Sodba I Up 11/2003

Jedro

Delodajalec lahko pod določenimi pogoji izplačuje delojemalcu tako plačo kot avtorski honorar za avtorsko delo, opravljeno v delovnem razmerju, in sicer kumulativno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.3.2000 ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek; na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS pa je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada M. z dne 12.2.1999, s katero je organ prve stopnje tožeči stranki naložil, da mora zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti pri obračunavanju davkov in prispevkov plačati prispevke iz plač ter na plače, davek od osebnih prejemkov ter davek na izplačane plače, vse od osnove 34,536.500,00 SIT, ter za čas zamude s plačilom tudi zamudne obresti. Prvostopni davčni organ je namreč pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka, davka od dobička ter davkov in prispevkov za leto 1997. Pri tem je ugotovil nepravilnosti pri obračunu avtorskih honorarjev zaposlenim delavcem ter o tem sestavil zapisnik z dne 11.12.1998, ki ga je še dopolnil z zapisnikom z dne 2.2.1999. V tem zapisniku je organ prve stopnje mnenja, da pri medredakcijskem honoriranju zaposlenih pri tožeči stranki in pri obračunavanju nadur, ne gre za avtorske honorarje, pač pa za plače, od katerih je obračunal prispevke in davke in naložil tožeči stranki v plačilo premalo plačane prispevke in davke od obračunanih plač.

Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo, saj je presodilo, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb Zakona o avtorskih in drugih sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS, št. 21/95). Glede na določbo 101. člena ZASP, ki določa zakonsko domnevo izključnega prenosa materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu na delodajalca, če ni s pogodbo drugače določeno, sodišče prve stopnje meni, da avtor, ki avtorsko delo ustvari kot delavec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, nima pravice do avtorskih plačil, če se z delodajalcem ne dogovori drugače. Dogovor o avtorskih plačilih je pri avtorskih delih iz delovnega razmerja torej možen in je v obravnavanem primeru tudi obstajal. Ta dogovor sicer ni bil sklenjen v pisni obliki avtorskih pogodb, vendar je glede na izjemo od obličnosti za pogodbe o objavi člankov, risb ali zapiskov v časnikih, revijah in drugem periodičnem tisku (93. člen ZASP), v obravnavani zadevi, pa je šlo prav za taka avtorska dela, po presoji sodišča prve stopnje šteti kot dogovor iz 1. odstavka 101. člena ZASP ureditev avtorskih plačil v Pravilniku tožeče stranke o honoriranju. Zato ni podlage za davčno obravnavanje izplačanih avtorskih honorarjev kot plač, če je prispevke, ki so jih njihovi avtorji izdelali v okviru medredakcijskega sodelovanja, mogoče opredeliti kot avtorska dela v smislu 5. člena ZASP ter, če se ne ugotovi, da je formalnopravna opredelitev poslovnih dogodkov neskladna z resnično vsebino poslovnih dogodkov in da predstavlja prikrito izplačilo plač v obliki davčno ugodnejših avtorskih honorarjev. Pri davčni opredelitvi prejemkov, je namreč treba upoštevati tudi pravno naravo del, za katera so bili prejemki izplačani. Zato prejemkov avtorjev, če gre za avtorska dela v smislu 5. člena ZASP in če so jih avtorji dobili izplačane skladno z ureditvijo v Pravilniku o honoriranju, ni mogoče odrekati narave avtorskih izplačil in tudi take njihove davčne obravnave ne, četudi so bili prejemki izplačani za istovrstna dela, kot so dela njihovega delovnega mesta. Pri tem je pravno irelevantno, da je delodajalec tožeča stranka in ne posamezno uredništvo.

Sodišče prve stopnje pa je pritrdilo stališču tožene stranke, da nadur ni mogoče opredeliti kot avtorskih honorarjev, če tožeča stranka ne izkaže, da se ta izplačila nanašajo na avtorska dela v smislu 5. člena ZASP in da imajo ta izplačila podlago v dogovoru v smislu 101. člena ZASP (Avtorska pogodba ali Pravilnik o honoriranju oziroma drug ustrezen akt).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da za stališče sodišča prve stopnje ni podlage v 101. členu ZASP. Napačno je naziranje prvostopnega sodišča, da gre lahko za dve različni razmerji med delodajalcem in delojemalcem, ki sta lahko urejeni na različnih pravnih podlagah. Razmerje je le eno, saj gre za opravljanje istovrstnih del v okviru delovno-pravnih obveznosti, ki ne morejo biti predmet različne pravne obravnave. Temeljna pravica delovnega razmerja je plačilo za opravljeno delo, ki je plača, saj v nasprotnem primeru, ne bi mogli govoriti v 101. členu ZASP o avtorskem delu iz delovnega razmerja, temveč bi šlo lahko za pogodbeno delo na drugi podlagi. Zakonska dikcija v 101. členu ZASP:

"če ni s pogodbo drugače določeno", po mnenju tožene stranke ne pomeni, da se avtor kot delojemalec in delodajalec dogovorita, da bo delodajalec avtorju izplačeval avtorski honorar za opravljeno delo namesto plače, ampak če sledijo komentarju k temu členu "lahko spreminja 10-letni rok, lahko pripozna delojemalcu posebno avtorsko nadomestilo (poleg plače itd.". Tako je tudi iz komentarja k temu členu razvidno, da je nepravilno stališče tožeče stranke. Delojemalec in delodajalec bi se v konkretnem primeru lahko dogovorila, da bo delodajelec poleg plače delojemalcu izplačeval še avtorsko nadomestilo, ne pa da delojemalcu namesto plače izplačuje avtorski honorar.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno pravno vprašanje, ali je možno medredakcijsko honoriranje zaposlenih novinarjev upoštevati kot avtorske honorarje, četudi so izplačani za istovrstna dela, kot so dela njihovega delovnega mesta in jih izplačuje njihov delodajalec za članke, objavljene v drugih časopisih istega delodajalca in seveda posledično drugačno obračunavanje prejemkov teh novinarjev. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 101. člena ZASP, in sicer, da je določena zakonska domneva, da se v primeru, kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti, šteje, da so materialne avtorske pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, pod pogojem, če ni s pogodbo drugače določeno. Prav ta dostavek ("če ni s pogodbo drugače določeno") tudi po stališču pritožbenega sodišča dopušča kumulativnost prejemkov (plač in avtorskih honorarjev) v obravnavanem primeru. Po stališču pritožbenega sodišča namreč delodajalec lahko pod določenimi pogoji izplačuje svojemu delojemalcu tako plačo kot avtorski honorar kumulativno. Tak sklep izhaja že iz primarne ugotovitve, da je avtorska pravica ustavno zajamčena človekova pravica (60. člen Ustave Republike Slovenije). ZASP namreč izrecno dopušča drugačno pogodbeno ureditev prenosa materialnih pravic (in njihovega plačila). Običajno je to že pogodba o zaposlitvi ali avtorska pogodba, pritožbeno sodišče pa pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je to lahko urejeno tudi v internem splošnem aktu delodajalca, kot je to v obravnavanem primeru storjeno v Pravilniku o honoriranju. Iz zapisnika o inšpiciranju je razvidno, da je priloga pravilnika o honoriranju cenik zvrsti, izražen v točkah ter sklep o vrednosti točke. Višina honorarjev se določa po enakih merilih, kot za zunanje sodelavce in glede teh honorarjev tožena stranka ni imela pripomb.

Z vidika določbe 101. člena ZASP tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene ovire, da delojemalci - novinarji pri tožeči stranki za (avtorsko delo) v delovnem razmerju prejemajo plačo in avtorski honorar kumulativno, pri čemer je plača obdavčena kot prejemek iz delovnega razmerja, drugi pa kot dohodek iz premoženjskih pravic. Seveda pa je predpostavka za dopustnost kumuliranja prejemkov iz naslova plače in avtorskih honorarjev, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, da so avtorji izdelali v okviru medredakcijskega sodelovanja take prispevke, ki jih je možno opredeliti kot avtorska dela v smislu 5. člena ZASP in nadalje, da ne predstavlja prikritega izplačila plač v obliki davčno ugodnejših avtorskih honorarjev.

Stališče o dopustnosti kumuliranja prejemkov plač in avtorskih honorarjev še dodatno potrjuje določba 2. odstavka 101. člena ZASP, po katerem po preteku 10-letnega roka iz 1. odstavka 101. člena ZASP pripadajo materialne pravice delojemalcu - avtorju, s tem, da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila. Po 10-ih letih bo tako delojemalec - avtor svoj avtorski honorar prejemal kumulativno s plačo. Iz določbe 2. odstavka 101. člena ZASP po stališču pritožbenega sodišča izhaja jasen sklep, da je izplačevanje avtorskega honorarja le odloženo za 10 let, če seveda ni s pogodbo drugače določeno. V obravnavanem primeru pa je v 5. členu Pravilnika o honoriranju določeno, da se vsako medredakcijsko sodelovanje honorira in da se višina honorarjev pri medredakcijskem sodelovanju določa po enakih merilih, kot veljajo za zunanje sodelavce (6. člen Pravilnika). Ker so torej izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 101. člena ZASP (in ob predpostavki, da gre pri medredakcijskem sodelovanju za avtorska dela), se tudi po stališču pritožbenega sodišča plačilo za delo iz naslova medredakcijskega sodelovanja pri tožeči stranki lahko šteje kot avtorski honorar.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sklep VIII R 12/99
• Sklep III Ips 15/2010
• VSL sodba I Cp 53/2010