Sodba I Ips 5/2010

Jedro

Čeprav za kaznivost poskusa kaznivega dejanja po četrtem odstavku 302. člena KZ glede na predpisano kazen pride v poštev le splošna določba 22. člena KZ, pa sodišče s tem, ko je pri pravni opredelitvi navedlo tudi določbo drugega odstavka 302. člena KZ (ki se nanaša na kaznivost poskusa dejanja iz prvega odstavka tega člena), ni kršilo zakona v škodo obsojenca, saj odvečno citiranje navedene določbe nima nikakršnih pravnih in tudi ne dejanskih učinkov.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojene I.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bila I.Č. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 302. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba enega leta. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ji v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S trditvami, da je dogodek potekal na drugačen način in da sila proti policistu ni bila dovolj intenzivna, da bi jo bilo že mogoče upoštevati kot preprečevanje uradnega dejanja, zahteva namreč uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izreka sodbe je nedvomno razvidno, da dejanje, kot je opisano, vsebuje vse bistvene zakonske znake kaznivega dejanja poskusa dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 302. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Obe sodišči pa sta dejanje v razlogih postavili v širši kontekst neuspešnega zaustavljanja in bega obeh oseb na motorju na skrivno mesto ob sumu (skenirane ponarejene registrske tablice), da je motor ukraden in ob prekoračitvi hitrosti. Uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomeni tudi navedba zahteve, da ni bil podan naklep. Sodišče pri pravni opredelitvi obravnavanega kaznivega dejanja tudi ni kršilo zakona. Glede na navedeno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornica vztraja pri navedbah zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti samo zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega izhaja, da se zahtevo za varstvo zakonitosti sme vložiti samo zaradi kršitve zakona, drugi odstavek istega člena ZKP vsebuje še izrecno prepoved vlaganja tega izrednega pravnega sredstva zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo kot v korist sme vložiti edino vrhovni državni tožilec, pri čemer se Vrhovno sodišče, kolikor ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v škodo obsojenca utemeljena, omeji le na ugotovitev te kršitve (drugi odstavek 426. člena ZKP), med tem ko sme zagovornik obsojenca vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obsojenca, ali povedano drugače, mora biti očitana kršitev določb materialnega zakona storjena v njegovo škodo.

7. V konkretni kazenski zadevi zagovornica obsojenca sodišču očita, da je kršilo kazenski zakon s tem, da je kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi pravno opredelilo po četrtem odstavku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 302. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Drugi odstavek 302. člena KZ se namreč izključno nanaša na dejanje iz prvega odstavka 302. člena KZ in se torej sodišče na to določbo ne bi smelo sklicevati.

8. Po določilu člena 22 KZ se sme storilec naklepnega kaznivega dejanja kaznovati za poskus, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo tedaj, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus. To se pravi da splošna omejitev kaznivosti poskusa (da gre za kazniva dejanja za katera je zagrožena kazen treh let zapora ali hujša kazen) ni absolutna, saj po določbi istega člena lahko zakon določi, da je poskus kazniv, tudi, če je za kaznivo dejanje predpisana milejša kazen. Za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ je predpisana kazen zapora do dveh let. Navedeno pomeni, da po splošnih določbah storilec za poskus ne bi mogel biti procesuiran, ker takšno dejanje ne bi bilo kaznivo dejanje, kolikor ne bi drugi odstavek istega člena vseboval posebne odločbe, da je poskus temeljne oblike tega kaznivega dejanja kazniv. Za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 302. člena KZ pa je predpisana kazen zapora do pet let. Za kaznivost poskusa tega dejanja tako pride v poštev le splošna določba 22. člena KZ, kot na to upravičeno opozarja zagovornica v zahtevi, saj bi se sicer podlaga za kaznivost poskusa podvajala, kar pa ne bi prispevalo ne k določnosti in ne k jasnosti zakona. Ne glede na navedeno, da velja določba drugega odstavka izključno za kaznivost dejanja iz prvega odstavka 302. člena, pa sodišče s tem, ko je navedeno določbo poleg določbe 22. člena KZ pustilo pri pravni opredelitvi, ni kršilo zakona v škodo obsojenca, saj tako iz abstraktnega kot iz konkretnega opisa dejanja v izreku kot tudi iz obrazložitve izhaja, da je obsojenka storila kaznivo dejanje poskusa tega dejanja in odvečno citiranje določbe drugega odstavka 302. člena nima nikakršnih pravnih in tudi ne dejanskih učinkov.

9. Z navedbami, da sodišče ni pravilno in dovolj skrbno presojalo uporabe sile s strani obtoženke, da sodišče ni prav presodilo verodostojnosti njenega zagovora, da se je ramen policista samo dotaknila, da ni izkazan naklep ter da je sodišče dejansko stanje nepravilno ocenilo in ugotovilo okoliščine, ki so bile podlaga za izrek kazenske sankcije glede na neznatnost nevarnosti ravnanja, itd., pa ne pomenijo očitka kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč le izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa kot je bilo že pojasnjeno, ni razlog s katerim bi bilo mogoče s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijati pravnomočno sodno odločbo.

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb materialnega ali procesnega kazenskega zakona, v pretežni meri pa je zahteva vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 10095/2011-62
• Sodba I Ips 199/2009
• Sodba I Ips 8/2009