Sodba X Ips 1420/2006

Jedro

Revidentka je kot aktivna družbenica družbe, ki je bila iz sodnega registra izbrisana na podlagi ZFPPod, zavezanka za plačilo davščin, ki jih izbrisana družba ni plačala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 5. 2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga Davčnega urada Maribor z dne 8. 9. 2003. S slednjim je bilo na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP in četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod ter 394. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD odločeno, da se revidentki opravi prisilna izterjava dolžnega zneska davčnih obveznosti, ki na dan 31. 12. 2002 znašajo 5.215.538,40 SIT (glavnica 2.270.625,30 SIT, zakonite zamudne obresti 2.943.913,10 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT) in izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 28. 7. 2003, ki je sestavni del tega sklepa. V 2. točki izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje revidentko oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter dodaja, da je treba revidentko šteti za aktivno družbenico v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002) in zanjo razveljavitev določb četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod ne velja.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da ni imela vpliva na poslovanje družbe, in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker ni bil izveden dokaz z njenim zaslišanjem. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitev dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče samo ugotavlja dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revidentka izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali je revidentka zavezana za plačilo davčnih obveznosti po dolgovnem seznamu, kar je odvisno od tega, ali je bila aktivna družbenica družbe A., d. o. o., katere lastnica je bila do 50 %, družba pa je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi ZFPPod.

10. V obravnavani zadevi je postopek prisilne izterjave zoper revidentko uveden na podlagi določb III. poglavja ZFPPod. V četrtem odstavku 27. člena ZFPPod je določeno, da se šteje v primeru prenehanja gospodarske družbe z izbrisom po ZFPPod, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD. V prvem odstavku 394. člena ZGD je določeno, da družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Na podlagi navedene ureditve družbeniki odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišča in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil izbris družbe A. d. o. o. iz sodnega registra objavljen v Uradnem listu št. 51/2002 z dne 11. 6. 2002; da je bila revidentka ustanoviteljica in zastopnica družbe; da je imela v podjetju 50% poslovni delež; da je bil sklep o prisilni izterjavi izdan 8. 9. 2003 in revidentki vročen 15. 9. 2003.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da revidentke ni mogoče šteti za pasivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-135/00 -77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002), pač pa za aktivno, pravilna in zakonita. Revidentka je imela 50% delež v kapitalu družbe in je bila enako kot njen mož zastopnica družbe. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je za presojo odgovornosti družbenikov odločilno, ali so imeli možnost vplivati na poslovanje družbe, ne pa, ali so možnost vpliva na poslovanje družbe tudi dejansko izkoristili. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi X Ips 317/2005.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na pravočasnost uveljavljanja terjatve. V drugem odstavku 394. člena ZGD je določeno, da upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo (iz prvega odstavka 394. člena ZGD), v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Ob tem pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati še zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 (Ur. l. RS, št. 50/2002 z dne 7. 6. 2002). S slednjim je Ustavno sodišče med drugim odločilo, da se zadrži izvrševanje tretjega poglavja ZFPPod ter šestega odstavka 580. člena ZGD (1. točka izreka sklepa). Končna odločitev je bila sprejeta z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002). Zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00-60 z dne 23. 5. 2002 je torej trajalo od 8. 6. 2002 do 5. 11. 2002. S tem pa se je podaljšal tudi enoletni rok, določen v drugem odstavku 394. člena ZGD, ki je v obravnavanem primeru potekel 4. 11. 2003. Sklep o izvršbi z dne 8. 9. 2003 je bil torej izdan znotraj roka, v katerem je bilo še mogoče uveljavljati terjatev do družbenikov. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 55/2006.

14. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni zaslišalo revidentke, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru neoprava glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru pravno pomembna le opredelitev pravnega standarda aktivne družbenice in da je sodišče že iz listinskih dokazov z gotovostjo ugotovilo, da je imela revidentka v družbi vlogo aktivne družbenice, izvedba glavne obravnave (dokaza z zaslišanjem revidentke) ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

16. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.05.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3372/2015
• Sodba II Ips 701/94
• VSC sodba Cpg 194/2015