Sodba I Ips 194/2009

Jedro

Spravljanje v podrejen položaj je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 in ne le ena od njegovih izvršitvenih oblik - v obtožnem aktu mora biti nastanek takšne posledice zatrjevan oziroma opisan, kolikor njen nastanek ni razviden že iz samega ravnanja storilca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 146/2008 z dne 28.1.2009 kršena določba prvega odstavka 299. člena KZ.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 418/2007 z dne 13.8.2008 T.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94 in kasnejši, v nadaljevanju KZ), mu zanj določilo kazen šest mesecev zapora, mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 983/2006 z dne 11.1.2007, ki je postala pravnomočna dne 20.1.2007, in mu ob upoštevanju v njej določene kazni pet mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, izreklo enotno kazen deset mesecev zapora, vanjo pa vštelo čas prebit v priporu. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo III Kp 146/2008 z dne 28.1.2009 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe.

2. Vrhovni državni tožilec mag.A.F. je zoper oprostilno sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je bil kršen 296. oziroma 191. člen Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08, 66/08 z dne 1.11.2008, v nadaljevanju KZ-1) v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Vložnik ugotavlja, da opis kaznivega dejanja vsebuje znake kaznivega dejanja nasilništva pri katerem opise tako po novi kot stari kazenski zakonodaji povezujejo skupna ali enaka izvršitvena dejanja, ki so v novi zakonodaji le konkretizirana. Grdo ravnanje z drugim, delanje nasilja, je v KZ-1 le konkretizirano s pretepanjem ali drugačnim bolečim ali ponižujočim kaznovanjem, kakor je v KZ-1 konkretizirano tudi ogrožanje varnosti s preganjanjem, s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje in telo. Vložnik meni, da pravna argumentacija višjega sodišča, da v opisu dejanja ni posebej opisana posledica dejanja „spravljanja v podrejen položaj“, ni utemeljena. Jedro zakonskega dejanskega stanu je storilec po njegovem mnenju izpolnil že z opisanimi izvršitvenimi dejanji kot so udarci, ki so povzročili sledi poškodbe, in brcami. Meni, da je „spravljanje v podrejen položaj“ posledica, ki je širša od zakonskega bistva, zato je odveč pavšalna trditev, da tega elementa ni v opisu, ne da bi sodišče obravnavalo pomen izvršitvenih dejanj tudi s stališča posledice. Ne gre namreč za dodatno posledico oziroma „nadaljnji element kaznivega dejanja“, kakor to zmotno razlaga sodišče, pač pa za oceno, kaj po svoji vsebini pomeni izvršitev dejanja v opisu, ki vsebuje tipična ravnanja nasilništva, na katera je edino mogoče vezati protipravnost in krivdo.

3. Vložnik še trdi, da grdo ravnanje, pretepanje itd., niti objektivno ni sposobno že samo po sebi spraviti drugega v podrejen položaj, razen če bi lahko trdili, da že zgolj takšna izvršitvena dejanja, kot jih upošteva 299. člen KZ-1 (verjetno je mišljen 296. člen KZ-1), sama po sebi vsebujejo tudi podrejenost položaja, kar pa ne bi bilo utemeljeno. Zato je po vložnikovem mnenju edina možna in sprejemljiva pravna razlaga, da gre pri spravljanju v podrejen položaj za samostojen kazenski znak in samostojno izvršitveno dejanje z omejevanjem oškodovancu enakih pravic, ki ga je z uporabo analogije intra legem mogoče kvečjemu povezovati s prisiljevanjem k delu ali opuščanju dela, saj se le pri takšnem izvršitvenem dejanju lahko v vsakem primeru manifestira tudi podrejen položaj. Deloma bi to lahko veljalo le še za jemanje svobode gibanja, ne pa tudi za druga, v KZ-1 našteta izvršitvena dejanja. To pa velja tudi za kazniva dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, saj je element določene podrejenosti predvsem že sam po sebi vsebovan v razmerju med starši in otroci. Nikakor pa objektivno ni mogoče, da bi brce in udarci, ki so sicer izredno surova nasilniška ravnanja (v konkretnem primeru so bila celo povod za odreditev pripora z ugotavljanjem pripornih razlogov), pomenila, da je otrok starše spravil v podrejen položaj, pa čeprav je že iz prvotnega opisa razvidno, da sta A.C. in N.C. šteli, da je celo ogroženo življenje R.C. Vložnik zaključuje, da zakonodajalec gotovo ni štel, da bi le starši v praksi lahko prišli v poštev kot storilci kaznivega dejanja nasilja v družini ali nasilništva, pač pa je hotel zajeti vsa razmerja, pri katerih se nasilja najpogosteje pojavljajo. Med ta pa po njegovi oceni sodi tudi primer družinskega nasilja, ki ga obravnava ta kazenska zadeva. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

B.

4. Obdolžencu je sodba sodišča prve stopnje očitala, da je v enem primeru z roko dvakrat udaril v nadlaht vsake roke svojo mater, zaradi česar je zadobila na obeh nadlahteh modrici v velikosti 5 x 5 cm; da je ob drugi priliki z roko udaril očeta v predel obraza, zaradi česar je ta dobil odrgnino korena nosu in da ga je čez dva dni obrcal in mu s tem povzročil modrice na nogah in rokah, zaradi česar je v družini prišlo do zgroženosti, prestrašenosti in bojazni za življenje obdolženčevega očeta.

5. Pritožbeno sodišče je spremembo obsodilne sodbe v oprostilno utemeljilo s stališčem, da takšno dejanje nima znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ker opis ne vsebuje nastanka posledice, in sicer, da bi bil vsak od staršev z obdolženčevim grdim ravnanjem spravljen v podrejen položaj. Zato je zaključilo, da takšno dejanje kot je bilo opisano, ni (več) kaznivo dejanje nasilništva, medtem ko ugotovitev, da vsebuje znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ni mogoča, ker ni predloga oškodovancev za pregon.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da se v napadeni sodbi pritožbenega sodišča sicer trdi, da v sodbi sodišča prve stopnje ni opisana posledica dejanja „spravljanja v podrejen položaj“, vendar pri tem pritožbeno sodišče ne poda nobene argumentacije oziroma razlage, kaj je vsebina takšnega položaja in kdaj oziroma v kakšnih primerih o njem lahko govorimo. Iz sodbe pritožbenega sodišča pa je mogoče razumeti, da je po stališču pritožbenega sodišča taka posledica ravnanja storilca znak kaznivega ravnanja nasilništva, ki mora biti podan pri kateremkoli od alternativno določenih izvršitvenih ravnanj.

7. Ni mogoče sprejeti razlage vložnika po kateri naj bi bilo spravljanje v podrejen položaj samo ena od izvršitvenih oblik (ravnanj) in ne element kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 in kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Stališče vložnika, da ne gre za dodatno posledico oziroma nadaljnji element kaznivega dejanja, pač pa za oceno, kaj po svoji vsebini pomenijo izvršitvena dejanja v opisu, pa je mogoče razumeti le tako, da je vložnik sicer mnenja, da mora biti spravljanje v podrejen položaj ocenjeno (ugotovljeno) v razlogih sodbe, ne pa tudi opisano v obtožnem aktu oziroma izreku sodbe, s čemer pa se ni mogoče strinjati.

8. Kaznivo dejanje nasilništva je uvrščeno v 29. poglavje Kazenskega zakona, ki vsebuje kazniva dejanja zoper javni red in mir. Takim dejanjem je skupno, da je njihov objekt varstva javni red (in mir), ki predstavlja skupnost vrednot, pomembnih za sobivanje ljudi v najširšem smislu. Tudi po določbi 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru stori prekršek nasilnega in drznega vedenja: kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Pred nasilništvom je zaščitena varnost in osebna nedotakljivost kjerkoli in zoper kogarkoli, predvsem pa na javnih krajih oziroma takrat, ko takšno ravnanje vzbudi občutek ogroženosti pri prisotnih tretjih osebah oziroma bi ga vzbudilo, če bi bile te prisotne. Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine. Nadaljnja značilnost nasilništva je, da grobo napada osebno dostojanstvo, vprašanje pa je, ali gre pri tem (vedno) za ravnanje, ki ga lahko razumemo ali celo enačimo s pojmom kaznovanje. Po prvem odstavku 296. člena KZ-1 namreč kaznivo dejanje nasilništva stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje [...]. Po stališču vložnika se kaznivo dejanje nasilništva poleg z drugimi, v prvem odstavku tega člena naštetimi izvršitvenimi načini, stori že s tem, če storilec z drugim grdo ravna, ali ga pretepa, ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje. Če pustimo ob strani ustreznost izraza „kaznuje“, ki v tej zvezi implicira oziroma dopušča razlago, da gre pri vseh teh različnih načinih protipravne uporabe fizične sile za različne oblike kaznovanja (namesto izraza „kaznuje“ bi bil veliko bolj ustrezen izraz „ravna“, tako kot na primer v prvem odstavku 191. člena KZ-1), vložnikovo stališče ni sprejemljivo, ker sta bolečina (prizadetost telesne integritete) in ponižanje (poseg v dostojanstvo) praviloma posledica vsake nedopustne uporabe fizične sile, ki pa je ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo; pri takšnem ravnanju gre lahko le za lažje kaznivo dejanje ogrožanja varnosti z grdim ravnanjem po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ali kazniva dejanja po 132., 133., 158. členu KZ-1 ali morda le za prekršek zoper javni red in mir. Če bi sprejeli razlago vložnika, bi izenačili pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 135., 296. in 191. člena KZ-1, kar pomeni, da bi ustvarili položaj, v katerem bi sodišča pravno enaka ravnanja obsojala lahko po enem ali drugem členu, pri čemer je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, in se preganja na predlog; za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do dveh let, preganja pa se po uradni dolžnosti; medtem ko je za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 predpisana kazen pet let zapora in se preganja po uradni dolžnosti.

9. Slovenska kazenska zakonodaja do leta 1999 ni inkriminirala nasilja v družini kot samostojno kaznivo dejanje. Izjema je bilo le nasilje nad mladoletnimi družinskimi člani, ki je bilo (in je še vedno) zajeto v kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje v 201. členu KZ oziroma 192. členu KZ-1. Leta 1999 je bil 299. člen KZ spremenjen tako, da so tudi lažje oblike nasilja v družini postale kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z novelo KZ-A (Ur. l. RS, št. 63/99) iz leta 1999 je bila med posledice, ki morajo nastati zaradi tega kaznivega dejanja, dodana poleg zgražanja ali prestrašenosti tudi ogroženost, te posledice pa so lahko nastale tudi v družini. Besedilo 299. člena se je po noveli glasilo: „kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let“. Drugi odstavek je ostal nespremenjen. Za tako opredeljeno kaznivo dejanje torej ni bilo potrebno, da bi zanj izvedela javnost. Tako je bilo doseženo, da so bila nekatera kazniva dejanja (iz členov 145, 146. in 196 KZ), ki so sicer opredeljena kot samostojna kazniva dejanja, vendar pregonljiva na predlog ali zasebno tožbo, zaradi svojega vpliva oziroma pomena za družinske člane pregonljiva tudi po uradni dolžnosti. Kolikor se je kaznivo dejanje nasilništva nanašalo na povzročanje ogroženosti, zgražanja ali prestrašenostjo v družini, njegov objekt varstva ni bil javni red, kot je bilo to značilno za njegovo prvotno besedilo v Kazenskem zakonu iz leta 1994, pač pa varnost, telesna in duševna celovitost ter čast in dobro ime posameznika.

10. Prav zato ni mogoče sprejeti izhodišča vložnika, po katerem je pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 element določene podrejenosti vključen že sam po sebi v razmerje med starši in otroki. Pri tem dejanju namreč gre prav za zaščito pred nasiljem v specifični skupnosti – družinski skupnosti, v kateri so med člani različne vezi in odnosi, ki so ekonomsko, psihološko, biološko pogojeni in jih ureja oziroma določa ne le pravo ampak tudi tradicija in ožje družbeno okolje. Pri nasilju v družini gre praviloma prav za zlorabo odnosov oziroma razmerij, ki so med člani skupnosti vzpostavljeni, praviloma bo šlo za šibkejše člane, to je otroke ali ženske, je pa dejanje lahko storjeno proti kateremukoli drugemu članu skupnosti. Če ponovimo, ne glede na razmerja v družinski skupnosti, ki jih določajo pravice in dolžnosti (kolikor ima vložnik v mislih takšno podrejenost), je objekt varstva pri tem dejanju varnosti, telesna in duševna celovitost ter čast in dobro ime posameznika.

11. Pri kaznivih dejanjih nasilja v družini bo praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoča ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Nek posamezen, enkraten oziroma izoliran primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana bo praviloma lahko predstavljal kakšno drugo kaznivo dejanje in ne kaznivega dejanja nasilja v družini.

12. Ni mogoče sprejeti stališča, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ predstavlja zgolj eno od alternativno navedenih oblik izvršitvenih dejanj, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki pa tudi ne, da gre za posledico, vezano le na izvršitveno ravnanje, ki ga predstavlja prisiljevanje k delu ali k opuščanju dela. Takšna razlaga bi ne dopuščala le, kot je bilo že navedeno, različne pravne opredelitve za kvalitativno in kvantitativno povsem enaka ravnanja, ampak tudi arbitrarne razlage samega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. in 191. člena KZ-1, ki poleg tega znaka ne vsebujeta nobenega drugega elementa, s katerim bi bilo mogoče izvršitvene načine, med katerimi se nekateri med seboj prekrivajo (grdo ravna, ga pretepa, kar je oboje uporaba fizične sile oziroma nasilje), drugi pa se med seboj zelo razlikujejo oziroma so med seboj raznorodni (grdo ravnanje, pretepanje: omejevanje svobode gibanja: prisiljevanje k delu), primerljivo obravnavati tako glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja ocenjevati njihovo težo in izrekati ustrezne in primerljive kazni.

13. Besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ v zakonskih opisih kaznivih dejanj nasilje v družini in nasilništvo zato ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve (na primer med sošolci, sodelavci, v družini), ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja. V obtožnem aktu bo moral nastanek takšne posledice zatrjevati oziroma jo opisati, kolikor njen nastanek ne bo razviden že iz samega ravnanja storilca.

14. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je obdolženec staršem povzročil jezo, strah in razburjenost, ko jim je povzročal fizične bolečine in ogrožal njihovo varnost. Po oceni sodišča je ravnal brezobzirno, s tem pa povzročil nelagodje in strah v družini ter delal nasilje z uporabo fizične in psihične sile in tako okrnil njihovo telesno in duševno celovitost. Na podlagi navedenih ugotovitev in prej podane razlage je mogoče zaključiti, da je obdolženec z opisanim ravnanjem izvajal fizično nasilje zoper starše oziroma je z njimi grdo ravnal, kar je mogoče šteti kot tako boleče in ponižujoče ravnanje, da je povzročilo dalj časa trajajočo vznemirjenost, prestrašenost, ogroženost pa tudi zgroženost v družini. Večkratno takšno ravnanje zoper dva člana družinske skupnosti je mogoče opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj v že navedenem pomenu.

15. Iz samega opisa dejanj v izrekih sodbe sodišča prve in druge stopnje je razvidno, da je bilo dejanje storjeno v družini oziroma, da ga je storil član družinske skupnosti proti drugemu članu. Ob takšnih ugotovitvah Vrhovno sodišče zaključuje, da so v inkriminiranem ravnanju podani znaki tako kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 kot kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, zato je zmotna presoja pritožbenega sodišča, da takšno ravnanje ni več kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. S spremembo obsodilne sodbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ v oprostilno sodbo pa sodišče druge stopnje ni kršilo določb 296. ali 191. člena KZ-1, kot to zatrjuje vložnik, ampak je kršilo zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje in sicer določbo prvega odstavka 299. člena KZ, to je zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj novi zakon za obdolženca ni milejši. Zahteva je bila vložena v obdolženčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP kršitev navedene določbe KZ le ugotovilo in ni posegalo v pravnomočno sodbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 6998/2017
• Sodba I Ips 117/2009
• VSK Sodba II Kp 1326/2015