Sodba III Ips 113/2007

Jedro

S kreditnimi pogodbami, za zavarovanje katerih so bili sklenjeni izpodbijani notarski sporazumi, so se „zapirale“ stare obveznosti tožeče stranke do tožene. Pri tem pa je pomembna ugotovitev, da so bile tudi stare obveznosti tožeče stranke zavarovane, in sicer tako, da se položaj tožene stranke kot upnice z novimi zavarovanji ni izboljšal.

Ugovor, da so bile zaloge, ki so bile dane v zavarovanje predhodnih kreditnih pogodb, porabljene, bi lahko bil relevanten le za pogodbe, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo novele ZIZ-A.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka in mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, toženi stranki povrniti 3.260,60 EUR stroškov odgovora na revizijo, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožena stranka je v stečajnem postopku nad tožečo prijavila terjatve v višini 322.235.385,81 SIT ter pravice do njihovega ločenega poplačila, za katere je pridobila tudi izvršilne naslove (notarske sporazume). Stečajni upravitelj je ločitvene pravice, ki temeljijo na petih notarskih sporazumih, prerekal, ker naj bi bile pridobljene z izpodbojnimi pravnimi dejanji. Stečajni senat ga je zato napotil, da zaradi ugotovitve neobstoja ločitvenih pravic začne gospodarski spor. S tožbo tožeča stranka zahteva ugotovitev, da izpodbijana pravna dejanja stečajnega dolžnika, na podlagi katerih je tožena stranka pridobila zastavne pravice za zavarovanje svojih terjatev, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi ter ugotovitev, da ne obstajajo prijavljene ločitvene pravice, za katere ima tožena stranka podlago v petih notarskih sporazumih.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da pravna dejanja nimajo učinka proti stečajni masi, zavrglo. V ostalem delu, glede ugotovitve neobstoja ločitvenih pravic, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sklep zavrglo, zoper sodbo pa zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Relevantno dejansko stanje

4. Tožena stranka je tožečo kreditirala po sistemu financiranja tekočega poslovanja, pri čemer gre za financiranje zalog in terjatev s kratkoročnimi krediti. Pri spornih kreditnih pogodbah je šlo za obnovo že obstoječih kreditov, pri čemer ni bilo denarnega toka v pomenu, da bi tožeča stranka poplačala stare kredite in najela nove. Sklenjene pa so bile nove pogodbe in tudi ustanovljene nove zastavne pravice.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

5. Odločbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločbi sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Tožeča stranka navaja, da so bile prejšnje posojilne pogodbe, za obnovo katerih so bile sklenjene nove posojilne pogodbe, sicer zavarovane z zastavnimi pravicami na zalogah, vendar ob poteku osnovnih posojilnih pogodb zalog ni bilo več, s čimer naj bi ugasnile tudi zastavne pravice. S sklenitvijo novih posojilnih pogodb (novacije) s spremenjenim predmetom zavarovanja naj bi bila tožena stranka privilegirana na škodo ostalih upnikov. Novoustanovljene zastavne pravice naj bi bile zato izpodbojne.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

9. Izpodbojna so pravna dejanja, ki jih je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-253/04-11 z dne 19. 1. 2006 ugotovilo neskladnost prvega odstavka 125. člena ZPPSL z Ustavo in odločilo, da lahko upniki do odprave neskladja v primeru, ko je po uvedbi stečajnega postopka in pred njegovim začetkom vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, izpodbijajo vsa pravna dejanja, storjena v enem letu pred dnem začetka postopka prisilne poravnave. Kot izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj, v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ko bi bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, temveč je bil najprej vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave (2. 6. 2003). Postopek prisilne poravnave je bil začet 17. 6. 2003, stečajni postopek pa 5. 11. 2003. Sporazum o zavarovanju denarne terjatve št. Sv 1991/2002 je bil sklenjen dne 22. 5. 2002, kar je več kot eno leto pred dnem začetka stečajnega postopka (5. 11. 2003). Sicer pa je sporazum tudi v primeru, če bi držalo stališče tožeče stranke, da je treba upoštevati datum začetka prisilne poravnave, vložen več kot eno leto pred njenim začetkom (17. 6. 2003).

10. Glede ostalih notarskih sporazumov Sv 605/2003, Sv 932/2003, Sv 949/2003 ter Sv 1538/2003, ki so bili sklenjeni v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, pa ni podan objektivni kriterij izpodbojnosti pravnih dejanj, po katerem je pravno dejanje izpodbojno, če ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov), oziroma če je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom) (prvi odstavek 125. člena ZPPSL). Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, so se s kreditnimi pogodbami, za zavarovanje katerih so bili sklenjeni izpodbijani notarski sporazumi, „zapirale“ stare obveznosti tožeče stranke do tožene. Pri tem pa je pomembna ugotovitev, da so bile tudi stare obveznosti tožeče stranke zavarovane, in sicer tako, da se položaj tožene stranke kot upnice z novimi zavarovanji ni izboljšal (tretji odstavek 125. člena ZPPSL). Izjema je le kreditna pogodba 391336, s katero je bil odobren limit na transakcijskem računu tožeče stranke in ni šlo za pokrivanje predhodno obstoječe terjatve. Pri zavarovanju terjatve po tej pogodbi prav tako ni izpolnjen objektivni element izpodbojnosti, saj ne gre za zavarovanje že obstoječe terjatve, temveč je podana sočasnost nastanka terjatve in njenega zavarovanja.

11. Od novele A Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-A, Uradni list 75/2002 z dne 22. 8. 2002) neposestna zastavna pravica na zalogah zajema tako zaloge, ki so ob vzpostavitvi kreditnega razmerja v zastaviteljevi posesti, kot tiste, ki v času trajanja kreditnega razmerja šele pridejo v zastaviteljevo posest. Njihova identifikacija se zagotovi z označbo prostora, v katerem se nahajajo. Predmet zastave pa so vse stvari, ki se nahajajo v določenem prostoru v trenutku, ko zastavni upnik uresničuje svojo poplačilno pravico. Ugovor, da so bile zaloge, ki so bile dane v zavarovanje predhodnih kreditnih pogodb, porabljene, bi lahko bil relevanten le za pogodbe, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo novele ZIZ-A, vendar pa tudi glede teh tožeča stranka svojih trditev ni z ničemer dokazala. Dokazno breme glede tega je na njeni strani, saj je edino tožeča stranka razpolagala s takimi podatki. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj prav tako ne izhaja, da zalog v času poteka predhodnih kreditnih pogodb sploh ne bi bilo, kar navaja tožeča stranka v reviziji. Nasprotno, sodišči sta ugotovili, da tudi kakovost novih zavarovanj v primerjavi s predhodnimi ni slabša, česar tožeča stranka ni argumentirano prerekala. Navedeno sodi med ugotovljeno dejansko stanje, ki ga Vrhovno sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

12. Ugovor, da zastavne pravice za zavarovanje prejšnjih kreditnih pogodb niso bile veljavne, ker ni bil opravljen rubež zalog, je tožeča stranka podala šele v pritožbi. Vprašanje, ali je bil rubež opravljen oziroma predlagan ali ne, je dejansko vprašanje, ki bi ga tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati pravočasno. Ker tega ni storila, je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, da novote ni upoštevalo.

13. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pravnim sredstvom ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in takrat veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST) in skupaj znašajo 3.260,60 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 61/96
• VSK sodba Cpg 39/2015
• VSL sklep III Cp 1220/2000