Sodba I Ips 111/2009

Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja pomoči storilcem kaznivih dejanj je moralo izhajati, da je storilec na kakršenkoli način podpiral oborožene tolpe ali podobne organizacije ali dajal zatočišče njenim aktivnim članom (11. člen ZKND) oziroma, da je storilec na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi (14. točka 3. člena ZKLD).

Obrazložitev

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenih V.M. in B.D., po uradni dolžnosti pa glede obsojenih J.R. in K.H., spremeni tako, da se

obt. V.M., ..., roj...,

obt. J.R., ..., roj...,

obt. K.H., ..., roj..., in

obt. B.D., ..., roj...,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostijo obtožbe,

da so takoj po osvoboditvi skupno z že v kazenski zadevi zoper L., S. in druge obsojenim frančiškanskim provincijalom M.M., organizirali kanale za pobeg v inozemstvo ustaških vojnih zločincev, ki so se skrivali pred organi ljudske oblasti, pobegli iz vojaških taborišč, se kretali pod ilegalnimi imeni, pri čemer so jim obtoženci nudili sami zatočišče in jim omogočali kretanje, dokler jim niso omogočili pobega v inozemstvo, in sicer:

obt. V.M.:

sodeloval v kanalu za spravljanje bežečih ustaških redovnikov čez mejo v Avstrijo. Tako je nudil na svojem stanovanju v K. zatočišče ustaškemu majorju M., R.G. in nekemu nedognanemu frančiškanu – ustašu, potem ko je na sestanku 1.9.1946 v samostanu šolskih sester v K. organiziral in omogočil ilegalni prehod čez mejo v Avstrijo in preskrbel imenovanima spremna pisma za župnika v L.;

v zgodnji jeseni 1945 sprejel na svojem domu ter nato preko soobtoženega R. in H. spravil čez mejo dva nedognana patra – ustaša iz Hrvaške, ki sta bežala iz strahu pred aretacijo. V pozni jeseni je po isti poti spravil čez mejo dva nedognana ustaša – redovnika, ki mu jih je poslal soobtoženi S.A.;

poleti 1946 sprejel nekega redovnika z ilegalnim imenom J., ki mu ga je poslal soobtoženi S.A. v namenu, da ga spravi po običajni zvezi čez mejo v Avstrijo. Ker pa ta zveza vsled poostrenih straž na meji ni funkcionirala, se je dogovoril z njim o paroli, pod katero mu bo sporočil v samostan v Č. o tem, kdaj bo podana možnost pobega;

nekako v istem času sprejel duhovnika T.A. in M.K., ki sta nameravala pobegniti čez mejo v Avstrijo, toda ker pa zveza ni funkcionirala, ju je poslal nazaj k soobtoženemu S.A., ki ju je preko kanala v R. hotel spraviti čez mejo;

da je bil povezan z agenti tuje obveščevalne službe in pripadniki takozvanega „Kraljevega nacionalnega komiteta“ ter je v poletju 1946 sprejel od nekega nedognanega funkcionarja tega komiteta pismo pod šifro 59000, ki ga je iz Avstrije prinesel agent FSS in pripadnik takozvanega „Kraljevega nacionalnega komiteta“ P.Š. ter ga preko pripadnice ilegalne organizacije v K. že obsojene P.M. dostavil obtoženemu M.V. V tem pismu ga neki nedognani funkcionar takozvanega „Kraljevega nacionalnega komiteta“ prosi, da prevzame vodstvo monarhistične ilegalne organizacije v K.;

v letu 1945 in 1946 opetovano v svojem ožjem krogu in v krogu šolskih sester v K. širil propagando o odpravi sedanjega ustavnega reda v FLRJ, češ, da bo ljudska oblast kmalu padla ter je enako v prikriti obliki vršil v svojih verskih pridigah agitacijo za odpravo družbenega in političnega reda v državi s tem, da je prikazoval ustavno politični red v državi kot preganjanje vere ter je v svoji pridigi dne 29.6.1947 v R. primerjal ta ustavni red z nemškim nacizmom, hoteč prepričati ljudi, da bo ustavni red FLRJ propadel na enak način kot nacizem;

obt. J.R.

na prošnjo soobtoženega M.V. pridobil soobtoženega H.K., da je imenovani prepeljal v zgodnji jeseni dva nedognana duhovnika – ustaša, a v pozni jeseni še dva nadaljnja čez mejo v Avstrijo;

obt. K.H.

na prigovarjanje soobtoženega R. za denarno nagrado Din 200 prepeljal čez mejo v Avstrijo štiri nedognane ustaše redovnike, ki so bežali iz strahu pred aretacijo, zaradi zločinov, ki so jih zagrešili med okupacijo, v Avstrijo;

obt. B.D.

sodelovala pri spravljanju ustaških redovnikov čez mejo s tem, da je nudila zavetišče v samostanu v K. pobeglemu ustašu B. in mu je preko neke neugotovljene S. iz Z., poznane pod imenom H., ki je prišla v K. z nalogo, da organizira ilegalne prehode, omogočila pobeg v Avstrijo,

da je po svojem prihodu v samostan sama ugotovila in vedela, da je samostan v K. končna postojanka ob meji za pobeg ustaških zločincev v Avstrijo in da so v samostanu dobili zatočišče pobegli ustaši fra. M.J., fra. B.B., fra. D.B. in B.V., a tega ni javila pristojnim oblastem,

s čimer naj bi storili: obtoženi V.M. več kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD, kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD in kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD, obtoženi J.R. kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, obtoženi K.H. kaznivo dejanje po 14. točki 13. člena ZKLD, in obtožena B.D. kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD in po 8. členu ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 794/47 z dne 19.12.1947 je bil V.M. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD (dejanje, opisano pod točko A IV/1 izreka) in kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD (dejanje, opisano pod točko II/2 izreka) ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo pet let, v katero mu je bil vštet pripor od 16.7.1947 dalje.

Z isto sodbo so bili spoznani za krive tudi:

obsojeni F.T. zaradi storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo štirih let in na izgubo političnih pravic za dobo dveh let, v izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 18.8.1947 dalje;

obsojeni A.V. zaradi storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD ter obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šest let in na izgubo političnih pravic za dobo treh let, v izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 29.8.1947 dalje;

obsojeni F.S. zaradi storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo treh let, v katerega mu je bil vštet pripor od 4.8.1947 dalje;

obsojeni J.R. zaradi storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo dveh let, v katerega mu je sodišče vštelo pripor od 8.8.1947 dalje;

obsojeni K.H. zaradi storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šest mesecev, v katerega mu je bil vštet pripor od 8.8.1947 dalje,

obsojeni J.P. zaradi storitve kaznivega dejanja po 8. členu ZLKD in obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šest mesecev, v katerega mu je bil vštet pripor od 19.8. do 19.12.1947.

Z isto sodbo je sodišče prve stopnje oprostilo obtožbe obtoženo B.D. zaradi kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD in obtoženega V.M. kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD.

Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 958/57 z dne 14.1.1948:

pod točko I v celoti zavrnilo pritožbi obsojenih A.V. in F.S.;

pod točko II ugodilo pritožbama javnega tožilca v zvezi z oprostilnim delom sodbe in

pod točko a. glede obtoženega V.M. izpodbijano sodbo razveljavilo v oprostilnem delu v celoti, v obsodilnem delu pa v odločbi o kazni in o vštetju pripora ter v tem obsegu na novo razsodilo in pod točko 1. obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD in ga obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo pet let, v katero mu je vštelo pripor od 16.7.1947 dalje, pod točko 2. pa obtoženega V.M. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD;

pod točko b. glede obtožene B.D. pod točko 1. razveljavilo izpodbijano sodbo v oprostilnem delu ter v tem delu na novo razsodilo in obtoženko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD ter jo obsodilo na 18 mesecev prisilnega dela brez odvzema prostosti, v kar ji je vštelo čas prebit v pripor od 7.8.1947 dalje;

pod točko III odločilo, da izpodbijana sodba, kolikor ni razveljavljena oziroma spremenjena, ostane v veljavi.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je glede obsojenih V.M. in B.D. zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31.12.2008 po pooblaščencu vložil zakoniti zastopnik verske skupnosti Mariborske nadškofije glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), ker je obsojeni V.M. služboval kot duhovnik v Mariboru, obsojena B.D. pa je bila redovnica v K. Zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima nobenega podatka o tem, da bi obsojeni V.M. očitana mu dejanja izvrševal s cilji, določenimi v 2. členu ZKLD. Obsojenec je bil obsojen po 14. točki 3. člena ZKLD, ki se je uporabljala za dejanja, storjena po 23.7.1946 in bi lahko bilo kaznivo le, kar je storil po tem datumu, medtem ko so ostala dejanja bila storjena v jeseni 1945 in poleti 1946, zato je bilo kršeno načelo zakonitosti po 1. točki 372. člena ZKP, saj je bil obsojen za dejanje, ki ni kaznivo. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja tudi v zvezi z dejanjem po 9. členu ZKLD, gre za namenski delikt, katerega bistveni znak je poziv na nasilno rušenje državne ureditve, obsojencu očitano dejanje pa tega očitka ne vsebuje. Glede obsojene B.D. navaja, da je bila (na pritožbo tožilca) obsojena zaradi kaznivega dejanja po členu 8/1 ZKLD, ki ima drugačne znake, kot kaznivo dejanje, za katerega je bila obtožena pred sodiščem prve stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne okrožnemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP dne 6.4.2009 navaja, da je zahteva deloma utemeljena v delu, ki se nanaša na nedoločene očitke, da gre za slabo oblast, ki bo padla, ker gre pritrditi zahtevi, da gre za izražanje mnenja, ne pa za poziv k nasilnemu rušenju oblasti. Glede nezakonite pomoči pri spravljanju prebežnikov čez državno mejo pa gre za uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanjem, ali so bile posamezne osebe pred tem dejansko udeležene v ustaških in drugih zločinih kot predhodnih dejanjih tudi sicer ilegalnega spravljanja prebežnikov čez državno mejo.

B-1.

4. Okrožno sodišče v Ljubljani je skladno z določbo 257. člena Sodnega reda, na poziv Vrhovnega sodišča zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, obnovilo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani K 794/47 ter obnovljen spis dne 2.11.2009 predložilo Vrhovnemu sodišču.

5. Na podlagi vpogleda v (obnovljeni) spis K 794/47 Vrhovno sodišče ugotavlja:

da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 219/95 z dne 17.9.1998 ugodilo zahtevi zagovornice obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti glede obsojenega F.T. pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 794/47 z dne 19.12.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 953/47 z dne 14.1.1948 spremenilo tako, da je navedena obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kazniva dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD; izpodbijano sodbo pa po uradni dolžnosti razveljavilo glede obsojenih A.V. in F.T. glede kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje;

da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I K 21/99 z dne 23.3.1999 kazenski postopek zoper A.V. in F.T. zaradi kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD ustavilo (sklep je postal pravnomočen 14.4.1999);

da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom Ks 1302/2004 z dne 7.1.2005 ugodilo zahtevi okrožne državne tožilke za obnovo kazenskega postopka, ki je bil zoper obsojena F.S. in J.P. končan s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 794/47 z dne 19.12.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kž 953/47 z dne 14.1.1948 ter s sklepom II K 48/2005 z dne 28.2.2005 ustavilo kazenski postopek zoper F.S. zaradi kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in zoper J.P. zaradi kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD.

B-2.

6. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da

je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo drugega odstavka 42. člena ZKP na podlagi ugotovitve, da ni podan razumen dvom v nepristranskost sodnikov, ki bodo odločali o zadevi, zavrnil zahtevo vložnika za izločitev vrhovnih sodnikov (sklep Su 29/2009-13 z dne 6.5.2009);

da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22.10.1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja, opredeljena v 3. členu, obravnavati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je torej moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj, in to pri 2. členu, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD (točka 18 odločbe),

da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede pomoči pri prepovedanih prehodih čez državno mejo že v svoji odločbi I Ips 71/96 in I Ips 146/96 z dne 21.5.1998 presodilo, da takšna pomoč sama po sebi ni bila kaznivo dejanje, če ni bila storjena z namenom iz 2. člena ZKLD in je bila dana skrivačem ali aktivnim članom oborožene ali podobne organizacije; zato pomoč pri ilegalnih prehodih čez državno mejo bivšim pripadnikom četniških in domobranskih enot, za katere se ne trdi, da so bili vojni zločinci ali storilci kakšnega drugega kaznivega dejanja, ni mogla biti pomoč osebam, ki so pobegnile pred oblastmi po 14. točki 3. člena ZKLD.

B-3.

7. Iz opisa obsojenemu V.M. očitanih kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD izhaja, da jih je storil s sodelovanjem pri spravljanju bežečih ustaških redovnikov čez mejo v Avstrijo od jeseni 1945 do poletja 1946. V času storitve teh dejanj pomoč pri prepovedanih prehodih čez državno mejo sama po sebi ni bila kaznivo dejanje, saj je prvi kazenskopravni predpis, ki je določil kaznivo dejanje v zvezi s prehodom državne meje, bil šele Kazenski zakonik iz leta 1951. V skladu z načelom zakonitosti kot splošnim načelom kazenskega prava, ki je bil v veljavi tudi v času obravnavanega sojenja (leto 1947/1948) nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo, še preden je bilo storjeno in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen. Sodišče je z obsodbo V.M. za navedena ravnanja postopalo v nasprotju z načelom zakonitosti in ga obsodilo za dejanja, ki po zakonu niso bila kazniva dejanja. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND, Ur. l. DFJ, št. 66/45 z dne 1.9.1945) v 11. členu oziroma Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKLD, Ur. l. FLRJ, št. 59/46 z dne 23.7.1946) v 14. točki 3. člena sta inkriminirala pomoč storilcem kaznivih dejanj. Vendar pa je moralo iz opisa dejanj izhajati, da je storilec na kakršenkoli način podpiral oborožene tolpe ali podobne organizacije ali dajal zatočišče njenim aktivnim članom (11. člen ZKND) oziroma, da je storilec na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi (14. točka 3. člena ZKLD). Glede na navedeno bi le dejanja obsojenca, storjena po 23.7.1946, lahko pomenila kazniva dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, vendar samo v primeru, da so bile osebe, ki jim je pomagal pri ilegalnem prehodu meje ali jim dajal zatočišče, vojni zločinci oziroma storilci kakšnega kaznivega dejanja iz 2. člena istega zakona, kar pa iz opisa obsojencu očitanih kaznivih dejanj ne izhaja, v opisu dejanja pa tudi ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen storilca predpisan v 2. členu ZKLD (obarvan naklep – cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev), prav tako tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga v sodbi tudi ni obrazložilo. V takem položaju se pokaže, da dejanje obsojenca, kot je bilo opisano v obtožbi in izreku izpodbijane sodbe, nima vseh v zakonu predpisanih zakonitih znakov, zaradi česar je po presoji Vrhovnega sodišča podana z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Iz opisa obsojenemu V.M. očitanega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD izhaja očitek, da je bil povezan z agenti tuje obveščevalne službe in pripadniki Kraljevega nacionalnega komiteta ter da je poleti 1946 iz Avstrije prejel pismo, v katerem ga neznani funkcionar Kraljevega nacionalnega komiteta prosi, da prevzame vodstvo monarhistične ilegalne organizacije v K. Sodišče prve stopnje je to dejanje obsojenca, ki v obtožnici javnega tožilstva Ljudske Republike Slovenije sploh ni bilo pravno opredeljeno, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD (to kaznivo dejanje je storil, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red FLRJ, ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira) in ga oprostilo obtožbe, ker kot izhaja iz razlogov sodbe „okolnost, da mu je nek neznanec poslal ponudbo, da bi prevzel vodstvo monarhistične ilegalne organizacije v K., še ne znači, da je bil povezan z agenti tuje obveščevalne službe in pripadniki one organizacije, ko je ob pomanjkanju nasprotnih dokazov ostal neovržen njegov zagovor, da je dotično ponudbo takoj strgal in se nanjo ni več oziral“. Vrhovno sodišče LRS pa je v pritožbenem postopku, ob ugoditvi pritožbi javnega tožilca, obsojenca spoznalo za krivega ter kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 8. člena ZKLD (to kaznivo dejanje je storila oseba, ki je vedela za pripravljanje ali izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestila državnih organov). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa tega obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo znaki ne kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, niti kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD. Iz opisa dejanja sploh ne izhaja očitek, da bi obsojenec organiziral društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena istega zakona ali da bi postal član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpiral, niti ni konkretizirana tuja obveščevalna služba, niti cilji Kraljevega nacionalnega komiteta, oziroma kako naj bi to združenje oziroma njegovi člani dejansko delovali ali kakšna kazniva dejanja oziroma zločine naj bi izvrševali. Razlogov o tem ne vsebuje niti obrazložitev izpodbijane sodbe. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da ravnanje obsojenega V.M. ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe (sodbe Vrhovnega sodišča LRS), niti ni konkretiziran zakonski znak, ki se nanaša na namen, predpisan v 2. členu ZKLD, ter je tako podana tudi glede tega kaznivega dejanja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

9. Kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD je storila oseba, ki je vršila propagando ali agitacijo, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V opisu ravnanja, ki je bilo kot takšno kaznivo dejanje očitano obsojenemu V.M., ni navedeno ničesar, kar bi lahko predstavljalo poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Ker opis dejanja tako ne vsebuje bistvenega znaka kaznivega dejanja iz 9. člena ZKLD – poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

10. Obtožnica javnega tožilstva Ljudske Republike Slovenije je obsojeni B.D. (prednici samostana v K.) očitala storitev kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD (ker da je sodelovala pri spravljanju ustaških redovnikov čez mejo in nudila P.B. v samostanu zavetišče in mu končno pomagala, da je pobegnil v Avstrijo) in po 8. členu ZKLD (ker ni javila pristojnim oblastem, da je samostan v K. končna postojanka ob meji za pobeg ustaških zločincev v Avstrijo in da so v samostanu dobili zatočišče različni pobegli ustaši). Sodišče prve stopnje jo je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD, pri tem pa v opis dejanja v izreku svoje sodbe povzelo očitek obeh v obtožnici opisanih ravnanj obtoženke. Kot izhaja iz razlogov sodbe, sodišče ni našlo dokazov za zaključek, da je obtoženca sodelovala pri spravljanju P.B. čez mejo, ker je le ta iz samostana odšel dne 25.8.1945, to je pred prihodom obtoženke v samostan dne 30.8.1945, in „da obtoženka ne more odgovarjati za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD, če je kasneje (po svojem prihodu) zvedela, da so se pred njenim prihodom v samostan v njem zadrževali posamezni zločinski duhovniki, pa tega ni prijavila oblastem, saj je naloga državnih organov zasledovati zločince v državi in jim preprečiti pobeg; da so posamezniki prebežali, so mogli državni organi ugotoviti tudi po drugih straneh“. V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče LRS pritožbi javnega tožilstva ugodilo in obtoženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja po prvem odstavku 8. člena ZKLD (ob delno spremenjenem opisu in v opis dejanja dodanem času storitve dejanja – od konca avgusta 1945 dalje) z očitkom, da je kot prednica samostana vedela, da je bil samostan v K. končna postojanka ob meji za pobeg ustaških zločincev v Avstrijo in da je v samostanu dejansko dobilo zatočišče več pobeglih ustaških frančiškanov, a o tem ni poročala oblastem, torej je vedela za izvršitev kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, pa o tem ni obvestila državnih organov. Kot izhaja iz razlogov navedene sodbe, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nepravilno in nevmesno razloguje, da državnim organom informacije o izvršenem pobegu ustaških frančiškanov po preteku daljšega časa ne bi mogle koristiti, češ da je naloga državnih organov zasledovati zločince v državi in jim preprečiti pobeg; nepravilno pa je tudi stališče sodbe sodišča prve stopnje, da obtoženke v zvezi z opustitvijo prijave navedenih dejstev ne zadene krivda, ker da so državni organi mogli tudi iz drugih virov izvedeti o pobegu posameznikov preko meje ter da je zakrivil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsak tisti, ki je kakorkoli pomagal pri pobegu ali jih podpiral.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kljub temu, da opis dejanj obsojene B.D. v obtožnici ni vseboval časa storitve dejanj, ni dvoma, da gre za avgust 1945, to je preden je obtoženka kot prednica prišla v samostan v K. (30.8.1945). V času storitve dejanj je veljal ZKND (Ur. l. DFJ, št. 66/45) in ne ZKLD (Ur. l. FLRJ, št. 59/46), ki je stopil v veljavo 23.7.1946. Zato že pravna opredelitev obtoženki očitanih ravnanj po 14. točki 3. člena ZKLD predstavlja kršitev načela zakonitosti, saj takih dejanj ZKND ni vseboval. Očitek obsojenki, da je sodelovala pri spravljanju ustaških redovnikov čez mejo s tem, da je nudila zavetišče v samostanu v K. pobeglemu ustašu P.B. in mu omogočila pobeg v Avstrijo, pa nima znakov kaznivega dejanja iz 11. člena ZKLD, ker sploh ne vsebuje očitka, da bi bil P.B. aktivni član oborožene tolpe ali podobne organizacije. Določbi prvega odstavka 8. člena ZKND in prvega odstavka 8. člena ZKLD sta sicer po vsebini enaki. Obe predvidevata kaznovanje tistega, ki je vedel za pripravljanje ali izvršitev katerega izmed zločinov, označenih v 2. členu istega zakona, pa o tem ni obvestil oblasti. Vendar pa v opisu ravnanja, ki je bilo očitano obsojenki, ni navedeno, da bi vedela za pripravljanje ali izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena ZKND ter tako opis dejanja ne vsebuje konkretizacije zločinov iz 2. člena. Opis obsojenki očitanih kaznivih dejanj ne vsebuje njegovih zakonskih znakov, pa tudi obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje ničesar, kar bi lahko predstavljalo normativno konkretizacijo dejanja, za katerega je bila obsojenka spoznana za krivo in obsojena. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča tudi glede obsojene B.D. podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v vprašanju, ali so kazniva dejanja, zaradi katerih je zoper njo tekel kazenski postopek, kazniva dejanja.

12. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist tudi kakšnega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (beneficium cohaesionis – 2. odstavek 424. člena ZKP).

13. V predmetnem postopku sta bila z isto pravnomočno sodbo kot obsojeni V.M., zaradi kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD, obsojena tudi obsojeni J.R. in obsojeni K.H. Iz opisa obsojenemu V.M. očitanega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD izhaja, da je obsojenec „v zgodnji jeseni 1945 sprejel na svojem domu in nato preko soobtoženega R. in H. spravil čez mejo dva nedognana patra – ustaša iz Hrvaške, ki sta bežala iz strahu pred aretacijo; v pozni jeseni je po isti poti spravil čez mejo dva nedognana ustaša – redovnika, ki mu jih je poslala soobtoženi S.A.“. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je obsojeni J.R. na prošnjo soobtoženega V.M. pridobil soobtoženega H., da je imenovani prepeljal v zgodnji jeseni dva nedognana duhovnika – ustaša, a v pozni jeseni še dva nadaljnja čez mejo v Avstrijo; obsojeni K.H. pa na prigovarjanje soobtoženega R. za denarno nagradi din 200 prepeljal čez mejo štiri nedognane ustaše – redovnike, ki so bežali iz strahu pred aretacijo zaradi zločinov, ki so jih zagrešili med okupacijo, v Avstrijo. Ni dvoma, da iz opisa kaznivih dejanj, očitanih obsojencema, v povezavi z opisom dejanja, očitanega obsojenemu V.M., nedvomno izhaja, da sta ta dva obsojenca delovala v letu 1945, ko spremembe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. FLRJ, št. 59/46) še ni bilo. Njuno dejanje pa tudi ne vsebuje vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja iz 11. člena ZKND (Ur. l. DFJ, št. 66/45). Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP spremenilo po uradni dolžnosti.

C.

14. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti glede obsojenih V.M. in B.D. ugodilo, po uradni dolžnosti pa tudi glede obsojenih J.R. in K.H., izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojene V.M., J.R., K.H. in B.D. iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in pri tem upoštevalo opise obdolžencem očitanih kaznivih dejanj po obtožnici javnega tožilstva Ljudske Republike Slovenije U I 264/47.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 98/2009
• Sodba I Ips 53/2009
• Sodba I Ips 49562/2010-7 (I Ips 143/2010)