Sklep I Up 1041/2000

Jedro

V skladu z 2. odstavkom 245. člena ZUP/86 se mora pritožbeni organ, ko vsebinsko obravnava pritožbo, opredeliti do bistvenih pritožbenih navedb. Njegova odločba mora biti obrazložena, saj je šele s tem razvidno, ali je obravnaval bistvene pritožbene navedbe in ali se je do njih opredelil. Citiranje listinskih dokazov, izvedenih v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje, ne pomeni takšne presoje pritožbenih ugovorov, kot to predpisuje 2. odstavek 245. člena ZUP/86.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. 2. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.1998, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 5.12.1997, s katero je bilo ugotovljeno, da gospodarska družba A.T. d.o.o. (v tem postopku stranka z interesom) izpolnjuje vse zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti: vzdrževanje in popravila motornih vozil (mehanična popravila in redno servisiranje) ter vzdrževanje in popravila motornih koles. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je glede na izvedene dokaze v ponovnem postopku upravni organ prve stopnje pravilno odločil, da je v obravnavanem objektu mogoče opravljati dejavnost vzdrževanja in popravila motornih vozil (mehanična popravila in redno servisiranje) ter vzdrževanja in popravila motornih koles.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da so bili v upravnem postopku preverjeni vsi pogoji, ki so z zakonom določeni kot pogoji, pod katerimi je dovoljeno opravljati dejavnost, za katero je družba A.T. d.o.o.

vložila zahtevek. S poročiloma Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja M. ter Zavoda za zdravstveno varstvo M. p.o., Inštitut za varstvo okolja je bilo strokovno ugotovljeno, da ima družba A.T. d.o.o. na lokaciji R. urejeno uporabo funkcionalnega zemljišča, dostop do delavnice in ustrezna parkirna mesta ter da sta hrup in emisija v okviru dovoljenega. Po presoji sodišča prve stopnje je družba A.T. d.o.o. izpolnila vse z zakonom določene pogoje za opravljanje dejavnosti vzdrževanja in popravila motornih vozil-mehanična popravila, servisiranje-redno in vzdrževanje in popravila motornih koles na lokaciji R.

Tožnici vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da so bistvena vprašanja v upravnem postopku ostala nerazrešena. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta svojo odločitev oprla na v upravnem postopku predložena formalna dokazila, ki pa jih nista vsebinsko presojala. Po njunem mnenju so ta dokazila (zapisnik Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja M. in poročilo o opravljenih meritvah hrupa in emisij Inštituta za varstvo okolja) neverodostojna. V pritožbi navajata še, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede pogojev opravljanja obrtne in obrti podobne dejavnosti. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njunemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

V odgovoru na pritožbo družba A.T. d.o.o. navaja, da v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe. Navaja, da tožnici v pritožbi navajata dejstva in predlagata dokaze, ki niso v nobeni zvezi z dejstvi in okoliščinami, obstoječimi v času, ko so bili pristojni organi dolžni ugotavljati, ali stranka izpolnjuje zakonite pogoje za opravljanje dejavnosti. Vse listine so izdali pristojni organi in so bile v času ugotavljanja izpolnjevanja pogojev v celoti veljavne.

K točki 1 izreka

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je po presoji pritožbenega sodišča pravno pomembno, ali ima družba A.T. d.o.o. urejen dostop in dovoz, funkcionalno zemljišče in parkirna mesta k avtomehanični delavnici na R. cesti tako, da niso kršene pravice tožnic do varstva pred prekomernim hrupom in nedovoljenimi emisijami. Iz upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje v svoji odločbi, s katero je ugotovil, da družba A.T. d.o.o. izpolnjuje vse zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti, med drugim povzel vsebino dopisa Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja M. z dne 20.11.1997, s katerim ga je ta obvestil, da družba A.T. d.o.o. razpolaga s funkcionalnim zemljiščem, ki obsega urejen dovoz do mehanične delavnice in je primerno za parkiranje dveh vozil, ter navedel, da je iz predloženega poročila Zavoda za zdravstveno varstvo M., p.o. Inštitut za varstvo okolja o meritvah hrupa in emisij razvidno, da obratovanje avtomehanične delavnice pri zaprtih vratih delavnice in promet po parkirišču ne povzročajo prekomerne ravni hrupa v okolici ter da ni nobenega večjega vira emisije snovi v zrak. Iz upravnih spisov izhaja tudi, da sta tožnici v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 28.12.1997 ugovarjali, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku glede na določbe Pravilnika o minimalnih sanitarno-zdravstvenih pogojih poslovnih prostorov, funkcionalnega zemljišča, drugih zunanjih površin, opreme, naprav in delavcev v obrtni obratovalnici (Uradni list RS, št. 17/96) zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi z dostopom in dovozom do avtomehanične delavnice, funkcionalnim zemljiščem ter parkirnimi prostori. Navedeni pravilnik v 23. členu namreč določa, da mora biti dovoz in dostop do objekta urejen tako, da ne moti prebivalcev, njiju pa motita hrup in izpušni plini, ki nastajajo zaradi opravljanja avtomehanične dejavnosti. Navajali sta še, da zapisnik Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja M. in poročilo o opravljenih meritvah hrupa in emisij Inštituta za varstvo okolja nista verodostojna, ker so bile meritve, ki sta jih opravila Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja M. in Zavod za zdravstveno varstvo opravljene v času, ko so bila delovna sredstva zapečatena, in ne odražajo dejanskega stanja, kakršno je, ko se izvaja opravljanje dejavnosti.

V pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje navedeni ugovori se po presoji pritožbenega sodišča nanašajo dejstva, ki so za odločitev v tej zadevi pravno pomembna, in na katere bi tožena stranka morala odgovoriti in se do njih opredeliti. Tožena stranka bi morala presoditi pritožbene ugovore tožnic, da družba A.T. d.o.o. nima urejenega dostopa in dovoza, funkcionalnega zemljišča in parkirnih mest k avtomehanični delavnici na R. cesti tako, da niso kršene njune pravice do varstva pred prekomernim hrupom in nedovoljenimi emisijami. 2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) namreč določa, da se morajo v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. V skladu s citiranim členom se mora pritožbeni organ, ko vsebinsko obravnava pritožbo, opredeliti do bistvenih pritožbenih navedb.

Njegova odločba mora biti obrazložena, saj je šele s tem razvidno, ali je obravnaval bistvene pritožbene navedbe in, ali se je do njih opredelil. Nujno je, da stranka, tudi če njenemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, ne ostane v dvomu, ali pritožbeni organ njenih bistvenih pritožbenih navedb morda ni enostavno prezrl. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka zgolj navajala, katere listine so bile pridobljene in vpogledane v upravnem postopku ter navedla, da je bil postopek pred organom prve stopnje pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Takšna obrazložitev po presoji pritožbenega sodišča ni v skladu z 2.

odstavkom 245. člena ZUP/86. Citiranje listinskih dokazov, izvedenih v upravnem postopku pred organom prve stopnje, ne pomeni takšne presoje pritožbenih ugovorov, kot to predpisuje 2. odstavek 245.

člena ZUP/86. Pritožbeni ugovor, da tožena stranka izpodbijane odločbe ni ustrezno obrazložila, je zato utemeljen.

Nepravilno pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ker tega ugovora ni presojalo, čeprav sta ga tožnici navajali v tožbi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, kateri so pravno relevantni predpisi materialnega prava ter se sklicevalo na zapisnike strokovnih organizacij, tožnici pa napotilo, da lahko varstvo svojih pravic, katerih kršitve uveljavljata v tem postopku, uveljavljata v drugih postopkih pred pristojnimi organi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na ugovor, da tožena stranka ni vsebinsko odgovorila na pritožbene navedbe, ni odgovorilo, čeprav gre za takšno kršitev določb upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato ravnalo nepravilno, ko je na podlagi 59. člena ZUS zavrnilo tožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo. Ker za odločanje na podlagi citiranega člena ZUS iz zgoraj navedenih razlogov ni imelo pravne pod-lage, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo to določbo ZUS in s tem kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K točki 2 izreka

Odločitev o stroških postopka temelji na 165. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list št. 36/04-preč.besedilo), ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 411/95
• Sodba U 150/95
• Sodba I Up 928/2001