Sodba X Ips 29/2009

Jedro

Dobiček iz prezasedenosti (čezmejnih avkcij) ni izključen kot prihodek pri določanju cen sistemskih storitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za energijo z dne 23. 5. 2007. Javna agencija Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju Agencija) je v 1. točki izreka svoje odločbe odpravila svojo odločbo z dne 26. 2. 2007, v izreku pod točko 2 pa je odločila, da cena posameznih sistemskih storitev, ki jih v letu 2007 zagotavlja ponudnik H. znaša: a) za sekundarno rezervo moči 9,059.436 EUR, b) za terciarno rezervo moči 12,812.661 EUR, c) za regulacijo napetosti in jalove moči 1,371.290 EUR, d) za zagon agregatov brez zunanjega napajanja 1,507.072 EUR, skupaj 24,750.559 EUR; v izreku pod točko 3 odločila, da cena posameznih sistemskih storitev, ki jih v letu 2007 zagotavlja ponudnik T., znaša: a) za sekundarno rezervo moči 259.973 EUR, b) za terciarno izvedbo moči 334.252 EUR, c) za regulacijo napetosti in jalove moči 100.150 EUR, skupaj 694.357 EUR. Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije je z odločbo, št. 360-281/2007 z dne 6. 8. 2007, zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam in razlogom tožene stranke ter se sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 20., 22., 80., 81., 87., 87.b člena Energetskega zakona – EZ (Ur. l. RS, št. 26/2005 – UPB-1), 4., 13., 35., 38., 72., 73. člena Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja (Ur. l. RS, št. 121/2005, v nadaljevanju Akt) ter 6. člena Uredbe 1228/2003/ES.

3. Revident dovoljenost revizije uveljavlja po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo šestega odstavka 6. člena Uredbe 1228/2003/ES, ko je odločilo, da se kot vir pokrivanja cene električne energije za sistemske storitve lahko uporabijo tudi prihodki iz naslova avkcije oziroma čezmejnega izmenjavanja električne energije. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s sodno prakso Sodišča Evropske skupnosti (SES). V primeru Mavir je SES že odločilo, da sta prvostopenjski organ in tožena stranka s stališčem, da se sredstva, ki so bila pridobljena na avkcijah za čezmejne prenosne zmogljivosti, lahko neposredno namenijo za plačilo sistemskih storitev, kršila dve osnovni načeli konkurenčnosti na področju subvencioniranja gospodarskih subjektov. Hkrati z revizijo tožeča stranka vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 v zvezi z 32. členom ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče z začasno odredbo do odločitve o reviziji zadrži izvršitev odločbe z dne 23. 5. 2007. Tožeča stranka navaja, da bi ji takojšnje plačilo navedenega zneska nedvomno povzročilo likvidnostne težave, kar bi imelo za posledico, da bi bilo ogroženo tudi izvajanje njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot sistemski operater električnega omrežja. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev ter zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je Agencija s tem, ko je upoštevala ustvarjeni dobiček iz prezasedenosti (čezmejnih avkcij) kot prihodek, pravilno določila cene posameznih sistemskih storitev v postopku, v katerem so bili udeleženi: kot ponudnika posameznih sistemskih storitev - H. in T. ter tožeča stranka kot sistemski operater prenosnega omrežja (SOPO). Gre za sistemske storitve, ki omogočajo nemoteno zanesljivo in kvalitetno delovanje elektroenergetskega sistema, za katerega je odgovorna tožeča stranka, ki opravlja obvezno gospodarsko javno službo.

10. Prvostopenjski organ je v obravnavani zadevi v zvezi z vlogo tožeče stranke pristopil k določitvi cene posameznih sistemskih storitev, ki jih zagotavljata ponudnika H. in T., ker je ugotovil, da ni konkurenčnega trga in da ponujena cena presega vrednosti, ki omogočajo celovito zagotavljanje sistemskih storitev. Agencija v takem primeru nastopa kot regulatorni organ na podlagi pooblastil, ki jih daje EZ v okviru nadzora nad delovanjem trga z električno energijo. Med njene naloge, ki jih določa 87. člen EZ, sodi tudi določanje cen sistemskih storitev. Po 20. členu EZ je dejavnost SOPO organizirana kot obvezna gospodarska javna služba. Tožeča stranka pa je kot sistemski operater v zvezi z izvajanjem gospodarske javne službe odgovorna med drugim tudi za upravljanje pretokov električne energije v omrežju in zagotavljanje sistemskih storitev (peta alinea 22. člena EZ). Natančnejši položaj, pravice in dolžnosti SOPO določa Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja električne energije (Ur. l. RS, št. 114/2004 in drugi, v nadaljevanju Uredba), ki v 34. členu določa, da se naloge in dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja financirajo iz omrežnine, ki jo plačujejo uporabniki prenosnega omrežja sistemskega operaterja in iz drugih virov. Drugi odstavek istega člena določa, da višino omrežnine in način njenega obračunavanja ter plačevanja določa Agencija v skladu z EZ. Financiranje, skladno z EZ in Uredbo, ureja tudi Akt, ki v 38. členu določa, da se upravičeni prihodek SOPO med drugim ugotavlja z upoštevanjem stroškov sistemskih storitev. Pri tem isti člen določa tudi, da se del stroškov krije s prihodki iz zaračunavanja povprečnih stroškov priključevanja, odškodninami, prejetimi od zavarovalnic za povračilo škod, prihodki od telekomunikacijskih storitev, prihodki iz naslova nadomestila za uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti, povezovalnih vodov in ostalimi prihodki, ki izvirajo iz opravljanja regulirane dejavnosti. Po določbi 72. člena Akta SOPO pridobi prihodek iz več vrst omrežnin in tudi ostalih prihodkov. V zvezi s temi prihodki 73. člen Akta določa, da je prihodek, ki ga v skladu z 72. členom pridobiva SOPO, namenjen za izvajanje njegove dejavnosti in pokrivanja stroškov sistemskih storitev. Sistemske storitve pa so po splošnih določbah EZ in opredelitvi pojma določene kot storitve, ki omogočajo nemoteno, zanesljivo in kvalitetno delovanje energetskih sistemov. Po določbi 81. člena Akta SOPO sklene pogodbo o zagotavljanju sistemskih storitev, pri čemer ceno zagotavljanja posameznih sistemskih storitev določi Agencija, če za sistemske storitve ni konkurenčnega trga in ponujena cena zagotavljanja posameznih sistemskih storitev presega vrednosti, ki omogočajo celovito zagotavljanje sistemskih storitev v skladu z določbami tega Akta. Prav iz te določbe je razvidno, da lahko Agencija določi ceno za zagotavljanje sistemskih storitev le v primeru, če sta navedena pogoja izpolnjena kumulativno.

11. Agencija pa mora pri določitvi cene za zagotavljanje sistemskih storitev upoštevati tudi druge dohodke, ki jih pridobi tožeča stranka v zvezi z opravljanjem regulirane dejavnosti gospodarske javne službe sistemskega operaterja prenosnega omrežja. Zakonsko podlago za takšno reguliranje daje Agenciji EZ v 80., 81. in 87. členu. Agencija je pristojna za presojo celotnih upravičenih prihodkov tožeče stranke iz 67. člena Akta, za določanje upravičenih stroškov kot tudi za določitev regulativnega okvirja in višine omrežnine. Agencija skladno z Uredbo 1228/2003/ES dohodek iz čezmejnih avkcij upošteva pri oceni potrebne spremembe omrežnine. Dolžna pa je upoštevati vse dejanske odlive iz preteklega obdobja in ocenjene odlive v prihodnosti, tudi prilive iz čezmejnih avkcij in odlive zaradi reševanja čezmejne prezasedenosti.

12. Agencija je pri tej oceni v obravnavani zadevi ugotovila, da obstaja presežek iz naslova čezmejnih avkcij, ki je bil pri določanju omrežnine v preteklosti ocenjen prenizko, ni pa bil uporabljen ne za kratkoročno in ne za dolgoročno reševanje čezmejne prezasedenosti. Izvajanje čezmejnih avkcij ni pridobitna dejavnost, ampak dolžnost, ki jo operaterju prenosnega sistema nalaga neposredno Uredba 1228/2003/ES. Dohodki iz tega naslova so stranski učinek, osnovni namen teh avkcij pa je zagotoviti pošteno in stroškovno naravnana pravila za čezmejno trgovanje in s tem vzpostavitev učinkovitega delovanja enotnega notranjega trga v EU.

13. Po določbi 1. člena Uredbe 1228/2003/ES je ta uredba namenjena opredelitvi poštenih pravil za čezmejno izmenjavo električne energije in tako pospešuje konkurenco na notranjem trgu EU z električno energijo ob upoštevanju posebnosti nacionalnih in regionalnih trgov. To zlasti pomeni vzpostavitev mehanizma nadomestil za čezmejni pretok električne energije in določitev usklajenih načel za cene čezmejnega prenosa in dodeljevanja razpoložljivih povezovalnih zmogljivosti med nacionalnimi prenosnimi omrežji. Po določbi 6. točke 6. člena Uredbe pa se vsak prihodek, nastal zaradi dodeljevanja povezav, uporabi za enega ali več naslednjih namenov: (a) zagotovitev dejanske razpoložljivosti dodeljene zmogljivosti; (b) naložbe v omrežje, ki vzdržujejo ali povečujejo povezovalne zmogljivosti; (c) kot dohodek, ki ga regulatorni organi upoštevajo pri odobritvi metodologije za obračunavanje omrežnih tarif in/ali ocenjevanje, če je tarife treba spremeniti. Po določbi 3. točke 8. člena Uredbe sprejete smernice tudi opredelijo ustrezna pravila za postopno uskladitev temeljnih načel za določanje cen za proizvajalce in odjemalce po nacionalnih tarifnih sistemih. Po določbi 9. člena Uredbe regulatorni organi pri izvajanju svojih odgovornosti zagotovijo skladnost s to Uredbo in smernicami, sprejetimi v skladu z 8. členom. Po določbi 11. člena Uredba ne posega v pravice držav članic, da vzdržujejo ali uvedejo ukrepe, ki vsebujejo podrobnejše določbe, kakor ukrepi iz te Uredbe in smernice iz 8. člena. Zato z vidika Uredbe 1228/2003/ES po presoji Vrhovnega sodišča ni zadržkov, da se dobički, ki jih tožeča stranka ustvari iz prezasedenosti, ne bi upoštevali pri določitvi cen sistemskih storitev, ki so, čeprav to ni izrecno navedeno, vključene v pojem omrežnih tarif iz 6. c točke 6. člena Uredbe. Iz poročil Evropske komisije o izkušnjah, pridobljenih pri uporabi Uredbe, namreč ne izhaja, da bi prakso posameznih držav, ki vključujejo tarife za sistemske storitve kot postavke v pojem omrežnih tarif, označila kot neskladno z Uredbo. To pa pomeni, da dobiček iz prezasedenosti (čezmejnih avkcij) ni izključen kot prihodek pri določanju cen sistemskih storitev. Zato revizijski ugovor, da Agencija ne sme upoštevati ustvarjenega dobička od avkcij kot prihodek pri določanju cen, ni utemeljen.

14. Primer MAVIR, na katerega se sklicuje tožeča stranka v reviziji, ni enak obravnavani zadevi. V navedeni zadevi gre namreč za presojo Evropske komisije, ki se nanaša na dolgoročne pogodbe o odkupu električne energije, sklenjene za 15 ali 25 let, medtem, ko je v obravnavani zadevi ceno za sistemske storitve določila Agencija, ki jo tudi določa ob izpolnjenih navedenih pogojih za vsako leto posebej.

15. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. Ugovorov, ki se nanašajo na dejanske okoliščine, pa v reviziji ni dopustno uveljavljati, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

17. Ker je po določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o kateri je revizijsko sodišče odločilo s to sodbo in je ta odločitev pravnomočna, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K 3. točki izreka:

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 252/2008
• Sodba X Ips 569/2008
• Sodba X Ips 708/2007