<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba X Ips 245/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.245.2008
Evidenčna številka:VS1012494
Datum odločbe:13.04.2010
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 2381/2006
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:znamka - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost znakov - različnost znakov - celovita presoja - soodvisnost obojih podobnosti, v skladu s katero nižjo stopnjo podobnosti med primerjanimi blagom ali storitvami odtehta višja stopnja podobnosti med znamkami

Jedro

V zvezi s pravilom, vsebinsko identičnim s točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1, je Sodišče Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije) sprejelo stališče, da „celovita presoja verjetnosti zmede implicira določeno soodvisnost upoštevnih dejavnikov, še zlasti podobnosti med znamkami ter podobnosti blaga ali storitev. V posledici lahko nižjo stopnjo podobnosti med tem blagom ali storitvami odtehta višja stopnja podobnosti med znamkami, in obrnjeno.“ (Sodba z dne 29. septembra 1998 v zadevi C-39/97 Canon Kabushiki Kaisha proti Metro-Goldwyn-Mayer Inc., 17. točka obrazložitve). V skladu s to pomembno pravno razlago je zato treba razumeti tudi točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je treba pojmovati kot verjetnost zmede o izvoru proizvodov (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 812/2004 z dne 11.12.2007 in zgoraj navedeno sodbo Sodišča Evropskih skupnosti Canon, 26. točka obrazložitve).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi stroške revizije.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad) je z odločbo z dne 12. 9. 2006 na podlagi tretjega odstavka 102. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo; ZIL-1) zaradi neobstoja razloga po točki b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zavrnil ugovor, s katerim je tožnica kot imetnica prejšnjih znamk (znamk „VITAFIT“ v besedni in figurativni inačici ter figurativne znamke „ACTIVE“) nasprotovala registraciji znamke „VITAKTIV“ prizadete stranke za blago iz 32. razreda Nicejske klasifikacije.(1)

2. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice zoper to odločbo zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, medtem ko prizadeta stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

5. Po podatkih Poslovnega registra je Okrožno sodišče v Krškem 9. 9. 2009 izdalo sklep o začetku stečajnega postopka nad revidentko. Postopek je zato prekinjen (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), a ta prekinitev ni bila ovira za postopek z revizijo, v katerem je bilo treba le še izdati to odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu z za ta spor relevantnim delom točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 „se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če je blago, na katero se nanašata znak in znamka, enako ali podobno, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti“. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je treba obstoj verjetnosti zmede presojati celovito, pri čemer je treba upoštevati vse pomembne dejavnike v zadevi (sodba X Ips 1138/2004 z dne 18. 12. 2007, 12. točka obrazložitve). Na to se navezuje stališče, ki ga je v zvezi s pravilom, vsebinsko identičnim s točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1, sprejelo Sodišče Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije), da „celovita presoja verjetnosti zmede implicira določeno soodvisnost upoštevnih dejavnikov, še zlasti podobnosti med znamkami ter podobnosti blaga ali storitev. V posledici lahko nižjo stopnjo podobnosti med tem blagom ali storitvami odtehta višja stopnja podobnosti med znamkami, in obrnjeno.“ (sodba z dne 29. septembra 1998 v zadevi

C-39/97

Canon Kabushiki Kaisha proti Metro-Goldwyn-Mayer Inc.

, 17. točka obrazložitve

). V skladu s to (za vsebino zadeve) pomembno pravno razlago je zato treba razumeti tudi točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

8. Glede na stališča iz prejšnje točke obrazložitve je pravilno revizijsko stališče, da je treba „primerjavo podobnosti znamk povezovati s primerjavo proizvodov“, vendar pa revizijska trditev, da je „tožena stranka ugotavljala samo podobnost znamk oz. znakov in se ni spuščala v primerjalno analizo blaga“, čemur naj bi bilo sodišče prve stopnje v celoti sledilo, ne odraža pravilno odločanja na upravni in sodni stopnji(2). Po analizi Urada so namreč besede, kakršni sta „vita“ in „fit“, ki sta del med seboj primerjanih znamk, „relativno pogostokrat uporabljene v znakih znamk za brezalkoholne pijače“ (predzadnji odstavek na predzadnji strani odločbe Urada). Po prepričanju Urada je fonetična različnost „pri tovrstnih znamkah (znamkah za brezalkoholne pijače)“ pomembna, „saj se blago teh znamk zelo pogosto naroča ustno“ (prvi odstavek na zadnji strani iste odločbe). Ta stališča je dejansko sprejelo sodišče prve stopnje (predzadnji odstavek na 5. strani), ki je povzelo, da se „tožena stranka [Urad] ... ni spuščala v podrobno primerjalno analizo blaga, ki ga znamke ščitijo“ (šesti odstavek na 5. strani), vendar pa to ne pomeni, da je bila analiza blaga opuščena – le podrobna ni bila.

9. Revidentka se ob sicer nepravilni podmeni (kar je bilo pojasnjeno zgoraj), da je bila primerjava tožničinih znamk in znaka prizadete stranke opravljena brez primerjave blaga, sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje uporabilo točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Revizijsko sodišče pa ji (dodatno) odgovarja, da je bila ta pravna podlaga začrtana s tožničinim ugovorom na podlagi določb 101. člena ZIL-1 v upravnem postopku.

10. Ni dovolj pojasnjen revizijski očitek, da naj bi bilo sodišče prve stopnje neutemeljeno ne upoštevalo tožbenih razlogov o domnevno drugačnem odločanju Urada v primerljivih zadevah. Revizijsko grajani odgovor sodišča prve stopnje na ta tožbeni očitek, da se „pri odločanju v posameznem primeru izhaja iz specifičnosti posameznega primera“ (na dnu 6. strani njegove sodbe), je načeloma pravilen, zlasti na področju prava znamk (v nemajhni meri zaradi navedene zapovedi celovite presoje, ki zajema mnog(oter)e dejavnike, ki so lahko v različnih primerih kaj hitro različni). Odgovor sodišča prve stopnje pa tudi ni presplošen, saj revidentka ni konkretno pojasnila, o katerem pravnem kriteriju in glede katerega pravnega problema naj bi si bile obravnavana zadeva in v primerjavo ponujene zadeve podobne, odločitve v njih pa različne. S tem v zvezi je še treba odgovoriti, da sklicevanje na domnevno primerljivo prakso organa/sodišča ne pomeni navajanja dejstev, temveč uveljavljanje pravnega argumenta, kar zato ni povezano z obveznostjo odločanja na glavni obravnavi po določbah 59. člena ZUS-1 zaradi spornega dejanskega stanja. Posledično ne gre za revizijsko zatrjevano kršitev te obveznosti.

11. Revidentka sicer pravilno navaja, da „povprečni potrošnik zaznava znamko kot celoto (v povezavi z blagom) in ne le njenih posameznih podrobnosti“, toda ko trdi, da naj bi bila na to opozarjala v tožbi, do česar naj bi se bilo sodišče prve stopnje ne opredelilo, ne navede konkretno, na katere značilnosti blaga naj bi bila zaman opozarjala.

12. Revizijsko sodišče sprejema grajani zaključek Urada, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje (v nasprotju z revizijskim očitkom se da ta zaključek tudi preizkusiti), da je sorazmerna pogostost rabe besed „vita“ in „fit“ v znamkah za brezalkoholne pijače zmanjšala „fantazijskost oz. unikatnost“ teh besed (primerjaj predzadnji odstavek na predzadnji strani odločbe Urada).

13. Revidentka ponavlja tožbene očitke, da naj bi se znamka „vitaktiv“ prizadete stranke ne razlikovala od tožničine znamke „active“ – kot je razumeti, zlasti po pomenu. Vendar očitek ni utemeljen, saj zanemari celovito presojo teh dveh znamk, ki je med drugim pokazala veliko vizualno različnost (glej zadnji odstavek na tretji strani odločbe Urada). Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je Urad to presojo opravil pravilno (poleg tega je sodišče prve stopnje v nasprotju z revizijskim očitkom odgovorilo na očitek, da beseda „vitaktiv“ ni izpeljanka besede „active“, in to pravilno). V zvezi z izpostavljeno pomensko razsežnostjo pa revizijsko sodišče dodaja, da se sicer strinja z revidentko, da je beseda „vita“ za izdelke iz 32. razreda Nicejske klasifikacije opisna, saj napeljuje na misel, da gre pri teh pijačah za nekaj, kar poživlja, vendar pa hkrati sámo glede besede „active“ ocenjuje, da je tudi njen razlikovalni značaj za brezalkoholne pijače šibak. Beseda sicer asociira na življenjsko aktivnost (primerjaj nekoliko nasprotujoče si razloge Urada v drugem in četrtem odstavku na peti strani njegove odločbe), kar pa je v zvezi z brezalkoholnimi pijačami banalen, vendar ne nenavaden in nikakor ne posebej distinktiven način. Ob upoštevanju splošno sprejetega stališča (na podlagi katerega je Vrhovno sodišče že odločalo, na primer s sodbo X Ips 812/2004 z dne 11. 12. 2007), da znamke, ki imajo močan razlikovalni učinek, uživajo širše varstvo kot znamke, katerih razlikovalni učinek je šibkejši, pri čemer je verjetnost zmede v javnosti pri prvih večja, pri drugih pa manjša (prim.

18. točko obrazložitve navedene sodbe

in

24. točko obrazložitve

sodbe Sodišča Evropskih skupnosti z dne

11. novembra 1997

v zadevi

C-251/95

SABÈL BV proti Puma AG, Rudolf Dassler Sport

,

), ugotovitev o šibki distinktivnosti navedene tožničine znamke dodatno potrjuje zaključek, da obstoj zmede v javnosti v tem primeru ni verjeten.

14. Ob istih izhodiščih velja enako tudi glede primerjave znamke „vitaktiv“ prizadete stranke s tožničino znamko „vitafit“. Kot izhaja že iz zaključkov Urada in sodišča prve stopnje, povzetih v 12. točki te obrazložitve, je distinktivnost besed „vita“ in „fit“ majhna. Zato je pravilna presoja Urada, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, da potrošniki blaga, ki je označeno z znamkami, „katerih znaki vsebujejo te in podobne besede (kot samostojne besede ali predpone oz. pripone), enostavno ne pripisujejo le enemu proizvajalcu“ (predzadnji odstavek na predzadnji strani odločbe Urada). To z drugimi besedami pomeni, da verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki jo je treba pojmovati kot verjetnost zmede o izvoru proizvodov (glej zgoraj navedeno sodbo X Ips 812/2004, na istem mestu, in zgoraj navedeno sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi

C-39/97

Canon

, 26. točka obrazložitve

), ni podana.

15. Ker se revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene, o tožbenem zahtevku pa je bilo z izpodbijano sodbo materialnopravno pravilno odločeno (86. člen ZUS-1), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

16. Odločitev o stroških v revizijskem postopku temelji na primerno uporabljenem prvem odstavku 154. člena ZPP. Revidentka ni bila uspešna, zato stroške revizije trpi sama.

-----

Op.št.(1):Klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967; Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92

Op.št.(2):Vsi poudarki v ležečem tisku v nadaljevanju te točke obrazložitve so dodani s strani Vrhovnega sodišča.


Zveza:

ZIL-1 člen 44, 44/1-b.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ1Njg5