Sodba I Up 266/2002

Jedro

Zainteresirana oseba lahko torej zahteva razveljavitev znamke, vendar samo na dejanski podlagi iz 90. člena ZIL in v postopku iz 91. člena ZIL. Razveljavitve znamke v drugem postopku, na primer v postopku za priznanje znamke, zakon ne predvideva.

Pri presoji, ali je znak podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto storitev, je treba izhajati iz celotnega vtisa, ki ga le-ta napravi na povprečnega potrošnika. Primerja se celotna podoba prijavljenega znaka, tako s fonetičnega kot tudi z vizualnega in pomenskega vidika, pri čemer se upoštevajo prevladujoči deli znaka.

Vtis je, da je znak tožeče stranke izpeljava z znamko zavarovanega znaka prizadete stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1530/99-20 z dne 22.11.2001.

Obrazložitev

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (tožena stranka) je z odločbo z dne 15.9.1999, zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje znamke "TV S." z dne 14.11.1995.

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je Upravno sodišče Republike Slovenije (Upravno sodišče) z izpodbijano (uvodoma navedeno) sodbo zavrnilo. Ocenilo je, da je znak, katerega zavarovanje z znamko je zahtevala tožeča stranka, podoben prej zavarovanemu znaku prizadete stranke (K.B.V., W., R., N.) za isto oziroma podobno vrsto storitev in da ta podobnost lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku.

Sodbo Upravnega sodišča je tožeča stranka izpodbijala zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega prava in kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Vrhovnemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Upravnemu sodišču.

Navedbam tožeče stranke je tožena stranka nasprotovala ter Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe Upravnega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

(1.1) Tožena stranka je ugotovila, da sta si prijavljeni znak (znak tožeče stranke) in znamka prizadete stranke za storitve iste oziroma podobne vrste podobna do te mere, da to lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Prijavljeni in z znamko zavarovani znak imata namreč identičen tekst "TV SHOP", zaradi česar gre z vidika fonetične primerjave za istoveten znak. Besedni del znakov, torej tekst "TV SHOP", izstopa, tako da razlika v načinu izpisa besed, grafizmu in barvah ne prispeva k zadovoljivi distinktivnosti znakov. Navedeno pa lahko pri povprečnem slovenskem potrošniku, ki glede na zavarovane storitve ne bo opazoval s posebno pozornostjo, povzroči zmoto.

(1.2) Upravno sodišče se je strinjalo z razlogi tožene stranke.

Zaključilo je, da so storitve iz prijave znamke tožeče stranke podobne storitvam, zavarovanim z znamko prizadete stranke. Glede znamke prizadete stranke pa je navedlo, da ugotovitev njene neuporabe ni predmet tega postopka, zaradi česar je takšen ugovor tožene stranke neutemeljen.

(2.1) Pritožnica je primarno izpodbijala zaključek Upravnega sodišča o tem, "da neuporaba znamke ni predmet tega postopka in da je takšen ugovor tožeče stranke v tej zadevi brezpredmeten". Pri tem naj bi namreč šlo za zmotno uporabo 90. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL; Uradni list Republike Slovenije, št. 13/1992 z dne 20.3.1992 in naslednji), ki določa, da se lahko na zahtevo zainteresirane osebe izda odločba o prenehanju veljavnosti zadevne znamke, če je nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let od dneva, ko je bila vpisana v register, oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena, ne uporablja za zaznamovanje blaga oziroma storitev, na katere se znamka nanaša.

(2.2) Zahtevo za razveljavitev znamke vloži zainteresirana oseba pisno, pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradu; prvi odstavek 91. člena ZIL). Če nosilec znamke v treh mesecih od dneva prejema obvestila o zahtevi za razveljavitev znamke vloži ugovor, Urad o tem obvesti tistega, ki zahteva razveljavitev znamke in zadevo odstopi pristojnemu sodišču (tretji odstavek 91.

člena ZIL). Sicer (če ni ugovora proti razveljavitvi) pa Urad znamko razveljavi in izda odločbo o prenehanju veljavnosti zadevne znamke (drugi odstavek 91. člena ZIL). V postopku razveljavitve znamke nosilec znamke dokazuje uporabo znamke (četrti odstavek 91. člena ZIL).

(2.3) Zainteresirana oseba lahko torej zahteva razveljavitev znamke, vendar samo na dejanski podlagi iz 90. člena ZIL in v postopku iz 91. člena ZIL. Razveljavitve znamke v drugem postopku, na primer v postopku za priznanje znamke, zakon ne predvideva. Navedeno pomeni, da tožeča stranka v predmetnem postopku z ugovorom, da se znamka prizadete stranke v Sloveniji ni uporabljala več kot pet let od dneva njenega vpisa v register, ne more uspeti. Zato je nadaljnje razlogovanje nepotrebno.

(3.1) Podrejeno je pritožnica sodbo Upravnega sodišča izpodbijala zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztrajala je, "da znamka nima zavajajočih podobnosti z že prej registrirano znamko TV SHOP, ker sta si le fonetično podobni, kar pa ne velja za vizualni vidik", čemur pa ni mogoče pritrditi.

(3.2) Pri presoji, ali je znak podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto storitev (7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), je sicer treba izhajati iz celotnega vtisa, ki ga le-ta napravi na povprečnega potrošnika (glej sodbo naslovnega sodišča, opr. št. I Up 589/2001 z dne 12.10.2004). Primerja se namreč celotna podoba prijavljenega znaka, tako s fonetičnega kot tudi z vizualnega in pomenskega vidika, pri čemer se upoštevajo prevladujoči deli znaka. Vendar pa sta si primerjana znaka tožeče stranke in prizadete stranke tako podobna, da bi ta podobnost lahko povzročila zmoto pri povprečnem potrošniku.

(3.3) Tudi po oceni Vrhovnega sodišča besedni del znaka ("TV SHOP"), kljub nekoliko drugačnemu grafizmu (angleška beseda 'shop' je pri znaku tožeče stranke zapisana s pisanimi črkami), izstopa pri vizualni primerjavi znakov. Pri tem pa različne barve (znak tožeče stranke je črno-bel, znak prizadete stranke pa še iz rdeče, modre, rumene in zelene barve) ter malce modificirana oblika (tožeča stranka: pravokotnik z ročko zgoraj; prizadeta stranka: zgolj pravokotnik) ne ustvarjajo takega vtisa (razlikovanja) pri povprečnem potrošniku, da bi se s tem preprečila zamenjava znakov. Črno-bela podoba, zapis besede 'SHOP' s pisanimi črkami ("shop") ter dodana ročka (nakupovalna vrečka: pravokotnik z ročko zgoraj) namreč niso izstopajoči elementi znaka. Poleg tega je pri obeh znakih beseda "TV" zapisana v zgornjem delu pravokotnika, medtem ko je beseda "SHOP"

oziroma "shop" zapisana v spodnjem delu pravokotnika, tako da navedba pritožnice o tem, da se "grafizma bistveno razlikujeta", ne drži.

Nasprotno, vtis je, da je znak tožeče stranke izpeljava z znamko zavarovanega znaka prizadete stranke.

(4.1) Prvostopenjsko sodišče naj bi nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni uporabilo analize povprečnega potrošnika ("Vprašanje podobnosti, ki ni kvalificirana, je dejansko vprašanje. To vprašanje je zelo zahtevno in se rešuje s pomočjo analiz povprečnega kupca.") in ker ni upoštevalo, da gre za "močno blagovno znamko". Vendar pa bi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bilo dopustno uveljavljati le, če bi oziroma kolikor bi sodba Upravnega sodišča temeljila na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (peti odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS; Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97 z dne 18.8.1997 in naslednji).

(4.2) Pritožnica je imela možnost navajati ta dejstva in zanje predlagati dokaze že v postopku izdaje odločbe o zavrnitvi prijave znamke, vendar tega ni storila. Ker torej odločitev Upravnega sodišča temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo, saj gre za nedopustne pritožbene novote (tretji odstavek 14. člena ZUS).

(5) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Glede ostalih pritožbenih navedb namreč Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo Upravnega sodišča, zato nanje ni posebej odgovarjalo.

(6) Bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče ni zasledilo, pritožnica pa jih tudi ni konkretno navedla.

(7) Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, niso pa podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 376/2002
• Sodba I Up 142/2003
• Sodba I Up 849/2002