Sodba I Ips 118/2009

Jedro

Očitek v izreku pravnomočne sodbe, da je obsojenec v času vojne postal funkcionar sovražnikovega terorističnega aparata, ni konkretiziran (iz opisa ravnanja ne izhaja, kdaj naj bi ga storil, niti niso navedene posledice), zato ne vsebuje vseh znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja vojnega zločinstva po 3. točki 3. člena ZKLD.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se

obt. J.J., sin M. in M., roj. P., roj. 3.2.1893 v P., umrl 10.4.1970,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti

obtožbe, da je ob priliki svojega izpusta iz taborišča in zaporov v Begunjah dne 10.7.1942 na gestapu v Kranju podpisal obveznostno izjavo, da bo sodeloval kot zaupnik gestapa. Po naročilu se je takoj drugi dan javil gestapovcu G. v Tržiču, kjer je dobil konkretna navodila za delo na terenu in nalog, da mu mora dnevno oziroma tedensko poročati o uspehih svojega dela za gestapo. Kot gestapovski agent št. 1 je dajal ista poročila G. ob priliki sestankov, ki jih z njim imel najmanj trikrat in pozneje z njegovim naslednikom na svojem domu. Obtoženi J. je kot zaupnik gestapovske obveščevalne mreže postal funkcionar sovražnikovega terorističnega aparata,

s tem naj bi storil kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.6.1948 je bil obsojeni J.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD ter obsojen na dvanajst let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero mu je bil vštet pripor od 28.1.1948 dalje, na odvzem političnih pravic za dobo pet let, popolno zaplembo premoženja, prepoved opravljanja čevljarske obrti za dobo treh let. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 21.7.1948 pritožbo obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Z odločbo PLS FLRJ z dne 31.12.1952, št. 8626 je bil obsojenec pomiloščen tako, da se mu kazen šest let strogega zapora pomilosti. S prestajanja kazni je bil dne 1.1.1953 odpuščen.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je pooblaščenka obsojenčeve hčerke dne 19.11.2008 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 28.5.2009 meni, da je zahteva utemeljena, ker v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni opisano nobeno obsojenčevo ravnanje, ki bi izkazovalo, da je kakorkoli aktivno deloval kot funkcionar sovražnikovega terorističnega aparata. Z odgovorom državne tožilke sta bili vložnica in njena pooblaščenka seznanjeni dne 4.6.2009.

B.-1

4. Na zahtevo Vrhovnega sodišča zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti je Okrožno sodišče v Ljubljani, skladno z določbo 257. člena Sodnega reda, obnovilo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani K 389/48 ter ga dne 6.11.2009 predložilo Vrhovnemu sodišču.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP);

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

- da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-247/96 z dne 22.10.1998, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje tudi vložnica, odločilo, da določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. DFJ, št. 66/45 in Ur. l. FLRJ, št. 39/46) niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja opredeljena v 3. členu zakona obravnavati skupaj z določbo 2. člena, nakar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je torej moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKND, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKND (točka 18. odločbe).

B.-2

6. Po določbi 3. točke 3. člena ZKLD za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona velja zlasti kdor stori vojno zločinstvo, to je, kdor ob času vojne ali sovražnikove okupacije deluje kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja in odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela; kdor namerno povzroči gladovanje prebivalstva, prisilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo, posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor ob istih pogojih vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat v tej točki navedene ukrepe terorja in prisiljevanja ali kdor ob enakih okoliščinah ukaže ali izvrši požig, uničevanje ali ropanje javne ali zasebne imovine; kdor postane funkcionar terorističnega aparata in policijski formacij sovražnikovih ali uslužbenec njegovih zaporov, koncentracijskih ali delovnih taborišč; ali kdor nečloveško ravna z jugoslovanskimi državljani ali vojnimi ujetniki ali kdor stori kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo. Glede na navedeno zakonsko določbo se izvršitvena dejanja, ki so inkriminirana kot kazniva dejanja vojnega zločinstva iz 3. točke 3. člena ZKLD, sestojijo bodisi iz organiziranja, izvajanja ali pomoči, bodisi iz neposrednega izvrševanja ali izdajanja odredb za izvrševanje naštetih zločinstev in če zaradi teh nastanejo opisane posledice (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 12/92 z dne 3.6.1992, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 99/98 z dne 19.11.1999).

7. Utemeljeno vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da v konkretnem primeru niso bili ugotovljeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja vojnega zločinstva po 3. točki 3. odstavka ZKLD.

8. Očitek, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, da je J.J. v času vojne postal funkcionar sovražnikovega terorističnega aparata, ni konkretiziran. V opisu dejanja očitanega obsojencu v izreku pravnomočne sodbe dejanje obsojenca ni po vsebini opredeljeno in konkretizirano in tako ne vsebuje vseh znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena ZKLD. Iz opisa ravnanja obsojenca v izreku sodbe ne izhaja, kdaj naj bi ga obsojenec storil. V opisu tudi ni naveden noben podatek, ki naj bi ga obsojenec v poročilih posredoval gestapu, niti koliko teh podatkov oziroma obvestil naj bi obsojenec posredoval. Razen splošne trditve, da je obsojenec kot zaupnik gestapovske obveščevalne mreže postal funkcionar sovražnikovega terorističnega aparata, v opisu ni opisano, kaj naj bi obsojenčeva poročila gestapu vsebovala in tudi niso ugotovljene nobene konkretne posledice, ki naj bi zaradi tega obsojenčevega ravnanja nastale (teh posledic sodišče ne ugotavlja niti v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe). Ker je bilo kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, podano le v primeru, če je prijavljanje imelo za posledico v 3. točki 3. člena navedene ukrepe terorja ali prisiljevanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja vojnega zločinstva iz 3. točke 3. člena ZKLD.

9. Vrhovno sodišče je iz navedenega razloga zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

09.12.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2008
• Sodba I Ips 222/2008
• Sodba I Ips 317/2008