<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Up 496/2002

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.496.2002
Evidenčna številka:VS16914
Datum odločbe:14.04.2005
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:status političnega zapornika - legitimacija za vložitev zahteve za priznanje statusa političnega zapornika

Jedro

Krog oseb, ki so legitimirani za vložitev zahteve za priznanje statusa političnega zapornika je omejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti dvema sklepoma tožene stranke z dne 12.5.1999. En sklep se nanaša na priznanje statusa bivšega zapornika tožniku za obdobje od 28.6.1951 do 28.10.1951. Na podlagi priznanega statusa je tožena stranka tožniku priznala tudi pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 28.6.1951 do 28.10.1951 in pravico do pokojninske dobe v dvojnem štetju. Prav tako mu je priznala v pokojninsko dobo v enojnem štetju čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 29.10.1951 do 6.1.1952, zavrnila pa je zahtevek za obdobje 7.1.1952 do 1.2.1952. Ugotovila je, da se je tožnik zaposlil 7.1.1952, zato mu po navedenem obdobju ni mogoče priznati pravice do pokojnine. Z drugim sklepom je tožena stranka priznala status po vojni pobite osebe F.E., rojenemu 19.7.1902 in umrlem leta 1945. Tožniku je bil priznan status svojca po vojni pobite osebe ter pravica do odškodnine po ubitem očetu.

Zavrnjen pa je bil zahtevek za priznanje pravice do pokojnine po pokojnih starših do polnoletnosti tožnika, z izrečeno pisno sožalje za uboj očeta in odvzem prostosti materi, ker Zakon o popravi krivic takšnih upravičenj ne določa. Tožena stranka je zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po pokojni materi M.E. in statusa svojca bivšega političnega zapornika, ker ga ni podala upravičena oseba. Po določbi 4. odstavka 10. člena Zakona o popravi krivic lahko zahtevek vloži tudi oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Ker tožnik ne more uveljavljati pokojnine po pokojni materi, nima položaja upravičene osebe.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, ZPKri) v 10. členu določa, da komisija odloča o pravicah po tem zakonu na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Upravičena oseba je bivši politični zapornik in svojec po vojni pobite osebe. Če pa je upravičena oseba umrla pred vložitvijo zahteve, sme zahtevo vložiti oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Zakonodajalec je tako omejil krog oseb, ki so v primeru smrti upravičene osebe legitimirane za vložitev zahteve in s tem za uveljavljanje z zakonom določenih pravic. Te osebe pa so le tisti svojci, ki so upravičeni do družinske pokojnine po umrlih upravičenih osebah v skladu s predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker tožnik po navedenih predpisih ob vložitvi zahteve ni bil upravičen do pokojnine po pokojni materi, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Bivši politični zapornik je oseba, ki je bila ob pogojih iz 1. odstavka 2. člena ZPKri na podlagi predpisov iz 3. člena istega zakona obsojena v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali ji je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov. Prav tako je po določbi 1. odstavka 4. člena ZPKri bivši politični zapornik oseba, ki ji je bila v določenem obsegu omejena svoboda s prisilno določitvijo prebivališča ali z izvrševanjem prevzgoje z družbeno koristnim delom. Po navedenih določbah so torej bivši politični zaporniki osebe, ki jim je bila neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države odvzeta prostost v sodnih ali upravnokazenskih postopkih. Ni utemeljena tožba glede ostalih tožnikovih zahtevkov. V skladu s 6. členom ZPKri se šteje bivšemu političnemu zaporniku v pokojninsko dobo čas, ko mu je bila po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev. Iz tožnikove delovne knjižice je razvidno, da se je zaposlil 7.1.1952 v podjetju B. N.T., kjer je bil zaposlen do 7.4.1954. Zato mu za čas po 7.1.1952 ne gre pokojninska doba zaradi nemožnosti zaposlitve. V skladu z 8. členom ZPKri imajo osebe, ki jim je bil priznan status po vojni pobite osebe, pravico do izdaje mrliških listov in obeležitve grobov, svojci po vojni pobitih oseb pa imajo po določbi 5. člena pravico do odškodnine, ki pa se ureja s posebnim zakonom. Drugih pravic zakon ne določa. Zato jih tožniku ni mogoče priznati.

Tožnik v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da je bil v zaporu daljši čas in sicer od 29.4.1951, ko je bil zoper njega odrejen pripor. Status zapornika bi mu zato moral biti priznan za ves čas od 29.4.1951 do 28.10.1951. Ob analogni uporabi 5. in 6. člena ZPKri bi mu morala tožena stranka priznati v pokojninsko dobo tudi čas, ko je bil odpuščen iz šole učencev v gospodarstvu, za čas od 20.4.1950 do nastopa pripora 29.4.1951. Bil je izključen iz političnih razlogov. Neutemeljeno je tožena stranka zavrgla zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika pokojni materi M.E. Kruto je, da je zakonodajalec vezal upravičene osebe za vložitev zahteve na ozek krog oseb. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka odločila pravilno in zakonito. V obeh sklepih je navedla razloge, zaradi katerih je posamezne zahtevke priznala in v kolikšnem obsegu ter tudi razloge, zakaj je nekatere zahtevke zavrgla oziroma zavrnila.

Razlogi, s katerimi je utemeljila svoje odločitve, so v skladu z izvedenimi dokazi in v skladu z določbami ZPKri, na katere se sklicuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ker je tožnikovo tožbo zavrnilo. Z razlogi tožene stranke in razlogi, navedenimi v sodbi sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Čas odvzema prostosti je bil ugotovljen na podlagi predloženih in izvedenih dokazov. Ni podlage za pritožbeni ugovor, da je odvzem prostosti trajal že od 29.4.1951. Iz sodbe, ki jo je tožnik predložil, izhaja, da je odvzem trajal od 28.6.1951 dalje. Drugi dokazi v postopku niso bili predloženi.

V določbah ZPKri ni nobene podlage, da bi se obdobje tožnikove izključitve iz šole učencev v gospodarstvu obravnavalo enako kot obdobje odvzema prostosti. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da tožnik glede matere nima položaja stranke.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno ugotovljeno. Ker je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče tudi spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ZUS.


Zveza:

ZPKri člen 2, 3, 10.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTU0Mg==