja. Bistven je zaključek šolanja in ne starost. Redno šolanje se praviloma sicer zaključi do 26. leta starosti, v primerih kot je tožnikov, pa gre za primer, ko to objektivno ni mogoče. Tožnik zaradi tega ne sme biti v drugačnem, neenakopravnem položaju s tistimi, ki obdržijo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti zaradi prekinitve šolanja iz subjektivnih razlogov, ki so navedeni v 118. členu ZPIZ-1.

20. Pri tem velja opozoriti tudi na ureditev pravice do otroškega dodatka v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami). V prvem odstavku 70. člena ZSDP je namreč določeno, da je otrok do otroškega dodatka upravičen najdalj do dopolnjenega 26. leta starosti, izjemoma pa tudi po tej starosti, in sicer med drugim tudi v primeru, ko traja njegovo šolanje na visoki stopnji pet ali šest let, pri tem podaljšanje traja toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo.

21. Ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo VSRS II Ips 706/2003 z dne 10. 3. 2005.

Datum zadnje spremembe:

27.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1464/99
• VSL sklep II Cp 1604/99
• VSM sklep Cpg 408/93