Sodba I Ips 67/2009

Jedro

Naklep storilca kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo je moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“ - takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega V.Š., glede obsojenih A.K., M.K., M.V., U.K., J.D. ter C.K. pa po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obsojenci po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostijo obtožbe,

da so podvzeli niz dejanj, ki jim je cilj, da bi se spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, njena varnost na zunaj in temelji demokratske, politične in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, zlasti ljudska oblast na ta način, da so:

V.Š.

neugotovljenega dne v septembru 1945 ilegalno prekoračil jugosl. Avstrijsko mejo in se po nekaj dnevih svojega bivanja v Avstriji na isti način zopet vrnil v Jugoslavijo,

v marcu 1946 vzpostavil veze med obtoženim K.M. ter vojno zločinko B.A. s. P. in s. K. s ciljem, da jih obtoženi K.C. spravi preko meje v Avstrijo,

nasnoval K.A. in V.M., da sta mu prenašali v Avstrijo in nazaj ilegalno pošto, ki jo je pošiljal v drugi polovici l. 1945 in l. 1946 do kaplana in župnika v Plibergu ter škofu v Celovcu,

neugotovljenega dne v aprilu 1947 vzpostavil vezo med obt. K.M. in pobeglim R.J. ter njegovo zaročenko P.A. s ciljem, da ju obtoženi K.M. spravi čez mejo v Avstrijo,

v neugotovljenih časovnih okoliščinah v drugi polovici l. 1945 in spomladi 1946 iztihotapil v Avstrijo neugotovljeno količino nemškega kovanega denarja, za kar je nasnoval obt. K. in obt. V.M.;

M.K.

početka marca 1946 sodeloval pri vzpostavljanju zveze med obt. V.M. in K.A. ter vojno zločinko B.A. s. P. in s. K. s ciljem, da se poslednji dve spravita ilegalno preko meje v Avstrijo,

neugotovljenega dne v oktobru 1945 spravil ilegalno preko državne meje v Avstrijo nekega njemu neznanega moškega, za kar je prejel 500.- din nagrade,

neugotovljenega dne v aprilu 1947 nasnoval obt. D.J., da je peljal preko meje v Avstrijo R.J., ki je zbežal radi sodelovanja z okupatorjem in da se izmakne služenju v JA ter njegovo zaročenko,

neugotovljenega dne v drugi polovici l. 1945 po zamenjavi denarja iztihotapil v Avstrijo neugotovljeno količino nemškega denarja, ki mu ga je dal obt. S.V.,

v aprilu 1946 prevzel od obt. S.V. ponovno neugotovljeno količino nemškega kovanega denarja in ga izročil obt. D.J., ki ga je iztihotapil v Avstrijo,

poleg tega v času od osvoboditve dalje pa do svoje aretacije ponovno prekoračil jugoslovansko avstrijsko mejo in pri tem tihotapil;

M.V.

neugotovljenega dne v marcu 1946 vodila preko meje v Avstrijo vojno zločinko B.A. s. P. in s. K., za kar je prejela 300.- din nagrade,

od osvoboditve dalje pa do svoje aretacije večkrat prekoračila jugoslovansko avstrijsko mejo, pri čemer je v obe smeri prenašala ilegalno pošto za usmiljenke v Črni in za obt. S.V. ter pošto, katero ji je dostavljala obt. K.A. za oddajo v Avstriji,

po zimi 1046/47 iztihotapil v Avstrijo neugotovljeno količino nemškega denarja, ki ga ji je dal obt. S.V.;

U.K.

pomagala pri pobegu vojne zločinke B.A. s. P. in s. K. s tem, da je v marcu 1946 nasnovala obt. V.M. k temu dejanju,

po osvoboditvi večkrat prekoračila jugoslovansko avstrijsko mejo, pri čemer je prenašala ilegalno pošto in pakete za pobegle zločince v Avstriji in obt. S.V., obt. P.R. v Jugoslaviji in s. O., ob enem pa tihotapila;

J.D.

v letu 1946 in 1947 najmanj 7 krat prekoračil jugoslovansko avstrijsko mejo, pri čemer je enkrat vodil s seboj S.R. enkrat pa prenašal ilegalno pošto, katero mu je dal obt. S.V. za kaplana v Pliberku,

spomladi 1946 iztihotapil za obt. S.V. v Avstrijo vrečo z cca 50 kg nemškega drobiža, za kar je prejel 500.- din nagrade;

C.K.

neugotovljenega dne v septembru 1945 privedel ilegalno iz Avstrije neko žensko iz Prevalj,

neugotovljenega dne v septembru 1947 vodil ilegalno preko meje v Avstrijo nekega njemu neznanega moškega Hrvata za nagrado 2.000.- din,

v času od osvoboditve pa do svoje aretacije ponovno prekoračil jugoslovansko avstrijsko mejo, pri čemer je tihotapil enkrat pa nesel na škofijo v Celovec pismo, ki ga je poslal obt. S.V.;

A.K.

neugotovljenega dne v marcu 1946 vzpostavila vezo med obt. V.M. in vojno zločinko B.A. s. P. in s. K. s ciljem, da ju spravi čez mejo v Avstrijo,

v času od osvoboditve pa do svoje aretacije ponovno prekoračila jugoslovansko – avstrijsko mejo, pri čemer je prenašala v obe smeri ilegalno pošto za obtoženo P.R s. B. in obt. S.V. za šolske sestre iz Maribora ter za P.J. obema pa tihotapila in pomagala pri tihotapljenju nemškega kovanega denarja v Avstrijo, ki ga je do njenega doma spravil obt. S.V.,

nasnovala obt. V.M., da je prenašala preko meje ilegalno pošto za obt. P.R. s. B.,

nasnovala obt. V.M., da je prenašala preko meje ilegalno pošto za obt. P.R. s. B.,

neugotovljenega dne v septembru 1945 vodila ilegalno preko državne meje v Avstrijo obt. S.V. in po nekaj dneh nazaj v Jugoslavijo,

s čimer naj bi storili kazniva dejanja po prvem odstavku 2. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

III. V odločbah o kazenskih sankcijah se izpodbijana sodba spremeni tako, da se navedenim obsojencem za ostala kazniva dejanja, ki niso zajeta v točki I. te odločbe, kazni znižajo in sicer:

obsojeni A.K. na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na eno leto izgube političnih pravic;

obsojeni U.K. na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na eno leto izgube političnih pravic;

obsojenemu C.K. na eno leto prisilnega dela brez odvzema prostosti;

obsojenemu M.K. na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in eno leto izgube političnih pravic;

obsojenemu J.D. na eno leto odvzema prostosti s prisilnim delom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 679/47 z dne 27.12.1947 obdolženega V.Š. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po prvem odstavku 2. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (v nadaljevanju ZKND), za enaka kazniva dejanja pa je obsodilo tudi M.K., M.V., U.K., J.D., C.K. in A.K. Poleg tega so bili posamezni obsojenci spoznani še za krive kaznivega dejanja po 9. členu ZKND, kaznivega dejanja zoper pravosodje, kaznivega dejanja po 8. členu ZKND ter kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND. Posameznim obsojencem je izreklo naslednje kazni: V.Š. sedem let odvzema prostosti s prisilnim delom in trajen izgon iz države po prestani kazni; A.K. pet let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic iz člena 8 točka 1 ZVK za dve leti in izgon iz prebivališča za dobo dveh let; M.K. šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic iz člena 8 točka 1 ZVK za dve leti, zaplembo celotne imovine z zakonito omejitvijo in izgon iz prebivališča za dobo treh let; M.V. deset mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom; U.K., J.D. in C.K. pa štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo političnih pravic iz člena 8 točka 1 ZVK za eno leto in izgon iz prebivališča za dobo enega leta. Vrhovno sodišče LRS je z uvodoma navedeno sodbo pritožbe V.Š., M.K., J.D. in M.R. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Pooblaščenec Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ..., je v zvezi z obsojenim V.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega zakonika in kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenega V.Š. oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. V zahtevi tudi predlaga, „da se iz obravnavanja in odločanja izločijo vsi sodniki, ki so bili ali so še danes člani komunistične partije in njenih pravnih naslednic“.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, ker jo je vložila neopravičena oseba.

Obsojeni V.Š.

4. Obsojeni V.Š. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega petih kaznivih dejanj po prvem odstavku 2. člena ZKND (oziroma ZKLD), ki naj bi bila storjena v času od septembra 1945 do aprila 1947 (točka 1. izreka te odločbe oziroma točka III./1 – 5 izreka prvostopenjske sodbe). Vložnik zahteve navaja, da nobeno od opisanih kaznivih dejanj nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. členu ZKND, niti po določbah kakšnega drugega zakona in da je bil zato z izpodbijano obsodilno sodbo kršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP.

5. V prvem odstavku 2. člena je ZKND opredelil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo kot vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V določbah 3. člena je zakon predpisal, kdo zlasti velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ter v štirinajstih točkah opredelil posamezne izvršitvene oblike dejanj. Glede na razlago teh predpisov, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba z dne 22.10.1998, št. U-I-247/96) je bilo treba dejanja, opredeljena v 3. členu ZKND, presojati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Zato je storilčev naklep moral zajemati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Za kazensko odgovornost posameznega storilca ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu (ali drugih podobnih ravnanj), temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu. Takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

6. Dejanje, opisano v prvi alinei izreka te odločbe naj bi obsojeni V.Š. storil s tem, da je neugotovljenega dne v septembru 1945 ilegalno prekoračil jugoslovansko-avstrijsko mejo in se po nekaj dnevih svojega bivanja v Avstriji na isti način zoper vrnil v Jugoslavijo.

7. Takšno ravnanje, ki po vsebini pomeni očitek protipravnega napada na državno mejo, v času storitve (še) ni bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje niti v ZKND, niti v kakšnem drugem zakonu, ki ga je sodišče v času sojenja smelo uporabiti. Kot kaznivo dejanje prepovedanega prehoda preko državne meje je bilo inkriminirano šele v Kazenskem zakoniku iz leta 1951. Po naravi stvari si je tudi težko predstavljati, da bi bilo s tovrstnim nenasilnim ravnanjem sploh mogoče objektivno uresničiti zakonske znake tega kaznivega dejanja, to je spraviti v nevarnost obstoječo družbeno ureditev. Takšen namen kot temelj kazenske odgovornosti je v uvodnem delu opisa vseh kaznivih dejanj sicer naveden, vendar zgolj zatrjevan z delnim povzetkom zakonskega besedila, ni pa v sodbi konkretiziran z navedbo dejstev ali okoliščin na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj takšnega namena. Skladno z načelom zakonitosti, ki je bilo že v času sojenja priznano kot eno splošnih pravnih načel, ni kaznivo dejanje, če to ni bilo poprej določeno kot kaznivo dejanje. V konkretnem primeru ta pogoj torej ni bil izpolnjen. Opisano dejane pa tudi sicer nima značilnosti izvršitvenega dejanja iz 2. člena ZKND in ga tudi zato ni mogoče podrediti po to zakonsko inkriminacijo. Iz navedenih razlogov je uveljavljena kršitev materialnega zakona podana.

8. Opis dejanja v drugi alinei temelji na očitku, da je obsojenec v marcu 1946 vzpostavil veze med obtoženim M.K. ter vojno zločinko A.B. s. P. in s. K. s ciljem, da jih obtoženi C.K. spravi preko meje v Avstrijo.

9. V ZKND, veljavnem v času storitve tega dejanja (Ur. l. DFJ, št. 66 z dne 1. septembra 1945), je bilo v 11. členu inkriminirano tako imenovano kaznivo dejanje pajdaštva. Po tej določbi kaznivo dejanje stori, kdor na kakršenkoli način podpira oborožene tolpe ali podobne organizacije, ali daje njenim aktivnim članom zatočišče, jim pošilja, skriva ali prevaža orožje, hrano, material, denar in drugo, služi za vzdrževanje zveze in jim dela kake druge usluge, ali če ovira oblastva pri njih odkrivanju ali ulovitvi. V navedenem zakonskem besedilu je bilo inkriminirano zgolj aktivno dajanje podpore oboroženim tolpam ali podobnim organizacijam in njihovim članom, ne pa tudi podpora (pomoč) posameznikom zunaj kroga navedenih oseb (npr. vojnim zločincem, kar je očitek v tem primeru). Pomoč (podpora) tudi takim osebam je bila določena kot kaznivo dejanje šele z določbo 14. točke 3. člena spremenjenega ZKND (Ur. l. FLRJ, št. 59/1946), ki je začel veljati 23.7.1946 in ki je med drugim inkriminirala tudi primeroma naštete oblike podpore „osebam, ki so pobegnile pred oblastvi“. Po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v več odločbah (npr. I Ips 121/2009, 139/2009) je bila s tem kaznivim dejanjem inkriminirana pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Podpora osebam oziroma skupinam, naštetim v tej določbi se je morala manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so v 14. točki 3. člena primeroma naštete. Dajanje podpore osebam, kot je očitano obsojencu, v času storitve kaznivega dejanja (še) ni bilo določeno kot kaznivo dejanje, zato tudi ni pravne podlage za uporabo kasneje spremenjenega ZKND, saj je ta za obsojenca strožji. Iz razlogov, navedenih v točki 7 te odločbe pa tudi tega dejanja ni mogoče subsumirati pod inkriminacijo 2. člena ZKND, za kar je bil V.Š. obsojen. Iz navedenih razlogov tudi v tem primeru ni bilo podlage za izrek obsodilne sodbe.

10. V tretji alinei izreka te odločbe je bil V.Š. spoznan za krivega, da je nasnoval A.K. in M.V., da sta mu prinašali v Avstrijo in nazaj ilegalno pošto, ki jo je pošiljal v drugi polovici leta 1945 in leta 1946 do kaplana in župnika v Pliberku ter škofu v Celovcu.

11. Okoliščine, v katerih naj bi obsojeni storil to kaznivo dejanje, na prvi pogled kažejo, da tudi to dejanje nima značilnosti ravnanja, s katerim bi bilo objektivno mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja po 2. členu ZKND. Tudi v tem primeru obsojenčev namen ni bil z ničemer konkretiziran oziroma ugotovljen. Iz razlogov, navedenih v dosedanji obrazložitvi sodbe (točka 7) tudi tega dejanja ni mogoče subsumirati pod določbo 2. člena ZKND. Opisano dejanje pa tudi sicer ne zadosti zahtevi po določnosti opisa (načelo zakonitosti). Očitka o „nasnovanju“ ter „nelegalnosti pošte“ sta povsem nekonkretizirana, zaradi česar je opis kaznivega dejanja do te mere nedoločen, da iz njega (tudi v povezavi z obrazložitvijo sodbe) ni mogoče razbrati zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

12. Obsojeni V.Š. naj bi (četrta alinea izreka) neugotovljenega dne v aprilu 1947 vzpostavil vezo med obt. M.K. in pobeglim J.R. ter njegovo zaročenko A.P. s ciljem, da ju obtoženi M.K. spravi čez mejo v Avstrijo.

13. V dosedanji obrazložitvi te odločbe je že bilo podrobneje pojasnjeno, da s tovrstnim nenasilnim ravnanjem po naravi stvari objektivno ni mogoče uresničiti zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 2. člena ZKND. Tudi v konkretnem primeru je namen ogrožanja obstoječe družbene ureditve v sodbi zatrjevan zgolj na abstraktni ravni in z ničemer konkretiziran oziroma ugotovljen.

14. Glede na vsebino očitka in čas storitve dejanja je bilo potrebno presoditi, ali so v ravnanju obsojenca podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKND, ki je veljal v času storitve dejanja (točka 9) in ki je med drugim inkriminiral tudi podporo osebam, ki so pobegnile pred oblastmi. V opisu kaznivega dejanja je zatrjevan (in v sodbi neobrazložen) očitek obsojencu, da je vzpostavil zvezo in s tem pomagal pobeglemu J.R. in njegovi zaročenki. Takšne oblike pomoči pa glede na navedeno zakonsko besedilo, ki inkriminira vzdrževanje zveze, ni mogoče opredeliti kot izvršitveno dejanje po določbi 14. točke 3. člena ZKND, zato tudi na tej pravni podlagi obsodbe ni mogoče utemeljiti.

15. Po opisu dejanja v peti alinei izreka sodbe naj bi obsojeni v neugotovljenih časovnih okoliščinah v drugi polovici leta 1945 in spomladi 1946 iztihotapil v Avstrijo neugotovljeno količino nemškega kovanega denarja, za kar je nasnoval obtoženo A.K. in obtoženo M.V.

16. Tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem se Vrhovno sodišče sklicuje na dosedanjo obrazložitev sodbe v točki 7, kjer so navedeni razlogi, zakaj takšnega ravnanja ni mogoče podrediti pod zakonski opis kaznivega dejanja po 2. členu ZKND. Iz razlogov, navedenih v točki 11 obrazložitve sodbe pa tudi opis tega dejanja ne zadosti zahtevi po določnosti, saj je izvršitveno dejanje povsem nekonkretizirano (glede načina „nasnovanja“ ter količine denarja). Zato je tudi v tem primeru mogoče ugotoviti, da opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja.

17. Ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jih uveljavlja zagovornik, je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenega V.Š. oprostilo obtožbe kaznivih dejanj, opisanih pod točko I./1, za katera je bil pravnomočno obsojen. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih navedb zahteve. O predlogu za izločitev vrhovnih sodnikov, ki bodo odločali v zadevi, pa je že bilo odločeno s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Su 29/2009 z dne 1.6.2009.

Ostali obsojenci

18. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

19. V tem postopku so bili z isto pravnomočno sodbo poleg V.Š. zaradi enakega kaznivega dejanja po prvem odstavku 2. člena ZKND obsojeni tudi obdolženci, navedeni v točkah I/2 – 7 izreka te odločbe, glede katerih niso bile vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

20. Na podlagi primerjave opisov kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil V.Š., ter dejanj, očitanih ostalim navedenim obsojencem, je moč ugotoviti, da so vsa ta dejanja, četudi so bila storjena v različnih časovnih obdobjih, zaradi skupnih okoliščin oziroma prevladujoče enake oziroma podobne dejstvene podlage vsebinsko tako povezana, da opravičujejo enako uporabo materialnega prava. Tako je treba ugotoviti, da iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v tej odločbi v zvezi z obsojenim V.Š., tudi opisana dejanja teh obsojencev nimajo znakov kaznivih dejanj po 2. členu ZKND. Zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu pravnomočno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in tudi tem obsojencem izreklo oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 372. člena ZKP.

21. Izpodbijano sodbo pa je moralo spremeniti tudi v odločbi o kazenskih sankcijah (točka III. izreka) tako, da je tem obsojencem za kazniva dejanja, ki niso zajeta v izreku sodbe pod točko I./2 – 7 kazni znižalo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

22. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, proračun.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7110/2010-35
• Sodba I Ips 230/2007
• Sodba I Ips 138/2009