Sodba X Ips 55/2006

Jedro

Zadržanje izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod po presoji Vrhovnega sodišča učinkuje tudi na določbo drugega odstavka 394. člena ZGD. Zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 23.5.2002 je trajalo od 8.6.2002 do 5.11.2002. S tem pa se je podaljšal tudi enoletni rok, določen v drugem odstavku 394. člena ZGD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 8. 2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga Davčnega urada Kranj z dne 21. 2. 2003. S slednjim je bilo na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP in četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod ter 394. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD odločeno, da se tožniku opravi prisilna izterjava dolžnega zneska davčnih obveznosti, ki znašajo po stanju na dan 10. 5. 2001 262.714,10 SIT (glavnica 178.644,20 SIT, zakonite zamudne obresti 83.069,90 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT) in izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 18. 12. 2001 in z dne 17. 10. 2001, ki sta sestavni del tega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke.

3. V reviziji (prej pritožbi) se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava. Revident meni, da s sklepom Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 ni bilo poseženo v določilo 394. člena ZGD, zato se nanj tudi ne morejo raztezati učinki zadržanja. Trdi tudi, da je bil prvotni dolžnik izbrisan iz sodnega registra pred sprejemom kateregakoli od sklepov Ustavnega sodišča in je navedeni rok za davčni organ že pričel teči in se je kot tak tudi iztekel. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1 kot pritožbe, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil opravljen tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporen rok, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatev do družbenikov, katerih družba je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil izbris družbe A d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je bil revident, objavljen v Uradnem listu dne 29. 10. 2001. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan 21. 2. 2003 in revidentu vročen 25. 2. 2003.

10. V drugem odstavku 394. člena ZGD je določeno, da upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo (notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe), v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Ob tem pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati še zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 (Ur. l. RS, št. 50/2002 z dne 7. 6. 2002). S slednjim je Ustavno sodišče med drugim odločilo, da se zadrži izvrševanje tretjega poglavja ZFPPod ter šestega odstavka 580. člena ZGD (1. točka izreka sklepa). Končna odločitev je bila sprejeta z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002). Zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 je torej trajalo od 8. 6. 2002 do 5. 11. 2002. S tem pa se je podaljšal tudi enoletni rok, določen v drugem odstavku 394. člena ZGD, ki je v obravnavanem primeru potekel 18. 3. 2003. Sklep o izvršbi z dne 21. 2. 2003 je bil torej izdan znotraj roka, v katerem je bilo še mogoče uveljavljati terjatev do družbenikov.

11. Neutemeljen je revidentov ugovor, da sklep Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 ne učinkuje na 394. člen ZGD. V petem odstavku 27. člena ZFPPod (izvrševanje omenjene določbe je bilo zadržano) je določeno, da se določba drugega odstavka 394. člena smiselno uporablja tudi za prenehanja gospodarske družbe, ki preneha po ZFPPod. Nadalje iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 izhaja, da če Ustavno sodišče začasno zadrži izpodbijane določbe ZFPPod, to sicer pomeni podaljšanje stanja, ki ga skuša zakonodajalec spremeniti, vendar Ustavno sodišče ocenjuje, da so te škodljive posledice manjše od tistih, ki bi nastale, če bi Ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z ustavo. Na podlagi navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadržanje izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod učinkuje tudi na določbo drugega odstavka 394. člena ZGD. Drugačna razlaga bi bila namreč v nasprotju z namenom zadržanega izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2010