Sodba X Ips 558/2008

Jedro

Vrhovno sodišče je že razsojalo na podlagi stališča, da četudi pojem podobnosti znamk v določbah prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (se pravi, vključno s točkama b in c) nima povsod identičnega pomena, lahko uporabo katerekoli od teh določb onemogoči prenizka stopnja podobnosti prijavljenega znaka z znakom prejšnje znamke. Kljub temu, da znak ni edini element, ki definira znamko, zaradi česar se v vrednotenje podobnosti znamk praviloma vpletajo še drugi dejavniki, ki so povezani z blagom in storitvami (in z njihovimi potrošniki, dejanskimi ali potencialnimi) kot drugo opredelilno prvino znamke, kar kaže na to, da za namene uporabe zavrnitvenih razlogov praviloma ni mogoče cepiti znakov od znamk, obstoj določenega praga izhaja iz tega, da so ob preveliki različnosti znakov dejavniki glede blaga in storitev potisnjeni povsem v ozadje, ker ne glede na njihovo intenzivnost ne morejo pretehtati nad to različnostjo (sodba X Ips 1123/2006 z dne 21. 10. 2008). Kot izrecno izhaja iz tega zapisa, opisani pristop pomeni izjemo.

Pravila, da bi se pri primerjavi znamk neizrazite elemente zanemarilo, pa v judikaturi Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije ni (takšno pravilo ne izhaja niti iz prakse Urada za usklajevanje na notranjem trgu, ki jo revidentka ponuja v primerjavo). Glede na takšno razumevanje je bil pomen besede „Slovenia“ (sicer obroben) opredeljen pravilno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi stroške revizije.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad) je z odločbo z dne 22.10.2007 na podlagi tretjega odstavka 102. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo; ZIL-1) zaradi neobstoja razloga po točkah b in c prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zavrnil ugovor, s katerim je tožnica kot imetnica prejšnjih znamk („T.“, „E.“, „T.S.“ in „TI.“) nasprotovala registraciji znamke „TS S.“ prizadete stranke za blago iz 9., 16., 35., 36., 38., 41. in 42. razreda Nicejske klasifikacije(1) (le v zvezi z znamko „T.S.“ je uveljavljala razlog „slovečnosti“ po točki c prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ).

2. Sodišče prve stopnje je tožničino tožbo zoper navedeno zavrnilno odločbo Urada zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, medtem ko prizadeta stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

Razlogi Urada in sodišča prve stopnje

5. Urad je ob primerjavi prijavljenega znaka prizadete stranke in tožničinih znamk izhajal iz tega, da je pri prvem dominantnejša črkovna zveza „TS“. Vizualno primerjavo je Urad opravil s pomočjo naslednjih meril: števila in dolžine besed, skupnih črk in zlogov, predvsem prvih in zadnjih črk in zlogov ter posebnih črkovnih sklopov ali zlogov. Po tej primerjavi je zaključil, da se znak „E.“ od prijavljenega znaka razlikuje v vseh elementih, da je znak „T.“ precej različen od prijavljenega znaka in da se od slednjega še bolj razlikuje znak „TI.“. Določeno podobnost je Urad ugotovil le ob primerjavi z znakom „T.S.“, pri čemer pa je izpostavil, da sta s prijavljenim znakom znaka kot celoti opazno različna. Pri fonetični primerjavi je bilo ugotovljeno, da bo povprečen slovenski potrošnik znak „T.“ prebral kot besedo, prijavljeni znak v črkovni zvezi „TS“ pa kot kratico. Na tej podlagi je Urad zaključil, da znaka nista podobna. Podobno velja za primerjavo z znakoma „E.“ in „TI.“. Pri primerjavi z znakom „T.S.“ je Urad zaključil, da navedena črkovna zveza „TS“ vpliva na različno celotno fonetično dojemanje znakov. Pri pomenski primerjavi je Urad navedel, da sta znaka „T.“ in „E.“ povsem fantazijska, s tem, da naj bi znak „TI“ asociiral na vrsto drevesa ali ime reke, kar naj bi v zvezi z nekaterimi storitvami iz razredov 39. (najbrž prav 38.), 41. in 42. Nicejske klasifikacije za potrošnika ne imelo posebnega pomena, le beseda naj bi bila morda bolj zapomljiva. Drugače je z znakom „T.S.“, katerega vsebina je povsem jasna. Urad ni štel kot prepričljivega ugovornega razloga, da „TS“ pomeni okrajšavo za T.S., saj bi bile možne tudi okrajšave za besedne zveze telekomunikacijske storitve, telefonske storitve, tehnične (tehnološke) storitve in podobno, poleg tega pa naj bi bilo za potrošnika moteče razvezano razumevanje prijavljenega znaka T.S. S. Urad je štel, da je navedena črkovna zveza brez evidentnega pomena, in zaključil, da prijavljeni znak in znaki tožničinih znamk ne kažejo nobene pomenske podobnosti.

6. Po sklepnem zaključku Urada prijavljeni znak in znaki tožničinih znamk niso podobni. Zato je Urad opustil primerjavo morebitne istovrstnosti ali podobnosti blaga in storitev primerjanih znamk, kakor tudi ugotavljanje morebitne slovečnosti znamke „T.S.“.

7. Na tej podlagi je bil ugovor zavrnjen tako zaradi neobstoja razloga po točki b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 kot tudi razloga po točki c istega odstavka istega člena ZIL-1.

8. Sodišče prve stopnje je potrdilo izhodišče primerjave, da se pri prijavljenem znaku kot dominantnejšo upošteva črkovno zvezo „TS“; beseda „S.“ naj bi (pomensko, kot je razumeti) ne imela razlikovalnega učinka. Vendar naj bi te besede ob primerjavi ne bilo pravilno zanemariti. Menilo je, da ta beseda soopredeli vizualno podobo prijavljenega znaka. Sodišče je sicer pritrdilo navedenemu sklepnemu zaključku Urada.

Neutemeljenost revizije

9. Vrhovno sodišče je že razsojalo na podlagi stališča, da četudi pojem podobnosti znamk v določbah prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (se pravi, vključno s točkama b in c) nima povsod identičnega pomena, lahko uporabo katerekoli od teh določb onemogoči prenizka stopnja podobnosti prijavljenega znaka z znakom prejšnje znamke. Kljub temu, da znak ni edini element, ki definira znamko, zaradi česar se v vrednotenje podobnosti znamk praviloma vpletajo še drugi dejavniki, ki so povezani z blagom in storitvami (in z njihovimi potrošniki, dejanskimi ali potencialnimi), kar kaže na to, da za namene uporabe zavrnitvenih razlogov praviloma ni mogoče cepiti znakov od znamk, obstoj določenega praga izhaja iz tega, da so ob preveliki različnosti znakov dejavniki glede blaga in storitev potisnjeni povsem v ozadje, ker ne glede na njihovo intenzivnost ne morejo pretehtati nad to različnostjo (sodba X Ips 1123/2006 z dne 21. 10. 2008). Kot izrecno izhaja iz tega zapisa, opisani pristop pomeni izjemo.

10. Ob takšnem (po vsebini zadeve za odločitev pomembnem) izhodišču revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi s tožničinimi znamkami „T.“, „E.“, „T.S.“ in „TI.“. Iz razlogov, ki so bili povzeti v ustreznem razdelku te obrazložitve, zgoraj, je različnost znakov „T.“, „E.“, „T.S.“ in „TI.“, na eni strani, ter znaka „TS S.“, na drugi, tolikšna, da drugi dejavniki (dejavniki glede blaga in storitev) ne morejo pretehtati nad to različnostjo.

11. V zvezi z razlogi v prejšnji točki te obrazložitve revidentka neutemeljeno zatrjuje, da Vrhovno sodišče „o vprašanjih hierarhije posameznih elementov blagovne znamke [kot pomembnem pravnem vprašanju] še ni odločalo“ in da naj bi bilo treba pri odločanju besedo „S.“ zanemariti. Po utrjenem stališču Vrhovnega sodišča je namreč treba pri uporabi točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (glede znamk „T..“, „E.“ in „TI.“ je bil relevanten le ta ugovorni razlog) obstoj verjetnosti zmede presojati celovito, pri čemer je treba upoštevati vse pomembne dejavnike v zadevi; primerjava znamk obsega vidno, slušno in pomensko podobnost zadevnih znakov, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov (tako na primer sodba X Ips 1138/2004 z dne 18.12.2007, glej 12. točko obrazložitve in v sodbi navedeno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, sedaj Sodišča Evropske unije). Celovita presoja torej implicira takšno „hierarhijo posameznih elementov blagovne znamke“, da imajo razlikovalni in prevladujoči elementi še posebno težo. Pravila, da bi se neizrazite elemente zanemarilo, pa v judikaturi Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije ni (takšno pravilo ne izhaja niti iz prakse Urada za usklajevanje na notranjem trgu, ki jo revidentka ponuja v primerjavo). Glede na takšno razumevanje je bil pomen besede „S.“ (sicer obroben) opredeljen pravilno.

12. Ker se revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene, o tožbenem zahtevku pa je bilo z izpodbijano sodbo materialnopravno pravilno odločeno (86. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Odločitev o stroških v revizijskem postopku temelji na prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku, primerno uporabljenem na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Revidentka ni bila uspešna, zato stroške revizije trpi sama.

-----

Op.št.(1):Klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967; Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1123/2006
• sodba U 1400/2008
• sodba I U 815/2009