Sodba I Up 695/2000

Jedro

Temeljna funkcija blagovne znamke je omogočiti razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Razlikovalna funkcija pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovani znak mogoče razlikovati od drugih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 21.9.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1.

odstavka 5. člena Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk (Madridski aranžma) in 19. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 13/93, 27/93, 34/97 in 75/97, ZIL)

zavrnila varstvo mednarodno registrirane blagovne znamke "IXI" z dne 18.4.1997, v Sloveniji, ker je navedena znamka podobna prej mednarodno registriranima znamkama "ici" za isto in podobno vrsto proizvodov iz razreda 3 Mednarodne klasifikacije (MK), veljavnima tudi v Sloveniji, in sicer v taki meri, da to lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi odločbe tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 62. člena ZUS. Pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je po prejemu ugovora prizadete stranke J.A.B. ... izvedla preizkus pogojev za varstvo znamke ob smiselni uporabi 58. člena ZIL in ugotovila, da so podani razlogi za zavrnitev varstva blagovne znamke, saj so si znamke tako podobne, da bi lahko povzročile zmoto pri povprečnem potrošniku. Znamka "IXI" in znamki "ici" so registrirane za proizvode iste ali podobne vrste, in sicer za proizvode iz razreda 3 MK, kamor spadajo vsi primerjani proizvodi, ki so namenjeni negi oziroma osebni higieni, pojavljajo se v istem tipu trgovin in celo na istih policah, ista ali podobna pa je tudi njihova sestava. S tem je izpolnjen pogoj istovetnosti iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL. Kljub dejstvu, da je znamka tožeče stranke sestavljena le iz ene besede "IXI", brez kakršnihkoli drugih elementov, medtem ko sta znamki prizadete stranke "ici" figurativni, pri katerih je beseda "ici" izpisana v posebnem grafičnem načinu in s posebno obliko črk, ocenjuje, da poseben način pisave pri znamkah prizadete stranke ni izstopajoč element znakov, temveč le dodatni razlikovalni znak. Tožeča stranka zahteva zaščito v besedi z običajnimi črkami na podlagi 20. člena ZIL, s tem pa je obseženo varstvo te besede tudi v njeni transkripciji ali transliteraciji, napisani v kakršnikoli pisavi, barvi ali izraženi na kakršenkoli drug način. Glede na navedeno se lahko znamka tožeče stranke pojavi na trgu z enako tipografijo črk kot znamki "ici", zaradi česar je nevarnost zmote še toliko večja. Poleg tega se znamka tožeče stranke izgovarja kot "iksi", znamki prizadete stranke pa se lahko izgovarjata na več načinov - "iki", "ici", kar je zvočno gledano podobno načinu izgovorjave znamke tožeče stranke, oziroma "isi", kakor bodo izgovarjali le potrošniki z znanjem francoščine. Znamke imajo tudi enako fonetsko - zvočno dolžino in so vse enako kratke, sestavljene iz enega soglasnika in dveh samoglasnikov.

Zavrnilo je ugovor tožeče stranke, da se znaki ločijo tudi po pomenu, ker beseda "ici" v francoščini pomeni "tukaj". Ocenilo je, da je pomen besede "ici" znan le ozkemu krogu slovenskih potrošnikov, zato se znaki tudi pomensko ne razlikujejo. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je razlog tožene stranke za zavrnitev znamke le hipotetična možnost spremembe znamke z dodatkom grafičnih elementov, kar bi po presoji tožeče stranke pomenilo le kršenje pravic nosilca predhodnih znamk in dejanje nelojalne konkurence. Tožena stranka v postopku prijave pravic intelektualne lastnine ugotavlja, ali predmet prijave izpolnjuje pogoje za varstvo v skladu z določbami ZIL. Ugotavljanje, ali je neko ravnanje dejanje nelojalne konkurence, pa spada v pristojnost sodišča. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela v celoti zavrniti blagovne znamke, če bi za nekatere izdelke ugotovila, da bi lahko bili podobni s tistimi pri znamkah prizadete stranke, temveč le v obsegu podobnih. Po določbah 53. člena ZIL tožena stranka ne more odločiti le o nekaterih proizvodih iz seznama proizvodov, za katere se zahteva varstvo, temveč mora odločiti v skladu z zahtevo prijavitelja in upoštevati celotno prijavo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Ponavlja tožbene trditve, da ni izpolnjen pogoj za zavrnitev blagovne znamke iz 7. točke 2. odstavka 19. člena ZIL, saj pogoj istovetnosti oziroma podobnosti ni podan, ker se znamka "IXI" loči od prijavljenih znamk "ici" vizualno, pomensko in fonetično. Meni, da je razlika med izdelki tako velika, da tudi ob morebitni podobnosti med znamkama ne bi moglo priti do zmote s strani potrošnikov. Kot primer navaja sredstva za beljenje, ki se ne prodajajo v istih trgovinah kot izdelki predhodnih znamk, razen morda v veleblagovnicah. Meni tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva, saj je sodišče prve stopnje najprej presodilo, da bi lahko nosilec znamke "IXI" z njeno grafično podobo dosegel podobnost s predhodno znamko, hkrati pa se je postavilo na stališče, da je takšno ravnanje dejanje nelojalne konkurence in reševanje v pristojnosti rednega sodišča. S pravnega stališča je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora o vseh izdelkih odločiti enako. Že iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku izhaja, da je treba zahtevku ugoditi v delu, ki izpolnjuje pogoje. Tako je tožena stranka odločala tudi v drugih primerih, zato v dokaz prilaga odločbo tožene stranke, s katero je zahtevek le delno zavrnila.

Predlaga, tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

K 1. točki izreka

Pritožba ni utemeljena.

Z blagovno oziroma storitveno znamko se v smislu 17. člena ZIL zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga iste ali podobne vrste. Po določbi 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL se kot znamka ne more zavarovati znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Temeljna funkcija blagovne znamke je omogočiti razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Razlikovalno funkcijo pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovani znak mogoče razlikovati od drugih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga. Za priznanje blagovne znamke je zato bistveno, da njena uporaba zaradi podobnosti z drugo znamko ne povzroči zmote pri povprečnem potrošniku.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je znak tožeče stranke "IXI" tako podoben znakom "ici" prizadete stranke, da bi lahko ta podobnost povzročila zmoto pri povprečnem potrošniku blaga. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil postopek preizkusa, ki ga je tožena stranka opravila v skladu z določbami 58. člena ZIL, pravilen, pravilno je pri presoji podobnosti upoštevala celotno podobo prijavljenega znaka in sicer z vidika vizualne, pomenske in fonetične primerjave. Pri presoji podobnosti med znaki je pravilno upoštevala tudi dodatne kriterije in sicer kraj prodaje, surovine in namen blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so prijavljena znamka "IXI" in znamki "ici" registrirane za proizvode podobne vrste iz razreda 3 MK, kamor spadajo proizvodi, namenjeni negi oziroma osebni higieni, da se glede na navedeno pojavljajo v istem tipu trgovin ali celo na istih policah ter da je ista ali podobna tudi njihova sestava. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj istovetnosti iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL. Pri presoji grafične podobnosti je sodišče prve stopnje po presoji, da poseben način pisave pri znamkah "ici" ni izstopajoč element znakov, zavzelo pravilno stališče, da je odločilno za presojo dejstvo, da tožeča stranka zahteva zaščito v besedi z običajnimi črkami na podlagi 20. člena ZIL. Iz navedene določbe ZIL jasno izhaja, da kadar je znak sestavljen iz besed, njegovo varstvo obsega ravno te besede, ne glede na to, na kakšen način so te besede izražene, izrecno tudi ne glede na to, v kakšni pisavi ali v drugem načinu so izražene. S tem je dana možnost, da nosilec znamke spremeni njeno grafično podobo, zaradi česar je podana večja nevarnost zmote pri potrošniku. Izpodbijana sodba povzema tudi fonetično primerjavo znakov in na podlagi razlik sklepa, da je tudi zvočna podobnost med znamkami velika. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se znamki "ici" lahko izgovarjata na več načinov ("isi", "iki", "ici"), kar je zvočno podobno z izgovorjavo tožeče stranke "iksi", da imajo znamke enako zvočno dolžino, ter so vse enako kratke, sestavljene iz dveh enakih samoglasnikov in enega soglasnika. Pravilno je zavrnilo tožbeni ugovor, da je pomen besede "ici" (tukaj) znan le ozkemu krogu slovenskih potrošnikov, zaradi česar se znamke tudi pomensko ne razlikujejo. Glede na celotno podobo prijavljenega znaka, upoštevajoč zvočno, vizualno pa tudi pomensko primerjavo je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da sta si znamka tožeče stranke in znamki prizadete stranke tako podobni, da bi ta podobnost lahko povzročila zmoto pri povprečnem potrošniku.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka ugoditi zahtevi za priznanje znamke v tistem delu, v katerem izpolnjuje pogoje za priznanje, v ostalem delu pa zahtevo zavrniti. Tožena stranka je v postopku priznanja znamke "IXI" presojala podobnost glede vseh prijavljenih proizvodov, tudi glede pralnih sredstev in mil. Z uporabo dodatnih kriterijev: kraj proizvodnje, kraj prodaje, način proizvodnje, surovine, gospodarska panoga in namen blaga je glede vseh prijavljenih proizvodov ugotovila, da večina uporabljenih kriterijev pokaže, da se štejejo primerjani proizvodi za podobno vrsto proizvodov. Zato niti ni bilo pravne podlage za delno ugoditev zahtevi za priznanje blagovne znamke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka

V skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Konkretni upravni spor predstavlja prav takšen spor, zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 102/2017-9
• Sodba III Ips 189/2008
• VSL Sklep I Cpg 638/2019