Sodba I Ips 99/2009

Jedro

V izreku pravnomočne sodbe opisano obsojenčevo kritično mnenje o političnem dogajanju v državi, prognoza obsojenca, da naj bi prišlo do notranjih političnih sprememb v državi, opis ravnanja drugih oseb (razbitje slike maršala Tita) ter kritika odnosa takratne oblasti do vere in verskega življenja ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se

J.L., sina J. in A. roj. L., roj. 25.7.1906 v G., duhovnik,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i :

obtožbe, da je:

v prvi polovici leta 1947 v cerkvi sv. J. v L. pod krinko „A.k.“ zbral skupino ljudski oblasti nenaklonjenih akademikov ter na sestankih navedene organizacije, ki naj bi bili namenjeni verskemu življenju obravnaval, da bo prišlo do notranjih političnih sprememb v naši državi, zbranim akademikom navajal za vzgled študente iz Z., ki naj bi razbili sliko maršala Tita, prikazoval nazadovanje komunističnih partij v Italiji in Franciji, klevetal ljudsko oblast v pogledu odnosov do vere, češ da s provokacijami skuša preprečiti versko življenje itd., s čemer je vršil agitacijo, ki je obsegala poziv na nasilno porušenje obstoječe državne ureditve,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni J.L. spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Izrečena mu je bila kazen tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter izguba posameznih državljanskih pravic (volilna pravica, pravica do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravica javnega nastopanja in pravica nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja). V izrečeno kazen mu je bil vštet čas prebit v preiskovalnem zaporu od 23.3.1949 dalje. Plačila stroškov kazenskega in pritožbenega postopka je bil oproščen.

2. Na podlagi določb 420. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-G) je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti A. nadškofije zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred izdajo sodbe, za obsojenca, umrlega dne 25.7.1984, zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

4. O odgovoru državnega tožilca se predlagatelj zahteve ni izjavil.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena ZKLD je bilo mogoče storiti s propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V izreku pravnomočne sodbe je opisano obsojenčevo kritično mnenje o političnem dogajanju v državi, kar utemeljeno poudarja vložnik zahteve, prognoza obsojenca, da naj bi prišlo do notranjih političnih sprememb v državi in opis ravnanja drugih oseb (razbitje slike maršala Tita) ter kritika odnosa takratne oblasti do vere in verskega življenja. Navedena ravnanja ne vsebujejo konkretizacije zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD to je agitacije, ki obsega poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, kar utemeljeno poudarja vložnik zahteve. Po navedenem je potrebno pritrditi zahtevi, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni imelo znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD. Obsodba tako pomeni kršitev kazenskega zakona iz prve točke 372. člena ZKP, kar uveljavlja vložnik zahteve. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi določila prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

7. Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona in izreklo oprostilno sodbo, zato o uveljavljanih procesnih kršitvah iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP ni odločalo.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 139/97
• Sodba I Ips 189/2003
• Sodba I Ips 103/97