Sodba I Ips 126/2009

Jedro

Opis kaznivega dejanja mora vsebovati določno opredelitev izvršitvenega dejanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba

- glede obsojenega Š.Š., sin M. in T. roj. Š., roj. 4.11.1876, umrl 3.5.1953,

- glede obsojenih R.R., sin A. in T. roj. B., roj. 31.12.1916 in

- F.F., sin F. in L. roj. P., roj. 18.12.1893, pa po uradni dolžnosti spremeni tako,

da se obsojence po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da so :

- Š.Š. kot superior samostana po osvoboditvi in od tedaj dalje vodili v samostanu takozvana razvedrila, na katerih je načrtno skupno s soobtoženci R.R. in F.F. ter ostalimi prebivalci samostana zbiral in obravnaval gradivo za sovražno propagando proti ustavni ureditvi FLRJ, proti ukrepom in funkcionarjem ljudske oblasti ter političnih forumov, tako da je samostan postal središče sovražne propagande, ki se je odražala v ilegalni agitaciji za abstinenco na volitvah in proti delu v OF organizaciji, v prikazovanju skorajšne spremembe ustavne ureditve FLRJ, v klevetanju delovanja varnostnih organov in ljudskih sodišč, v zbiranju podatkov o politični pripadnosti ljudi, ki stanujejo v okolici samostana, v širjenju propagande za križarske bande in je v to sovražno delovanje pritegnil k sodelovanju vse samostanske prebivalce ter jih vzpodbujal, da so v svrho te propagande uporabljali tudi spovednico in prižnico ter na ta način izrabljali verska čustva ljudi in da je to vrsto propagande sam širil med ljudstvom, vse v namenu, da pride do nasilne spremembe ustavne ureditve FLRJ;

- R.R. da se je nahajal po osvoboditvi od oktobra 1945 dalje v samostanu, kjer je pod vodstvom prvoobtoženega udeleževal se takozvanih samostanskih »razvedril« in delovnih konferenc, na katerih se je načrtno skupaj z vsemi prebivalci samostana zbiralo in obravnavalo gradivo za sovražno propagando proti ustavni ureditvi FLRJ, proti ukrepom in funkcionarjem ljudske oblasti ter političnih forumov, tako da je samostan postal žarišče sovražne propagande, ki se je odražala v ilegalni agitaciji za udeležbo pri volitvah in proti delu OF, v prikazovnju skorajšne spremembe ustavne ureditve FLRJ, klevetanju varnostnih organov in ljudskih sodišč, zbiranju podatkov o politični pripadnosti ljudi, ki so stanovali v okolici samostana, razširjanju propagande za križarske bande ter je v te svrhe zlorabil tudi spovednico in prižnico, vplivajoč na verska čustva ljudi in je med drugim:

a) vplival v spovednici na Z.J., da naj odstopi od mesta prednika LMS, izrabljajoč pri tem Z. verska čustva in grozeč mu z večnim pogubljenjem;

b) zbiral podatke o ljudeh, ki so prišli z njim v stik, glede njihove politične pripadnosti in jih nagovarjal, da naj ne sodelujejo v OF, ker bo kmalu preobrat, t.j. sprememba v ustavni ureditvi FLRJ in podobo

- F.F., da se je kot duhovnik – lazarist, bivajoč v samostanu, udeleževal takozvanih »razvedril in delovnih konferenc«, na katerih se je načrtno pod vodstvom prvoobtoženega in s sodelovanjem drugoobtožnega in drugih prebivalcev samostana zbiralo in obravnavalo gradivo za sovražno propagando proti ustavni ureditvi FLRJ, proti ukrepom in funkcionarjem ljudske oblasti ter političnih forumov, tako da je samostan postal žarišče sovražne propagande, ki se je odražala v ilegalni agitaciji za abstinenco na volitvah in proti delu v OF organizaciji, v prikazovanju skorajšnje spremembe ustavne ureditve FLRJ, v klevetanju varnostnih organov in ljudskih sodišč, v širjenju propagande za križarske bande ter je v svrho te propagande uporabil tudi spovednico in prižnico, ter na tak način izrabljal verska čustva ljudi in da je to propagando tudi sam širil med ljudstvom v namenu, da pride do nasilne spremembe ustavne ureditve FLRJ,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje po členu 2. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

III. Izpodbijana pravnomočna sodba se glede dejanj, opisnih v točkah I/2, I/3 in I/4, ki se nanašajo na obsojenega Š.Š. razveljavi, glede dejanj, opisanih v točkah II/3 in II/4, ki se nanašajo na obsojenega R.R. in glede dejanja opisanega v točki III/2 , ki se nanaša na obsojenega F.F. pa po uradni dolžnosti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Razveljavi se odločba o kazenski sankciji izrečeni obsojenemu R.R.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 198/48 z dne 8.7.1948 obdolženega Š.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po drugem členu in treh kaznivih dejanj po 8. točki tretjega člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Izreklo mu je kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo sedemnajst let ter ga obsodilo na izgubo državljanskih pravic za dobo petih let. Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Celju obdolženega R.R. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 4. točki tretjega člena, po drugem členu, po 14. točki 3. člena, po 8. členu in po 2. točki tretjega člena ZKLD ter obdolženega F.F. za krivega kaznivih dejanj po drugem členu in po 14. točki tretjega člena ZKLD. Obdolženemu R.R. je izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo desetih let ter ga obsodilo na izgubo državljanskih pravic za dobo treh let, obdolženemu F.F. pa je izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo osem let ter ga obsodilo na izgubo državljanskih pravic za dobo treh let.

2. Pooblaščenec dr. Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in metropolita, odvetnik ..., je v zvezi z obsojenim Š.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. Zakonske zahteve o konkretizaciji opisa kaznivega dejanja niso izpolnjene v delu, ki se nanaša na 1.) točko izreka sodbe, ker je opis dejanja v tem delu bistveno presplošen in ne vsebuje opisa posameznih izvršitvenih ravnanj. Kazniva dejanja opisana pod 2.), 3.) ter 4.) točko izreka je sodišče napačno pravno kvalificiralo, ker je ta dejanja opredelilo kot kazniva dejanja po 8. točki tretjega člena ZKLD, lahko pa bi šlo za kaznivo dejanje po 14. točki tretjega člena ZKLD, ki storilcu očita, da je podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastjo, oborožene tolpe ali podobne organizacije.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

B/1

K točkama I. in II. izreka sodbe

5. Obdolženec je bil pod točko I/1 izreka sodbe Okrožnega sodišča v Celju pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, ker je kot superior samostana po osvoboditvi in od tedaj dale vodili v samostanu takozvana razvedrila, na katerih je načrtno skupno s soobtoženci R.R. in F.F. ter ostalimi prebivalci samostana zbiral in obravnaval gradivo za sovražno propagando proti ustavni ureditvi FLRJ, proti ukrepom in funkcionarjem ljudske oblasti ter političnih forumov, tako da je samostan postal središče sovražne propagande, ki se je odražala v ilegalni agitaciji za abstinenco na volitvah in proti delu v OF organizaciji, v prikazovanju skorajšnje spremembe ustavne ureditve FLRJ, v klevetanju delovanja varnostnih organov in ljudskih sodišč, v zbiranju podatkov o politični pripadnosti ljudi, ki stanujejo v okolici samostana, v širjenju propagande za križarske bande in je v to sovražno delovanje pritegnil k sodelovanju vse samostanske prebivalce ter jih vzpodbujal, da so v svrho te propagande uporabljali tudi spovednico in prižnico ter na ta način izrabljali verska čustva ljudi in da je to vrsto propagande sam širil med ljudstvom, vse v namenu, da pride do nasilne spremembe ustavne ureditve FLRJ.

6. Po stališču vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti v obtožnici in v izreku sodbe niso navedeni znaki, iz katerih bi lahko sklepali, katero kaznivo dejanje naj bi storil obdolženec, niti ni razvidno, da je deloval s ciljem, ki se mu očita, to je nasilna rušitev obstoječe ureditve FLRJ.

7. Kaznivo dejanje zoper narod in državo po 2. členu ZKLD je vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast.

8. Opisano kaznivo dejanje je moralo biti storjeno z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta zakonski znak je moral biti razviden iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, sodišče pa ga je moralo v vsakem posameznem primeru ugotoviti v dokaznem postopku.

9. Pritrditi gre navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da dejanje opisano pod točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega člena ZKLD. Opisano ravnanje nima značilnosti določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja. Zahteva po določnosti, ki so jo v okviru načela zakonitosti že v času sojenja, kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi, namreč terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Takšna opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga mora vsebovati že obtožnica, zagotavlja obdolžencu uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen.

10. Dejanje opisano pod točko I/1 izreka sodbe zgoraj navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Navedeni opis kaznivega dejanja v obtožnici in izreku sodbe je povsem posplošen in iz njega ni mogoče razbrati niti enega konkretiziranega očitka, ki bi pomenil udejanjenje zakonskih znakov kaznivega dejanja zoper narod in državo po drugem odstavku ZKLD. Iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, kakšna naj bi bila vsebina gradiva, ki naj bi ga obsojenec skupaj s soobdolženci R.R. in F.F. zbiral in obravnaval na takoimenovanih samostanskih razvedrilih. Prav tako iz njega ne izhaja konkretna vsebina obsojencu očitanega klevetanja varnostnih organov in ljudskih sodišč, niti niso poimensko navedene osebe v zvezi s katerimi naj bi obsojenec zbiral podatke o njihovi politični pripadnosti. Poleg tega iz dejstev in okoliščin, opisanih v izreku kaznivega dejanja ni razviden storilčev cilj (obarvani naklep), da bi s svojim ravnanjem z nasiljem zrušil ali spravil v nevarnost obstoječo družbeno ureditev, čeprav je to eden izmed konstitutivnih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo glede tega dejanja spremenilo tako, da je obsojenca v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP oprostilo obtožbe.

11. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

12. V predmetnem postopku sta bila z isto pravnomočno sodbo poleg Š.Š. pravnomočno obsojena tudi R.R. in F.F. zaradi enakega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja po drugem členu ZKLD. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe naj bi se R.R. in F.F. pod vodstvom Š.Š. udeleževala takozvanih samostanskih „razvedril“ in delovnih konferenc z namenom, da pride do nasilne spremembe ustavne ureditve FLRJ.

13. Glede teh obsojencev zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, vendar pa je na podlagi presoje vsebine kazensko pravnega očitka treba ugotoviti, da je tudi pri njiju podana enaka kršitev materialnega zakona kot pri Š.Š.; tudi v tem primeru je treba ugotoviti, da iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v točki 10 te odločbe, opisani dejanji nista kaznivi dejanji. Zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu pravnomočno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obsojena R.R. in F.F. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po drugem členu ZKLD.

14. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun.

B/2

K točkama III. in IV izreka sodbe

15. Pod točkami I/2 I/3 in I/4 izreka sodbe je bil obsojeni Š.Š. spoznan za krivega dejanja po 8. točki tretjega člena ZKLD. Navedeno kaznivo dejane stori, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz drugega člena ZKLD, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republike Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira.

16. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka sodbe izhaja, da je Š.Š. v poletju 1946 sprejel v samostan nekega ilegalnega kurirja, ki je imel legitimacijo na ime „T.“ in ki je prišel ilegalno iz avstrijskega Gradca v Ljubljano, kjer se je zadrževal v samostanu ter od tam načrtno odšel v Celje in ki se je izdajal za pripadnika neke križarske bande, imel z njim konferenco, mu dal hrano in prenočišče do časa, ko je kurir odšel proti Ptuju v namenu, da se pridruži neki banditski skupini.

17. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/3 izreka sodbe izhaja, da je Š.Š. v poletju 1946 sprejel v samostan iz kazensko-poboljševalnega zavoda v Kočevju pobeglega vojnega zločinca J.A., ki se je najprej skrival v samostanu lazaristov v Ljubljani ter mu nato dajal hrano in prenočišče ter ga skrival okrog tri tedne, nakar je J. odšel iz Celja ter pobegnil iz FLRJ.

18. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/4 izreka sodbe je razvidno, da je Š.Š. jeseni 1946 dvakrat sprejel v samostan, dajal hrano in prenočišče ter imel konferenco s A.P., čeprav je vedel, da se le-ta nahaja na begstvu pred varnostnimi organi in da ima namero pobegniti v inozemstvo, kar je nato v resnici storil, poslužujoč se ilegalnega kanala B. špionske skupine, s katero je bil v povezavi.

19. Pritrditi gre vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je v tem delu sodbe podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V izreku sodbe se obsojencu očita, da je v različnih časovnih obdobjih v samostanu skrival ilegalnega kurirja ter dva prebežnika. Pri tem bi se v skladu z osmim odstavkom 3. člena ZKLD moral zavedati, da so navedene osebe člani društva s fašističnimi cilji, ki deluje zoper ustavni red Federativne ljudske republike Jugoslavije. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti le naklepno. Iz razlogov sodbe v prvem odstavku na šesti strani v nasprotju z izrekom sodbe izhaja, da je Š.Š. pod streho samostanske hiše sprejemal različne ljudi, med njimi kurirja T., vojnega zločinca A.J. in sobrata A.P., brez vsakega ugotavljanja in poizvedovanja, kar pomeni, da ni mogel vedeti za njihovo morebitno članstvo v društvu s fašističnimi cilji oziroma, da so navedene osebe vojni zločinci.

20. V izreku sodbe je v točki I/2 navedeno, da se je ilegalni kurir „T.“ izdajal za člana neke križarske bande, v točki I/4 pa, da je A.P. pobegnil v tujino s pomočjo B. špijonske skupine. V obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu, to je, da naj bi bili ilegalni kurir T., vojni zločinec A.J. in A.P., na begstvu pred varnostnimi organi, člani društva iz osmega odstavka 3. člena ZKLD, ki naj bi ga Š.Š. z njihovim skrivanjem podpiral. Sodba nima razlogov o tem, kakšna organizacija je Križarska banda in B. špijonska skupina, ki naj bi ji pripadala T. oziroma P., čeprav gre za odločilna dejstva navedena v izreku sodbe. Sodišče se v zvezi s položajem oziroma statusom oseb, ki naj bi jih obsojeni Š.Š. skrival v samostanu v prvem odstavku na 7. strani sodbe zadovolji le z navedbo, „da bi bilo na tem mestu odveč ponovno razpravljati in dokazovati zločinsko delovanje prej navedenih ljudi, saj so dosedanji procesi to dovolj jasno pokazali.“

21. Sodišče v tretjem odstavku na 6. strani sodbe (sicer protispisno) navaja, „da so obtoženci (med njimi tudi Š.Š.) dejanja tako v preiskavi kakor na razpravi priznali, ne glede na to pa je njihova krivda dokazana po pričah, ki so bile na obravnavi zaslišane“. Sodišče ne navede, katere priče je zaslišalo na glavni obravnavi in na kakšen način so obremenile obdolžence, niti ne opravi presoje njihove verodostojnosti, kar pomeni, da so razlogi sodbe v tem delu popolnoma nejasni oziroma pomanjkljivi, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanj opisanih v točkah I/2, I/3 in I/4 iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23. Razlogi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče v tem delu izdalo odločbo v korist obsojenega Š.Š., so podani tudi v korist soobdolženih R.R. in F.F., glede katerih ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. R.R. je bil pod točko II/3 izreka sodbe spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ker da je v poletju leta 1946 v samostanu pomagal pri skrivanju križarja »T.«, pod točko II/4 izreka sodbe pa kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD, ker da je vedel, da sta se v poletju 1946 v samostanu pred oblastmi skrivala A.P. in A.J. F.F. je bil pod točko III/2 izreka sodbe spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ker da je vedel, da sta se v poletju 1946 v samostanu skrivala A.J. in A.P. in ju ni prijavil oblastem. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe drugega odstavka 424. člena ZKP ravnalo po uradni dolžnosti kakor da bi bila zahteva vložena in izpodbijano sodbo v korist R.R. in F.F. v točkah II/3, II/4 in III/2 izreka sodbe zaradi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP razveljavilo. Razveljavilo je tudi odločbo o kazni izrečeni R.R.

C.

24. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v primeru, če se izda sodba, s katero se obdolženca oprosti obtožbe, obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun, po določbi 98.a člena ZKP pa se glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, smiselno uporabljajo določbe členov od 92. do 98. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 44047/2011-124
• Sodba I Ips 298/2009
• Sodba I Ips 243/2007