Sklep VIII Ips 359/2008

Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da sta v upravnem spisu dve potrdili nemškega nosilca zavarovanja, med katerima obstaja očitno nasprotje glede odločilnega dejstva, pa se do tega nasprotja ni opredelilo, kljub temu pa je zaključilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zaradi zahtevane skrbnosti pri izdelavi dokazne ocene bi sodišče prve stopnje moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbama št. 1027304 z dne 24. 5. 2002 in z dne 18. 8. 2005 dokončno odločila, da je tožnica od 8. 5. 2002 dalje invalid I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe izven dela, nima pa pravice do invalidske pokojnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo ter odpravilo zgoraj citirani odločbi tožene stranke. Nadalje je odločilo, da je tožnica od 8. 5. 2002 dalje invalid I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe izven dela in ima od tega dne dalje tudi pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, toženi stranki pa je naložilo, da o odmeri in izplačevanju le-ta v roku 30 dni od pravnomočnosti odloči s posebno odločbo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je svojo dokončno odločitev oprla na določbo 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), pri tem pa so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, in sicer tudi zavarovalna doba, ki jo je na dan nastanka invalidnosti tožnica dopolnila v tujini. Po podatkih, ki jih tožena stranka po predpisanih obrazcih pridobila od tujih nosilcev zavarovanj, na ta dan tožnica ni izpolnjevala pogoja glede zahtevane gostote zavarovalne dobe. Sodišču druge stopnje v zvezi s tem očita zmotno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji) ter določbe 68. člena ZPIZ-1. Tako sodišču druge kot tudi prve stopnje pa očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), in sicer zato, ker nista obrazložili razlogov, zakaj štejeta potrdilo nemškega nosilca zavarovanja, ki ga je tožena stranka pred izdajo prvostopenjske odločbe pridobila od nemškega nosilca zavarovanja, za napačno. Sodišče druge stopnje pa se je brez opravljene obravnave oprlo celo na podatke, ki izhajajo iz časa po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev postopka. Tudi sicer vsa potrdila, na katera se sklicujeta sodišči druge in prve stopnje, izvirajo iz časa po datumu nastanka invalidnosti. Ker pa je na podlagi določbe 68. člena ZPIZ-1 potrebno upoštevati stanje zavarovalne dobe glede na čas nastanka invalidnosti, je lahko edino relevantno in verodostojno potrdilo, ki izvira iz časa nastanka invalidnosti, torej tisto, ki ga pri odločanju upoštevala tožena stranka. Glede na razhajanja v navedbah tožeče in tožene stranke ter različna potrdila nemškega nosilca zavarovanja, bi moralo sodišče sporno dejstvo, to je trajanje zavarovalne dobe, ki jo je tožnica na dan nastanka invalidnosti dosegla pri nemškem nosilcu zavarovanja, razčistiti upoštevaje določbe 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/04). Nadalje sodiščema druge in prve stopnje očita tudi kršitev določbe 156. člena ZPIZ-1, in sicer zato, ker sta tožnici priznali invalidsko pokojnino od 8. 5. 2002 dalje. Takrat ji namreč obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje sploh še ni prenehalo, kar je glede na določbo drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do pokojnine.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri tožnici je od 8. 5. 2002 dalje ugotovljena invalidnost I. kategorije zaradi poškodbe izven dela, zato je v predmetnem sporu odločilno le vprašanje, ali tožnica izpolnjuje dodatni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kot ga določa 2. alineja 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji), in sicer ali je ob nastanku invalidnosti, torej 8. 5. 2002, dopolnila pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica je bila rojena 18. 4. 1939 in je dne 8. 5. 2002 dopolnila starost 63 let. Glede na citirano zakonsko določbo bi tako za pridobitev pravice do pokojnine ob nastanku invalidnosti potrebovala 14 let in 4 mesece pokojninske dobe.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do 30. 4. 2004 dopolnila 19 let, 9 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, na tej podlagi pa je zaključilo, da je tako že tudi v letu 2002 izpolnjevala v prejšnjem odstavku navedeni pogoj iz 56. člena ZPIZ. Pred tem pa je v obrazložitvi ugotovilo tudi, da so v upravnem spisu podatki o pokojninski dobi tožnice, in sicer je nemški nosilec pokojninskega zavarovanja toženi stranki dne 26. 9. 2001 poslal dopis iz katerega je razvidno, da je imela le-ta po nemških predpisih 55 mesecev zavarovalne dobe, dne 25. 2. 2004 pa dopis, iz katerega izhaja, da je imela 127 mesecev zavarovalne dobe. Na pritožbene navedbe tožene stranke, da med obema obvestiloma nemškega nosilca zavarovanja obstaja očitno nasprotje, sodišče pa spornega dejstva ni razčistilo, je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je potrebno upoštevati kasnejše podatke nemškega nosilca zavarovanja.

10. Tožena stranka v reviziji graja dokazno oceno, zaradi katere sta nižji sodišči odločilno okoliščino - da je tožnica ob nastanku invalidnosti izpolnjevala pogoj glede zahtevane pokojninske dobe - po njenem mnenju zmotno ugotovili. V reviziji ni dovoljeno grajati dokazne ocene, kadar je vsebinsko neprepričljiva, saj v tem primeru revizija nedopustno izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Če pa je bila dokazna ocena opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pa lahko tako ravnanje predstavlja tudi v reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja glede na določbo prvega odstavka 370. člena ZPP predstavlja dovoljen revizijski razlog.

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek o pomanjkljivi dokazni oceni o neskladju med potrdili nemškega nosilca zavarovanja glede tožničine zavarovalne dobe utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da sta v upravnem spisu dve potrdili nemškega nosilca zavarovanja, med katerima obstaja očitno nasprotje glede odločilnega dejstva, pa se do tega nasprotja ni opredelilo, kljub temu pa je zaključilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji revizijskega sodišča pa prvostopenjsko sodišče teh napotkov pri izdelavi dokazne ocene ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je na to kršitev opozorila že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo, zato je s tem samo ponovilo enako kršitev. Sodišče druge stopnje je namreč pomanjkljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje potrdilo, obrazložitev le-te pa je nato dopolnilo s svojimi razlogi. Po presoji revizijskega sodišča ta tudi sicer ne dosega skrbnosti, ki jo zahteva določba 8. člena ZPP - sodišče druge stopnje je namreč le ugotovilo, da je pri odločitvi o izpolnjevanju zahtevanih pogojev potrebno upoštevati kasnejše podatke, medtem ko razlog za to iz obrazložitve ni razviden - kot pravilno izpostavlja revizija, pa je sodba sodišča druge stopnje poleg tega obremenjena še z nadaljnjo procesno kršitvijo. Sodišče je namreč odločilno dejstvo ugotavljalo brez opravljene glavne obravnave, pri tem pa se je med drugim oprlo tudi na potrdilo, ki je bilo izdano po koncu glavne obravnave na prvi stopnji in glede katerega tožena stranka ni imela možnosti izjave. Glede na določbe 61. in 62. člen ZDSS-1 ima v socialnem sporu sodišče (tudi pritožbeno) dolžnost, da popolnoma in po resnici ugotovi vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ter lahko v ta namen izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar pa mora pri tem upoštevati tudi načelo kontradiktornosti, kot je določeno v 5. členu ZPP, vključno s pravico stranke, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča.

12. Revizijsko sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo in jo je s tem samo ponovilo, zato je razveljavilo obe sodbi nižjih sodišč in zadevo v novo sojenje vrnilo prvostopenjskemu sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno presoditi že izvedene dokaze, zlasti potrdila nemškega nosilca zavarovanja o pokojninski dobi tožnice, med katerimi obstaja nasprotje glede odločilnega dejstva v tem sporu, jih upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP ustrezno dokazno oceniti, svojo dokazno oceno pa tudi preverljivo obrazložiti. Če sodišče na podlagi že izvedenih dokazov ne bo moglo z gotovostjo ugotoviti spornega dejstva, ali je tožnica ob nastanku invalidnosti izpolnjevala pogoj glede zahtevane pokojninske dobe, pa bo skladno z določbo 62. člena ZDSS-1 nadaljnje dokaze lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti. V primeru, da bo sodišče ugotovilo izpolnjevanje navedenega pogoja, se bo moralo opredeliti tudi do navedb tožene stranke glede zmotne uporabe 156. člena ZPIZ-1. Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. V kolikor pri zavarovancu ne pride do prenehanja zavarovanja, dejstvo, da je le-ta izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na njeno izplačevanje nima vpliva. Zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če pri njem nastane invalidnost I. kategorije – to določa 1. alineja prvega odstavka 67. člena ZPIZ-1; vsebinsko enaka je tudi določba 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZPIZ, ki se v tem sporu uporablja glede na prehodno določbo 446. člena ZPIZ-1. Na podlagi petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Hkrati pa ZPIZ-1 v drugem odstavku 156. člena določa, da je z nekaterimi izjemami pogoj za pridobitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) prenehanje obveznega zavarovanja. Tudi prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 224/2008, enako tudi VS RS VIII Ips 282/2009
• Sodba VIII Ips 519/2008
• Sodba VIII Ips 138/2009