Sodba X Ips 615/2008

Jedro

Zahtevani razlikovalni učinek v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1 se nanaša na uporabo znaka v povezavi z blagom in storitvami prijavitelja. Za ugotovitev o njegovem obstoju je med drugim treba dokazati: i) da je prijavitelj znak uporabljal za označbo blaga ali storitev, ki so predmet prijave in tako označeval njihov izvor, ii) da znaten del potrošnikov prepoznava blago ali storitve, označene s takem znakom, kot blago ali storitve prijavitelja (in ne katerega drugega ponudnika podobnega blaga ali storitev).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 10. 2006, delno zavrnila prijavo besedne znamke XC., in sicer za blago in storitve s področja telekomunikacij ali v kakršnikoli povezavi s telekomunikacijami. Glede tega blaga je po oceni tožene stranke podan absolutni razlog za zavrnitev znamke iz točke e prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), ki se nanaša na znake, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja. Za nekatero blago in storitve naj bi bil podan zavrnilni razlog iz točke h prvega odstavka 43. člena ZIL-1, saj bi lahko bila predlagana znamka zavajajoča glede tega, ali gre za blago ali storitve s področja telekomunikacij. Za preostalo blago in storitve se je postopek registracije znamke nadaljeval.

2. Zavrnilni del odločbe je v upravnem sporu izpodbijala tožeča stranka. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

3. Sodbo Upravnega sodišča izpodbija tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. Njeno dopustnost utemeljuje s tem, da naj bi šlo za obravnavo pomembnega pravnega vprašanja, zanjo pa naj bi bila zadeva pomembna zato, ker je v znamko vložila velika sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v korist tožeče stranke, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Po mnenju tožeče stranke bi morala dejanska ugotovitev, da potrošniki povezujejo besedo XC. z revidentom, zadoščati za dokaz o pridobljenem razlikovalnem učinku znaka. Bistvena funkcija znamke je označevanje izvora blaga ali storitev, kar izhaja iz odločb Sodišča Evropskih Skupnosti. S tem, da povprečni potrošnik ob besedi XC. prepozna samo enega ali pretežno enega ponudnika blaga in storitev, naj bi bila po mnenju tožeče stranke izkazana tudi razlikovalna sposobnost znaka. Obrazložitev sodišča prve stopnje naj bi bila glede tega sama s seboj v nasprotju oziroma naj ne bi vsebovala razlogov o bistvenih vprašanjih. Bistveno kršitev določb postopka vidi tožeča stranka v tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo obravnave in zaslišalo strokovnjakov družbe B., ki je opravila javnomnenjske ankete ter se ni opredelilo do navedb tožeče stranke v zvezi z registrirano znamko „čudežni ...“.

5. V zvezi z interpretacijo določbe tretjega odstavka 3. člena Prve direktive Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. 12. 1988 o približevanju držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki vsebinsko ustreza drugemu odstavku 43. člena ZIL-1, predlaga tožeča stranka postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropskih Skupnosti.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Po stališču Vrhovnega sodišča je izpolnjen pogoj za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj se Vrhovno sodišče o pomembnih pravnih vprašanjih, od katerih je odvisna rešitev te zadeve, doslej še ni izreklo.

9. Javna glavna obravnava je po svoji naravi potrebna le tedaj, ko je med strankama sporno dejansko stanje in ga mora sodišče samo ugotavljati. Možnost sojenja na seji pride v poštev, kadar sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku (60. člen ZUS-1). V obravnavani zadevi so bili ti pogoji izpolnjeni. Zgolj zaradi predlaganega zaslišanja strokovnjakov družbe B., ki je izvedla javnomnenjske ankete, izvedba glavne obravnave ni bila potrebna. Interpretacija dokazov in njihova dokazna ocena je namreč na sodišču (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se primerno uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1) in izvajalci ankete ne bi mogli niti smeli biti zaslišani o tem, kaj rezultati ankete pomenijo. Glede nadaljnje zatrjevane postopkovne kršitve, da se sodišče ni opredelilo do registrirane znamke „čudežni ...“, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ne obstoji dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantne za odločitev o zadevi.

10. Med elemente ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), sodi ugotovitev, da se izraz XC. v običajni jezikovni rabi uporablja kot označba za družbe, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami. Izraz XC. ali X. je mogoče razumeti predvsem kot okrajšavo za telekomunikacije, in sicer tako v slovenskem, kot tudi v večini tujih jezikov (glej npr.: The Collins Concise English Dictionary). Pri povprečnem potrošniku navedena oznaka zbuja povezavo z blagom ali storitvami s področja telekomunikacij. Glede na to je znak XC., zapisan z običajnimi tiskanimi črkami, brez kakršnihkoli dodatnih razlikovalnih elementov, opisen, informativen in običajen za take izdelke. Podan je torej absolutni razlog za zavrnitev registracije znamke za blago in storitve s področja telekomunikacij ali v kakršnikoli povezavi s telekomunikacijami po točki e prvega odstavka 43. člena ZIL-1.(1) Podana bi lahko bila tudi zavrnilna razloga po točkah b in c prvega odstavka 43. člena ZIL-1, vendar za zavrnitev registracije zadostuje že, če je podan eden izmed razlogov. (Ker se revizijske navedbe nanašajo na ugotovitev o pridobljeni razlikovalnosti, zavrnitev prijave znamke v delu, ki temelji na točki h prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ni izpodbijana in se Vrhovno sodišče do tega ni posebej opredeljevalo.)

11. Prepoved registracije znamk, ki so opisne ali običajne glede blaga ali storitev, ki jih označujejo, je namenjena zagotavljanju še enega cilja, ki je v javnem interesu. To je, da morajo biti take označbe proste in na razpolago vsem subjektom v gospodarskem prometu.(2) Registracija znamke s strani tožeče stranke bi pomenila neupravičeno monopolizacijo besede XC., ki je sestavni del besede telekomunikacije, s področja katerih so izdelki in storitve tožeče stranke.

12. Točka e (tudi točki b in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 se ne uporablja za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo (drugi odstavek 43. člena ZIL-1). Revizijske navedbe se v bistvenem delu nanašajo prav na ugotovitev, ali je znak XC. pridobil razlikovalni učinek ali ne. V zvezi s tem sta Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) in sodišče prve stopnje na podlagi anket, ki jih je predložila tožeča stranka, ugotovila, da potrošniki sicer povezujejo besedo XC. s tožečo stranko. Ker pa je beseda XC. sestavni del firme tožeče stranke, je na podlagi anket mogoče sklepati predvsem o prepoznavnosti firme tožeče stranke, ne pa tudi o prepoznavnosti znaka, ki ga skuša tožeča stranka zavarovati kot znamko.

13. Zahtevani razlikovalni učinek v smislu drugega odstavka 43. člena ZIL-1 se nanaša na uporabo znaka v povezavi z blagom in storitvami prijavitelja. Za ugotovitev o njegovem obstoju je med drugim treba dokazati: i) da je prijavitelj znak uporabljal za označbo blaga ali storitev, ki so predmet prijave, in tako označeval njihov izvor ii) da znaten del potrošnikov prepoznava blago ali storitve označene s takim znakom kot blago ali storitve prijavitelja (in ne katerega drugega ponudnika podobnega blaga ali storitev).(3) Po mnenju revidenta naj bi rezultati anket pomenili tudi prepoznavnost znaka XC. kot označbe blaga in storitev tožeče stranke, vendar taka dejanska ugotovitev ne izhaja niti iz odločbe urada niti iz sodbe sodišča prve stopnje. Nasprotje v sodbi sodišča prve stopnje glede tega, ali potrošniki povezujejo znak XC. s tožečo stranko kot virom blaga in storitev in zavrnitvijo registracije, je zgolj navidezno, saj je treba ločiti med tem, da je tožeča stranka na abstraktni ravni res „vir blaga in storitev“, za ugotovitev o pridobljenem razlikovalnem učinku znaka pa bi morala konkretno dokazati, katero svoje blago in storitve je označevala z oznako XC., ki jih potrošniki zaradi tega prepoznavajo kot njene. Na potrebnost takšnega dokaza jo je urad v pozivih izrecno opozoril.

14. Temeljna funkcija znamke je zagotavljanje identitete izvora blaga in storitev, kar izhaja iz večih odločb Sodišča Evropskih Skupnosti (med drugim tudi iz zadeve C-40/01 z dne 11. marca 2003, Ansul, na katero se sklicuje tožeča stranka). Vendar to le še dodatno potrjuje, da bi morala tožeča stranka dokazati razlikovalnost besede XC. kot označbe za blago ali storitve, ki bi jih potrošniki prav zaradi te oznake pripisali tožeči stranki. Npr. telefon z oznako XC., zapisano z navadnimi tiskanimi črkami, bi takoj prepoznali kot izdelek tožeče stranke. Takšen učinek bi lahko znak XC. pridobil le skozi dolgotrajno uporabo, saj sam po sebi brez dodatnih razlikovalnih elementov, zaradi svoje opisnosti in običajnosti, nima razlikovalne funkcije. Tožeča stranka pa ni niti dokazala, da svoje izdelke označuje ali storitve oglašuje z oznako XC. (tako da bi predložila npr. fotografije izdelkov, propagandni material...). Če tožeča stranka meni, da je to splošno znano, je treba poudariti, da vsakršna uporaba znaka ni zadostna za dokazovanje njegove pridobljene razlikovalnosti, saj je lahko znak uporabljen skupaj z že obstoječo znamko ali kot del druge znamke. Z vpogledom v register znamk pri uradu je mogoče ugotoviti, da ima tožeča stranka registriranih kar 34 različnih znamk, ki vsebujejo besedo XC. Zato zgolj povezovanje besede XC. s tožečo stranko ne more služiti za dokaz pridobljenega razlikovalnega učinka znamke XC., kot sta pravilno zaključili že tožena stranka in sodišče prve stopnje.

15. Revident predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropskih Skupnosti z vsebino: „Ali so pogoji določbe tretjega odstavka 3. člena Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. 12. 1988 o približevanju držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (določba vsebinsko ustreza drugemu odstavku 43. člena ZIL-1) izpolnjeni, če se ugotovi, da povprečni potrošnik povezuje prijavljeni znak s podjetjem ali firmo prijavitelja kot virom blaga in storitev?“ Tako formulirano vprašanje izhaja iz predpostavke, da povprečni potrošnik prepoznava prijavljeni znak kot označbo blaga in storitev tožeče stranke, kar pa je glede na zgoraj navedeno, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz dosedanjih odločitev Sodišča Evropskih Skupnosti nedvomno izhaja, da je pri odločitvi o uporabi tretjega odstavka 3. člena direktive ključna prav uporaba znaka kot označbe blaga ali storitev, ki so predmet prijave.(4) Postavljanje predhodnega vprašanja v zvezi z interpretacijo določbe zato ni potrebno.

16. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (92. člen ZUS-1).

-----

Op.št.(1):Tako tudi Sodišče Evropskih Skupnosti v zadevi C-326/01 P z dne 5. februarja 2004, UNIVERSALTELEFONBUCH ter Odbor za pritožbe OHIM v zadevi R 574/2002-1 z dne 12. maja 2003, Deutsche Telekom proti GEX HOLDING.

Op.št.(2):Tako tudi Sodišče Evropskih Skupnosti v zadevi C-191/01 P z dne 23. oktobra 2003, OHIM proti Wrigley.

Op.št.(3):Sodišče Evropskih Skupnosti je dalo širše pojasnilo o tem, kdaj je mogoče šteti, da je znak pridobil razlikovalni učinek, v svoji odločbi C-108 in 109/97 z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee.

Op.št.(4):Odločba Sodišča Evropskih Skupnosti C-108 in 109/97 z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 142/2013
• VSL Sodba V Cpg 278/2019
• Sodba X Ips 643/2007